Age of Mythology: Retold obljublja epsko RTS izkušnjo v spremstvu legendarnih mitov, posodobljeno za izkušene in nove igralce. Ljubitelji izvirne igre bodo nedvomno nostalgično obujali spomine, vprašanje pa je ali lahko igra prepriča tudi tiste, ki smo se RTS žanra otepali vse svoje igričarsko življenje.

 Da nismo ljubitelji RTS iger ni veliko presenečenje. Najbližje izkušnje strateškemu žanru, ki smo jih imeli do sedaj, so bile vse izpeljave iz osnovnega koncepta: zbirka simulacije gradnje Tropico, MOBA League of Legends in izključno le devetosebna tower defence mapa dodatka The Frozen Throne na lanpartijih v zgodnjih letih 2000. Osnovne Warcraft III igre, ki je od vsega naštetega še najbliže Age franšizi, se nismo dotaknili.

 Koncept nam je bil tuj in ideja, da moramo zgraditi funkcionalno mesto brez prekinitev, medtem ko nas nasprotniki oblegajo, nam še zdaj povzroča nezdrave količine stresa.

Nekatere stvari so ostale enake

Kopijo Age of Mythology: Retold nam je v preizkušnjo prijazno poslal Xbox brez pričakovanj, da bi o igri povedali karkoli lepega. Zato začnimo najprej z dejstvi. Age of Mythology: Retold je prvi naslov v zgodovini franšize Age, ki bo ob izidu izšel tako na osebnih računalnikih kot na konzolah. Brez predznanja v RTS igrah smo se v prvih urah bolj kot z nasprotniki borili s kliki, bližnjicami in ukazi. In to na računalniku – z miško in tipkovnico s 104 tipkami. Ne znamo si predstavljati, kakšna je šele izkušnja za tiste s ploščkom v roki.

 Kadar se ne kregamo s kontrolami, igralci upravljamo z vojsko privrženo bogovom iz grškega, norveškega, egipčanskega in atlantidskega panteona. S pomočjo božanskih moči lahko v pomoč prikličemo strele, potrese, dež, driade ali celo nordijskega zmaja Nidhogga. Poleg človeških vojakov, zna naša vojska producirati tudi fantazijske enote kot so kentavri, troli, mumije in posebno nadležne krokodile, ki skozi kristale na glavi streljajo laserje.

 V enoigralskem načinu so na voljo tri kampanje s 50 mesijami. Ugotovili samo, da pride za začetnike okoli šestega scenarija do kritičnega preloma, ko se moraš naučiti istočasno gasiti ogenj, graditi stolpe in preganjati nasprotnikovo vojsko. Razvijalci obljubljajo, da v igri obstaja tudi kooperativni način, najbrž v pomoč nesposobnim, a ga v času igranja nismo mogli preizkusiti. V spletnih igrah bodo najbolj uživali veterani, ki se lahko preizkusijo v večigralskih borbah in rangiranem igranju na 40 mapah, h katerim se dodajajo še tiste, ki jih v ustvarjalniku pripravijo igralci sami.

Nekatere so se spremenile

Predelava Age of Mythology: Retold ima popolnoma prenovljene originalne modele in podobo z grafiko v 4K rasoluciji. To ni najlepša RTS igra, ki smo jih videli. Modeli so dovolj razločni in okolja so za bežno pogledat, a vzdušje tudi v moderni izdaji še vedno spominja na obdobje sistema Windows 98, kar konec koncev predelavi daje nekakšen vintage šarm.

 Novincem bo pri ugotavljanju osnovnih mehanik igre pomagal novi prednostni sistem vaščanov s katerim njihovo upravljanje delno prevzame računalnik. Te lahko skupinsko nastavimo, da se bolj posvetijo nabiranju ene ali druge surovine ter si s tem prihranimo nekaj sivih celic in pretirano ročno klikanje po mapi.

 Po drugi strani bo veterane razveselila novica, da je božanske moči sedaj mogoče večkrat uporabiti in jih ponovno napolniti. Moči pridejo najbolj do izraza z novo dobo čudes, v katero avtomatsko napreduješ, kadar zgradiš… čudo. V tej dobi postanejo božanske moči cenejše, kaos na bojišču pa posledično večji.

 Pohvaliti je treba tudi širok nabor funkcij dostopnosti, ki olajšajo igranje tistim, ki bi potrebovali prilagoditve. Spremeniti je mogoče pisavo, poudariti razliko med barvami ali spremeniti barvo zaveznikov in nasprotnikov ter vklopiti pripovedovalca.

Primerno za začetnike

Bolj kot kontrole, nas je kot popolne novince žanra presenetila zahtevnost igre, ki iz dokaj umirjenih začetkov hitro preraste v dirko z nasprotniki. Naenkrat si istočasno postavljen v bolj odprto pozicijo, težje pogoje za rast in si podvržen nenehnim posegom več kot enega nasprotnika. Igra te prisili v defenziven položaj in od tebe zahteva večopravilnost, kar je včasih preveč za tiste z gladkimi možgani, kot smo mi. A nismo se hoteli predati.

 Ne spomnimo se, kdaj smo nazadnje pred spanjem razmišljali, kako rešiti določeno zagato v igri. Izzivi v igri so primerni srednji težavnosti, a ne nemogoči. In ko se dodobra navadiš upravljanja enega tipa vojske, te za vogalom čakajo še druge civilizacije s svojimi pravili in posebnostmi. Vsebine v Age of Mythology: Retold je ogromno. K temu pa lahko prištejemo še ure in ure zabave, ki jih prinesejo modifikacije in spletno igranje.

Priporočamo

Age of Empires in sorodna serija Age of Mythology z razlogom še zmeraj ostajata med najbolj priljubljenimi RTS franšizami danes. Sodobna predelava prinaša vizualne posodobitve in nekaj pomoči začetnikom, a osnovi koncept serije je tako močen, da nas hitro ujame v zanko. Veterani RTS žanra bodo ponovno dobili priložnost za igranje klasike na sodobnih sistemih, novi igralci pa se lahko pridružijo zajetnemu številu spletnih navdušencev nad scenariji in mapami, ki jih ustvarja AoE skupnost. 

Predelava brezhibno deluje v enoigralskem načinu, spletnega igranja v času preizkusa nismo mogli preveriti, a če deluje bolje kot Warcraft III: Reforged mislimo, da smo našli novo obvezno igro na lanpartijih.

Age of Mythology: Retold bo ob izidu 4. septembra na voljo za naročnike PC Game Pass ali za nakup na računalniku. Za lastnike posebne izdaje Premium Edition Age of Mythology: Retold se bo zgodnji dostop začel 28. avgusta.

Leta 2013 je češki razvijalec Warhorse Studios leta 2013 na platformi kickstarter začel zbirati denar za svoj sanjski projekt: srednjeveško igro Kingdom Come: Deliverance. Igro so sprva nameravali izdati v dveh delih — prvi je izšel leta 2018, drugega pa je kickstarter kampanija obljubljala »devet mesecev po prvem.«

Piše se leto 2024, ko se v poštnem nabiralniku pojavi sporočilo: »Pridite k nam v Kuttenberg, da pre-čeh-irate Kingdom Come: Deliverance II.«

Po prihodu v Kuttenberg, kjer smo bili zbrani skupaj s predstavniki drugih medijev, Warhorse Studios niso izgubljali časa: takoj so nas peljali v temnico gradu (v resnici galerijo v pritličju dvorca), kjer so nas že čakala računala z igro.

Igrati so nam pustili dva dela: začetek igre, ki se dogaja na podeželju, ter krajšo nalogo v mestu Kuttenberg. Zgodba se začne tam, kjer se je v prvi igri končana — a je kljub temu zastavljena tako, da jo lahko uživajo tudi tisti, ki prve igre niso (še) igrali. Še vedno igramo kot Henry, ki ima na začetku igre preprosto nalogo: dostavi pismo zemljiškemu gospodu na grad Trosky. Igra nas najprej seveda vrže naravnost v sredino bitke, kjer poskušamo braniti grad pred napadom. Tam vidimo nekaj novih orožij: ročne topove, ki jih lahko samo gledamo ter samostrel, s katerim se lahko igramo kakšno minuto, preden je naš lik v igri težko ranjen. Igra ta trenutek izkoristi za skok nazaj v čas, ki nam pokaže, kako so šle stvari tako zelo narobe.

Začne se že na poti do samega gradu. Naša odprava ob jezeru sreča odpravo iz gradu Trosky, ki nas ni preveč vesela — vendar pa jih uspemo prepričati, da prihajamo v miru. Tako nam povejo nam, da grad zvečer ne sprejema obiskovalcev — in ker se popoldne že preveša v večer, se naša odprava odloči utaboriti ob jezeru.

Ko postavimo šotore, lahko po želji odkockamo kakšno igro Farkla, obvezno pa moramo iti na trening bojevanja z našim gospodom, Hansom.

Mečevanje je v primerjavi s prvo igro nekoliko poenostavljeno: namesto iz šestih smeri so nam na voljo le štiri. Bojda manj sitno kot v prvi igri, vendar pa še vedno dovolj, da dvoboji vsebujejo dovolj izziva. Še vedno je med spopadom treba biti pozoren na to, kako se drži nasprotnik, ter ga usekati po odprti strani. Prav tako je lepo, če pred spopadom presodiš, ali se nasilje splača. Z dvoboji nisem imel prevelikih težav, vendar pa se to hitro spremeni, če pred tabo stoji večja skupina razbojnikov. K sreči je bilo bojev proti skupinam ljudi v demo predstavitvi bolj malo, tako da do težav z izurjenostjo ni prišlo.

Po opravljenem treningu je čas za kopanje v jezeru. Naš gospod na obali jezera zasliši pesem deklet, kar pomeni, da je čas za plemiški šport »jaganja bab.« Skriti med rastje v vodi se moramo neopaženi priplaziti do deklet, a ko nam to uspe — presenečenje. Banda razbojnikov prijezdi po poti ter pobije našo odpravo. Henryja in Hansa opazijo, vendar pa uspeta pobegniti na drugo stran jezera. Sledi napeta igra skrivalnic, ko moramo voditi Henrija in Hansa mimo razbojnikov, ki ju iščejo.

To nam delno uspe, saj je Henry na koncu podviga ranjen. Medtem, ko ga Hans vleče na varno, ima Henry močne blodnje, v katerih nam igra pokaže ključne dogodke, ki so Henryja postavili na njegovo pot na začetku prve igre.

Zbudimo se v koči stare žene sredi gozdu, kjer nam igra še hitro predstavi kuhanje zvarkov, medtem ko moramo na hitro opraviti tudi z razbojniki, ki se med nabiranjem zelišč prikažejo na njenih vratih. Kuhanje zvarkov se od prve igre ni kaj dosti spremenilo, in še vedno ostaja kar zapleteno v primerjavi z ostalimi igrami podobnega kalibra: poleg pozavanja sestavin napoja mora Henry te sestavine v zvarek vmešati v pravilnem vrstnem redu ter jih kuhati pravilno dolgo časa na pravilno močnem ognju.

Z zvarjenim napojem imamo pod pasom osnovne veščine, ki jih potrebujemo za uživanje igre. Tukaj nekje nas igra končno, po približno dveh in pol urah igranja (za tiste, ki igro igrajo na any%, lahko tudi manj), spusti v širši svet. Ta je približno dvakrat večji kot v prejšnji igri ter razdeljen na dva območja: podeželje okrog gradu Trosky ter mesto Kuttenberg.

Po uvodu so nam pokazali še kratko nalogo v mestu Kuttenberg, kakih 50 ur daleč v igro. Igralna seja se je začela na trgu mesta, kjer je majster mečevanja iz Frankfurta oglaševal svoje sposobnosti. Henry lahko na lasten meč preveri, če je ta res tako dober, kot pravi, vendar pa dvoboj pritegne malo preveč pozornosti. Izkaže se, da nemški majster hoče v Kutni Gori s kraljevim blagoslovom ustanoviti šolo mečevanja, kar pa gre v nos domačemu, novo-ustanovljenem cehu mečevalcev. Pred Henryjem se tako odvije prepir, igralci pa imajo izbiro: lahko so tiho, lahko se vtaknejo v dogajanje. Na dogodku so nas zaradi časovnih omejitev prosili, da se vtaknemo v dogajanje.

Majster mečevanja iz Frankfurta ima načrt, kako razrešiti spor z lokalnim cehom: cehu ponoči ukrademo njihov cehovski meč, ter ga izobesimo na Rathaus, kjer ga bodo lahko gledali vsi bürgerji. Ali nekaj v tem smislu, majster bolj slabo govori lokalni jezik, jaz pa ne razumem po nemško. To naj bi ceh prisililo v to, da spor rešijo z vrsto dvobojev.

Medtem ko majster razlaga svoj načrt se Henry čudi, zakaj gospod govori o
hitri prehrani, ki bo izumljena nekaj stoletij v prihodnosti na povsem novem kontinentu

Z nalogo pri roki smo se tako odpravili iskati hišo ceha. Ponoči sem ukradel meč ter ga izobesil na mestno hišo, zjutraj pa sem se z majstrom pokazal pred mestno hišo ter »sprejel« izziv na dvoboj.

Sledila je vrsta dvobojev, v katerih sem zmagal ter tako zaključil nalogo. Zagotovo ne vem, ker je za končni dialog zmanjkalo časa. Vlamljanje po stavbah okrog mestne hiše med opravljanjem naloge je bilo preveč mikavno.

Niso pa imeli vsi enake izkušnje kot jaz. Nekatere je dobil ceh med krajo meča — tem se je zgodba odvila nekoliko drugače. Tekom dneva sem veliko govoril tudi s kolegom Quinnom, ki ima na YouTubu kanal NeonKnight, ki večinoma sicer pokriva dogajanje okrog franšize Witcher. Njemu je tatvina uspela, vendar pa so ga na poti do mestne hiše zalotili stražarji. Nekako mu je sicer uspelo uiti ter nalogo dokončati, vendar pa je novica o njegovem podvigu prišla na plano na začetku dvobojev. Zaradi nečastnega obnašanja je bil tako iz spopada diskvalificiran.

Izkaže se, da imajo dejanja v tej igri tudi posledice. Tistim ki s tem niso zadovoljeni priporočam, da si poskusijo nekje zagotoviti doživljensko zalogo odrešenikovega šnopca (Saviour Schanpps). Hitro shranjevanje (quick-save) je namreč v tej igri omejeno.

—

Po preizkusu igre je bil na sporedu še voden ogled po Kutni Gori, kjer nam je Sir Tobi, PR predstavnik Warhorse Studio, predstavljal zgodovino mesta ter tudi podobnosti in razlike med Kutno Goro danes ter mestom Kuttenberg, ki ga vidimo v igri.

Med postankom sem imel priložnost, da Tobija vprašam par vprašanj.

Drugo vprašanje je bila podpora igranja igre na ultraširokih zaslonih. Po Tobijevih besedah bo igra na teh tekla, vendar pa bolj ne v določenih vmesnikih (kot npr. vmesnik za inventar, kar je razumljivo) ter vmesnih prizorih (cutscene)… Slednje bo lahko rahlo nadležno za okrog 3% igralcev, saj so vmesni prizori že tako v formatu, ki je videti sumljivo blizu 21:9. To pomeni, da se v najslabšem primeru zna zgoditi, da bomo uporabniki ultraširokih zaslonov morali pač potrpeti črne obrobe na vseh štirih straneh. Upajmo, da bo FlawlessWidescreen hitro dobil obliž za to.

Prvo vprašanje je bilo seveda: “Zakaj se je izid drugega dela premaknil iz devet mesecev po izidu prvega dela na 11. februar 2025.”

Odgovor: “Ker jim je izjemen uspeh prve igre dovolil, da so povečali obseg igre ter popravili nekaj napak ter odločitev, ki igralcem prve igre niso bile najbolj všeč.”

Pa tudi zato, ker jim založnik ne pusti, da bi igro izdali 13. februarja 2025 — na obletnico izida prve igre. Plaion pač izdaja le v torkih, je pripomnil Toby.

Besedilo in slike: Žiga Pirih

Elden Ring velja za eno najboljših iger vseh časov. Igra je leta 2022 dobila univerzalno kritično podporo in dvignila kriterije tega, kar naj bi igre odprtega sveta naj ponujale. Raziskovanje ogromnega zemljevida, napolnjenega s stoterimi skrivnostmi, ječami, unikatnimi nasprotniki in skritnimi kotički še danes velja za eno izmed najbolj nepozabnih gejming izkušnj mojega gejming življenja. Ta izkušnja pa je sedaj dobila svojo težko pričakovano nadgradnjo. DLC dodatek Shadow of the Erdtree.

Brez milosti

Ko sem prvič vstopil v The Land of Shadow, sem se na prihajajoči izziv počutil pripravljenega. Moj čarovniški lik je bil na stopnji 170, kar je dovolj, da brez težav premagam karkoli ima osnovna igra za ponudit. A moja samozavest je hitro bila uničena, ko sem naletel na prve sovražnike in bil opomnjen, da igram FromSoftware igro. DLC je po težavnosti neusmiljen. Sovražniki bodo brez težav zradirali vaše življenjske točke, šefiči pa zraven še vašo potrpežljivost. A FromSoftware je pokazal milost v obliki novega načina pridobivanja moči, ki pa zahteva le eksploracijo. Po Deželi senc namreč najdete Scadutree fragmente in Revered duhove, ki splošno ojačajo vaše ofenzivne in defenzivne sposobnosti.

Teh vam ne bo težko iskati, kajti raziskovanje dežele senc je izjemno zadovoljoča izkušnja. Odprti svet ponuja ogromno lokacij, ki iz daljav kričijo po vaši pozornosti.

“A je tisto grad v daljavi? Kaj pa tista ogromna premikajoča stvar, a jo lahko napadem?”

Odgovor je seveda vedno ja. Igra ponuja dve ogromni legacy ječi, ki po velikosti konkurirata ječam Volcano Manor in Crumbling Farum Azula iz osnovne igre, ter preko 70 različnih šefičev. Od tega jih je kar 10 vezanih na glavno zgodbo. Dodatek ima seveda tudi mapo, ki se skozi igra širi in širi in nas spet opominja, da Miyazaki ne smemo vedno zaupati. Vodilni direktor igre je namreč napovedal velikost mape primerljivo z Limgrave območjem, a po preigrani igri je jasno, da je zadeva veliko bolj obširna.

Raziskovanje je samo sebi nagrada

Ta širni svet pa je čudovito zapolnjen. Tako s predmeti – dodatek ponuja kar 70 novih orožij, 39 novih talismanov, kup nove magije in duhov pomagačev ter 30 novih setov oblačil – kot tudi z ikoničnim FromSoftware vizualnim stilom. Dizajn šefičev, tako vizualno kot igralno, je ponovno izjemen. So pa sedaj ti tudi veliko hitrejši in nevarnejši. Sam sem moral med igranjem preklopiti na lahkotno opremljenost, da sem imel dovolj prostora in odzivnosti za konstantno umikanje. Že prvi šef – levji plesalci – vas bo opomnil, da vaše izkušnje in leveli iz osnovne igre tukaj ne pomenijo veliko.

Vizualno izjemna je tudi mapa sama, ki spet ponuja več raznolikih območij, od že standardnih strupenih močvirji do odprtih rožnatih pokrajin. Ta me je navdušila že takoj, ko sem prispel. Kratek sprehod po stopnicah in pričakal me je ta prizor. Ogromni grad v daljavi, pokrajina s skeptičnimi nagrobniki, v daljavi hodeči goreči velikan. In jaz, majhen bojevnik z velikimi sanjami. Epičnost Elden Ring sveta je neprekosljiva.

Boksen Ring

Novih orožij sam nisem pretirano testiral, moj lik iz osnovne igre je bil z mano že 120 ur, tako da je domačnost znanega premagala radovednost novega. A vseeno sem se tekom igre znašel pred tem, da sem določene karakteristike like moral vseeno prilagajati. Težavnost je v dodatku res brutalna in kadar je določen sovražnik bil odporen proti mojim magičnim napadom, je bila sprememba bojnega stila nujna. Nov izstopajoč bojni stil je zagotovo borilna veščina, ki omogoči, da se sedaj z nasprotniki pomerite kar s pestmi. Biti Kung fu mojster v Elden Ring svetu je zagotovo nepričakovano, a vseeno dobrodošlo.

Ta igra ima zgodbo?

Rahla sprememba od osnovne igre je tudi večji poudarek na zgodbi. Shadow of the Erdtree predstavi kup novih likov in svojo glavno zgodbo poda tudi veliko bolj direktno, ne pa kot tako na kriptični način, ki ga je imel Elden Ring. Kar sledi je bolj linearna, a tudi bolj jasna zgodba, ki vas bo ponesla na epsko pripoved skozi nevarnosti dežele senc. Končno dobimo tudi odgovore na misterij Miquella, ki je v Elden Ring svetu bil vseprisoten, a nikoli viden.

Shadow of the Erdtree je edini dodatek, ki ga bo Elden Ring dobil in deluje kot edini, ki ga tudi potrebuje. Je izjemen dosežek FromSoftware studia in med kritiki že danes velja za enega najboljših DLC dodatkov vseh časov. Ujame vse kar je originalno igro naredilo magično in doda kup nove vsebine, katera nikoli ne izpade vsiljeno zgolj zaradi vnašanja novosti. Elden Ring je leta 2022 za dober čas prevzel moje gejming življenje in ob igranju tega dodatka se je ta ljubezen znova prebudila. 

The Gap je igra, ki je požela kar nekaj pozitivnih kritik. Izšla je v letu 2023 in je od aprila naprej na voljo tudi na Nintendo Switchu. Razvil pa jo je slovenski dvočlanski studio Label This, ki ga sestavljata Jan Gortnar in Sara Lukanc.

Sama igra spada v žanr prvoosebnega narativnega trilerja z miselnimi mehanikami. Preizkusili smo se v vlogi neuroznanstvenika po imenu Joshua Hayes, čigar družino prizadene redka nevrološka motnja, ki počasi uničuje človekove sposobnosti in duševno zdravje. Borbo družine spremljamo preko spominov, ki jih povezujejo déjà vuji in paralelna vesolja. Skozi zgodbo čutimo Hayesovo obsedenost, da bi našel zdravilo, kar pa na koncu izgleda tako, kot da je zanemaril edino stvar ki mu je pomenila največ. Najbolj žalostno je to, da vidimo, da Joshua niti nima pravih prijateljev in edina oseba, ki mu je poskušala pomagati, je bila njegova svakinja. Prinesla mu je hrano, ga vprašala kako je, medtem ko mu je drugi prijatelj lagal.

Osvežujoče in unikatno

Čeprav je sam gameplay minimalističen, je zgodba globoka in polna težkih tematik. Nekateri bi jo opisali kot “walking simulator”, kar je res, ampak vsebuje zanimivo zgodbo. Ogromno lahko raziščemo in si podrobno ogledujemo predmete, ki nas popeljejo v različne spomine. Mehanika déjà vu in kako se spomini prepletajo nas lahko na začetku malenkost zmede, ampak je kot bi imeli sestavljanko. Na koncu koščki padejo skupaj in se nam sestavi celotna slika.

Osvežujoče je po dolgem času končno preizkusiti igro, ki je kratka in fokusirana predvsem na zgodbo. Je pa res, da je znanstveni del zgodbe malenkost dolgočasen. Skozi igro najdemo ogromno knjig in papirjev, kar je lahko malce preveč za prebrat. Na začetku bi morali mehaniko déjà vu boljše razložiti, ampak verjamemo, da bo vsakemu jasno, ko bo igro preizkusil. Prav tako so tudi uganke lahke in je idealno za kakšno popoldansko lahkotno igranje. Kar pa je tudi omembe vredno je celoten izgled. Opazi se unikaten stil, ki se kaže na fotografijah družine Hayes v stanovanju. Všeč nam je bila uporaba barv za določene like, tako da smo boljše razbrali vloge.

Veliko potenciala

Glede na žanr, jo lahko primerjamo tudi z igro Martha is Dead. Obe zgodbi sta temačni, prvoosebni in imata kar nekaj težkih tematik, prav tako pa imata obe odličen zaplet. The Gap ima še boljši konec, ki je razumljiv, medtem ko se Martha is Dead konča v pravi zmedi. Bi veliko bolj priporočali The Gap, saj nima hroščev, zgodba je zanimiva in ima jasno zarisan konec.

Komaj smo čakali, da lahko preizkusimo igro slovenskih razvijalcev in vam jo toplo priporočamo. Ni pretirano dolga, tako, da jo lahko zaključite v enem dnevu, lepo izgleda in mehanike so enostavne. Čeprav je na čase mogoče res na voljo preveč branja in lahko bi v igro implementirali nekaj več te déjà vu mehanike, se moramo zavedati, da je to komaj prvi naslov tega razvijalca. Tako da v koliko bodo v prihodnje ustvarili še kaj, se tega veselimo.

Puščava, demoni in pretep za pretepom. ATLUS je izdal definitivno verzijo igre Shin Megami Tensei V: Vengeance, mi pa smo preverili, ali je serija primerna tudi za Persona igralce, ki iščejo nove izzive.

Franšiza Shin Megami Tensei iz katere izvira tudi kultna spin-off serija iger Persona, zajema  taktične, akcijske in spletne večigralske igre igranja vlog, ki jih povezujejo globoke tematike, vpliv odločitev igralca na dogajanje in čarobna bitja, ki jih uporabljamo v boju. Vsaka izmed iger pripoveduje svojo zgodbo ter ima značilen videz in občutek, a vprašanje je, ali je navdušencem ene serije iger lahko všeč tudi druga?

Prej NieR: Automata kot Persona

Igralci, ki prvič vstopajo v svet Shin Megami Tensei in imajo predhodne izkušnje iz bolj pripovednih japonskih iger, hitro opazijo, da je Shin Megami Tensei V: Vengeance namenjen taktičnemu občinstvu. Igra se osredotoča na bojevanje in mehanični aspekt RPG-jev, kot je iskanje najboljše kombinacije ekipe ali najbolj primernih spretnosti za onesposobljenje nasprotnika, in se manj obremenjuje s pripovedovanjem osebne drame.

Igralci v zgodbi prevzemamo vlogo Nahobina, kvazi robota, ki teka po postapokaliptičnem Tokiju, preplavljenim s peskom in demoni. Čeprav nas lahko uvodna scena v igro zavede v prepričanje, da bomo spet igrali šolsko dramo, je atmosfera Shin Megami Tensei V: Vengeance po občutku še najbolj podobna igri NieR: Automata.

Glavnino dogajanja porabimo za odkrivanje ostankov civilizacije in ugotavljanje, kaj se je zgodilo med tem, ko smo izginili iz obličja Zemlje za 20 let. Zgodba je, kakor se za japonsko igro spodobi, primerno kompleksna, ampak manj osebna in bolj usmerjena v globalno dogajanje, torej vojno med angeli in demoni.

Presenetljivo zasvojiva igra

Vengeance za svoj denar prinaša zadovoljivo količino igralne vsebine in ure in ure zabave, čeprav v skromnem paketu. Skopi vizualni elementi igre so sicer ostanek prvotne verzije za ročne konzole, a bolj kot estetika in suhoparna okolja nas v to prepriča igralna zanka, ki uporablja tehnike primerne predvsem za mobilne naprave.

Vsaka lokacija v igri je razdeljena v manjše cone, ki jih odkrivamo postopoma. Cone so ločene po nivojih, med prehodi na težjo lokacijo pa navadno dobimo opozorilo. Med dobrodošlimi izboljšavami v verziji Vengeance je možnost, da svoj napredek shranimo kjerkoli po svetu, kar je bilo pred tem mogoče le na določenih točkah na mapi. Sprememba je predvsem uporabna, ker te tudi na srednji težavnosti slab “matchup” s povprečnimi nasprotniki zna popolnoma povoziti.

Konstantno akcijo občasno prekinejo pogovori in predahi v posebni oazi, namenjeni pogovorom z ekipo. Kljub temu večurno “grindanje” vsebine hitro postane psihično in fizično utrujajoče predvsem, kadar si že tretjič zapored rečeš: “Samo še to,” in odtavaš na čisto nov kos zemlje.

Izzivi v igri so pogosti in raznoliki, da nas brez večjega napora vodijo iz ene v drugo situacijo. Za kratkočasenje med vožnjo na javnem prevozu ali kadar je televizija zasedena je igra Shin Megami Tensei V: Vengeance idealna, za večurno sedenje in buljenje v ekran pa ni dovolj razgibana.

Ja, ATLUS nam spet prodaja isto robo

Shin Megami Tensei V: Vengeance je klasična “popolna” izdaja obstoječe igre po standardni praksi ekipe ATLUS. Vengeance izboljšuje igralno izkušnjo originala, prinaša novo zgodbo, nove demone, nove sposobnosti in dodaja novega lika v igro. Vprašanje za JRPG ljubitelje torej ni, ali bi ekipi ATLUS namenili svoj denar, temveč koliko denarja bi bili pripravljeni porabiti.

Izvirna igra je izšla leta 2021 za Nintendo Switch in ni več na voljo v trgovinah, saj jo je popolnoma zamenjala verzija Vengeance, ki jo je mogoče igrati na platformah PlayStation 5, PlayStation 4, Xbox Series X|S, Xbox One in Steam. Na voljo so standardna izdaja za 59,99 EUR, digitalna izdaja Deluxe (z DLC vsebino) za 69,99 EUR in fizična izdaja SteelBook za 64,00 EUR.

Popolnoma pristranska recenzija

Ni skrivnost, da smo veliki ljubitelji serije Persona. Persona igre so brez dvoma kategorija zase medi japonskimi RPG-ji zaradi svoje estetike, izjemne igralne zanke, zgodbe, ki nam daje misliti, in zagotovljenega materiala za ustvarjanje memov. Z drugimi besedami — Persona igre imajo značilen karakter, ki zadovoljuje vse naše zahteve.

Shin Megami Tensei serija ni Persona. Pozabite na živahne spremljevalce in očiščeno funky estetiko ter namesto tega poskušajte uživati v kompleksnih bojih, taktičnih potezah in zbiranju svetlečih geometrijskih likov. Vsi elementi za izjemno igro so tam in morda niso dovolj, da nas očarajo, so nas pa nedvomno uspešno zasvojili.

Pred sedmimi leti je izšla Senua’s Sacrifice: Hellblade in igra mi je do danes ostala v mislih, kot ena izmed bolj posebnih igralskih izkušenj. Razne scene iz igre še danes ponovno pogledam na spletu in igro tudi predlagam, če bi kdo želel tem bolj realen prikaz tega, kako je živeti z duševnimi stiskami.

Senua’s Sacrifice je razširila medij video iger in prikazala nove smeri v katere se igralne izkušnje še lahko razvijajo. Ko je Ninja Theory torej letos izdal nadaljevanje svoje kult klasike, sem se nove Senua’s Saga: Hellblade 2 posledično iskreno veselil. 

Hellblade 2 se začne takoj po zaključku enke. Senua nadaljuje svojo maščevalno pot in se odpravi uničit sužnjelastniške razbojnike, ki so napadli njeno domačo vas in ubili njenega izbranca. Na tej poti Senua sreča več novih likov, ki ji ne pomagajo le nadaljevati, ampak tudi pri razreševanju njenih notranjih konfliktov, kar igri doda novo dimenzijo. V svojih stiskah sedaj ni več sama, ampak začne iskati pomoč izven sebe v odnosih, s čemer posledično pomaga tudi drugim. Prikaz teh odnosov je ojačan skozi rabo neverjetno dodelanih grafičnih podob likov.

Najlepši digitalni sprehod po severu

Grafična podoba igre je namreč res, res izjemna. K temu pripomore tudi animacija gibov in obraznih mimik, ki so na fotorealistični stopnji. Kamera v igri se ne boji približati obrazom, celo zenicam oseb. Od oči, do brazgotin, do teksture kože, gre za eno najboljših grafik, kar sem jih v gejmingu kadarkoli videl. Vse pohvale gredo tukaj tudi Melini Juergens, ki je kot Senua, ponovno odigrala odlično uprizoritev. Zadeva je vizualno 10 od 10, kar je še kar primerno za igro, ki bi lahko bila bolje opisana kot simulator hoje ali pa interaktivni film z minimalnimi igralnimi elementi.

Ti so v igri sicer prisotni v obliki občasnih ugankarskih segmentov in bojnih sekvencah, a pogosto delujejo bolj kot namensko upočasnjevanje mojega napredka, kot pa zadovoljiva igralna izkušnja. Uganke so preproste in ni jih veliko (manj kot v prvem delu), je pa Ninja Theory dodal vsaj dve izbirni obliki zbirateljskih predmetov – že znane toteme in nova drevesa skrita za kamnitimi obrazi. Iskanje teh je bilo sicer rahlo pustolovsko, a le minimalno.

Greš en 1v1? Zate imam en lepotni razsek

Bojne sekvence so sedaj tudi spremenjene. Vsak boj je zdaj 1 na 1, kar pomeni manj zanašanja na svoje glasove, saj nas ti ne opozarjajo več na napade od zadaj. V boju srečamo omejeno število nasprotnikov, ki so pa vsi človeški (enka je imela npr. šefiča v obliki razpadajočega medveda). Edini pravi novi dodatek je metalec ognja in velikani, ki pa žal ne terjajo prav posebnih bojnih veščin za njihovo premagovanje, dodajo pa nov element k mitologiji Hellblade sveta. Raznolikost nasprotnik je torej padla, se pa v bojnih sekvencah izkaže animacija. Prehod na novega nasprotnika je vedno dodelan z unikatnimi scenami in vse skupaj posledično še bolj deluje kot linearen in vnaprej določen film, ne pa toliko kot  igralna izkušnja.

Celo igro nas še vedno spremljajo glasovi. Ti v dvojki igrajo veliko manjšo vlogo kot v enki. Res je Senua sedaj z njimi postala veliko bolj domača in so tudi oni postali veliko bolj podporni, a pogosto se zdi, kot da jih Senua sedaj brez večjih težav ignorira.

Slušalke so del obvezne opreme

Je pa avdio dizajn naravnost čudovit. Hellblade igre se morajo obvezno igrati s slušalkami in to ne samo zaradi glasov in avdio atmosfere, ampak tudi zaradi odlične glasbe. Ko se na primer v ozadju začne vrteti pesem In Maidjan, se počutiš neustavljivega. Z razlogom je pesem bila glavna podlaga za njihov marketinški napovednik.

Senua’s Saga: Hellblade 2 je veliko bolj igralna izkušnja oz. interaktivna zgodba kot pa tretjeosebna akcijska pustolovščina in kot takšno jo tudi igrajte. Prepustite se svetu Senue, njenim glasovom in brutalnemu srednjeveškemu severu, pa vam bo zadeva všeč za tistih kratkih 6/7 ur igranja. Lahko jo igrate tudi kot simulacijo duševnih stisk in od nje odnesete več kot pa samo igralno izkušnjo. Takšnih iger primankuje in ravno one pogosto potiskajo video igralski medij v nove širine.