Se spomnite junija 2022, ko je Sean Murray, idejni vodja studia Hello Games, stopil na oder Applove razvijalske konference WWDC in se je na zaslonu za njim se je gladko vrtel No Man’s Sky. Poganjala ga je tablica iPad, obljuba pa je bila preprosta – celotno proceduralno vesolje boste dobili v roke še pred koncem tistega leta.

Nato pa se je zgodilo tisto, kar spremljevalci Applovih igričarskih napovedi že dobro poznamo, popolna tišina. Leto 2022 je minilo, sredi leta 2023 smo sicer dočakali različico za računalnike Mac, o mobilni izdaji pa ni bilo več ne duha ne sluha. Projekt je med igralci veljal za tiho opuščenega. Vse do prejšnjega tedna, ko je studio med dogodkom Apple Indie Games Week brez velikega pompa potrdil: igra je živa, deluje in kmalu prihaja v App Store.

Zakaj je trajalo tako dolgo?

Da je prenos trajal več kot dve leti, pravzaprav ne preseneča nikogar, ki podrobneje spremlja tehnično plat industrije. Za razliko od večine sodobnih prenosov No Man’s Sky ne sloni na Unreal Enginu ali Unityju, kjer je prilagoditev za mobilne arhitekture pogosto vprašanje standardnih optimizacijskih orodij. Ekipa se od samega začetka zanaša na lasten grafični pogon, ki mora sproti, v realnem času, proceduralno izračunavati geometrijo, rastlinstvo in vremenske vplive na trilijonih planetov.

Spraviti to kodo v okvire Applovega grafičnega vmesnika Metal ter jo prisiliti, da stabilno teče na napravah s pasivnim hlajenjem, je bil precej večji inženirski zalogaj od prvotnih ocen. Pametni telefoni se ob dolgotrajni procesorski obremenitvi začnejo neizogibno segrevati, kar vodi v zniževanje hitrosti delovanja (thermal throttling). Velik del zamude gre pripisati tudi vzpostavitvi funkcije navzkrižnega shranjevanja napredka (cross-save). Studio jo je šele pred kratkim začel postopoma odpirati za igralce na osebnih računalnikih in konzolah, brez te možnosti pa bi bila mobilna različica za obstoječo bazo igralcev precej manj privlačna.

Zakaj AAA naslovi na telefonih težko uspevajo?

Celotna zgodba se odvija v precej kočljivem trenutku za podjetje iz Cupertina. V zadnjem letu so v promocijo t. i. »konzolnih iger« na telefonih investirali velikanske zneske. Na zaslone naprav iPhone 15 Pro in novejših so pripeljali težkokategornike, kot so Resident Evil 4 Remake, Death Stranding in Assassin’s Creed Mirage. Kljub impresivnemu tehničnemu dosežku pa so bili komercialni rezultati skromni. Mobilno občinstvo preprosto ni navajeno plačevati 50 ali 60 evrov za igre na napravi, kjer je primarni način upravljanja še vedno virtualno drsenje s prsti po steklu.

Hello Games k stvari pristopa z bistveno več občutka za realnost trga:

• Igra ne bo zaklenjena zgolj na najdražje modele z oznako Pro, temveč cilja na širok nabor naprav z Applovimi čipi, kar odpira vrata precej večjemu številu uporabnikov.
• Namesto takojšnjega plačilnega zidu bo uvodni del mogoče odigrati brezplačno.
• Igra se v celoti izogiba agresivnim mikrotransakcijam in plačljivim dostopom, ki so v preteklosti razvrednotili marsikatero mobilno priredbo.

Med šalami o grelcih za roke in pristno radovednostjo

Na spletnih forumih in družbenih omrežjih so odzivi mešanica pregovornega cinizma in odkritega zanimanja. Šale o tem, da bo telefon med vstopom v planetarno atmosfero postal priročen žepni radiator, baterija pa bo ob prvem skoku skozi črno luknjo padla za polovico, so seveda neizogibne. Marsikdo se upravičeno sprašuje, kako se bo igra obnesla med daljšimi raziskovalnimi ekspedicijami na sončen dan.

Kljub temu ideja, da lahko med jutranjo vožnjo z vlakom na hitro preverite stanje svoje vesoljske fregate, pošljete ekspedicijo na trgovsko pot ali zgradite nekaj modulov v svoji bazi, nato pa zvečer isto shranjeno pozicijo brezhibno naložite na domačem PC-ju ali konzoli, je natanko tisto, kar sodobno navzkrižno igranje obljublja že vrsto let.

Realnost upravljanja v globokem vesolju

Čeprav so razvijalci pripravili prilagojen sistem virtualnih gumbov na dotik, je jasno, da ima takšen vmesnik svoje meje. Za mirno rudarjenje ferita in urejanje inventarja bo zaslon zadostoval. Ko pa pride do nepričakovanega napada vesoljskih piratov ali pobega pred agresivnimi stražarji, postane upravljanje brez otipljivih tipk hitro nepregledno.

Ravno zato se bo prava vrednost mobilne različice pokazala v kombinaciji z ustrezno opremo. Za resnejše igralne seje bo priklop krmilnika prek povezave Bluetooth – ali uporaba namenskih krmilnikov z neposrednim priključkom USB-C – praktično nujna izbira. Vse več igralcev namreč svoje mobilne naprave že danes spreminja v polnopravne prenosne konzole, o čemer pogosto pišemo tudi v naših vodnikih za igričarsko strojno opremo.

Fascinantno je opazovati celotno pot tega projekta. Leta 2016 je bil No Man’s Sky ob izidu deležen ostrih kritik zaradi neizpolnjenih obljub na zmogljivih osebnih računalnikih. Danes, po več kot dvajsetih brezplačnih vsebinskih posodobitvah, se to isto orjaško vesolje pripravlja na zagon v napravi, ki jo vsak dan nosimo v žepu.

Ko se Cath Bowie v svojem domu v škotskem Aberdeenu usede pred zaslon, si nadene slušalke in v roke prime igralni plošček, se na tisoče kilometrov stran zbere nenavadna druščina. V klepetu na platformi Twitch se vrstijo pozdravi najstnikov, študentov in staršev, medtem ko 78-letna upokojenka mirno navigira po barviti mapi Fortnite. Na spletu nastopa pod vzdevkom grumpygran1948 (tečna babica). Ime ji je izbrala vnukinja, čeprav Cath z nasmeškom rada poudari, da v resnici sploh ni tečna.

Pred kratkim je njena vsakodnevna rutina dobila uradno potrditev: Guinnessova knjiga rekordov jo je razglasila za najstarejšo žensko ustvarjalko vsebin, ki v živo prenaša igranje Fortnitea.

Vse se je začelo v vnukovi sobi

Zgodba se ni začela s premišljeno spletno strategijo ali željo po slavi, ampak z navadno radovednostjo. Leta 2017 je Cath vstopila v sobo svojega takrat 17-letnega vnuka Lewisa. Pred tem je sicer poskusila nekaj iger – igrala je dirkačine in celo nogometno simulacijo FIFA –, a nobena je ni zares pritegnila. Ko pa je na zaslonu zagledala takrat novopečeni Fortnite, jo je dinamika takoj prevzela.

»Končno sem našla igro zase. Zase raje rečem, da sem ‘Fortniterka’ kot pa splošna igričarka,« je povedala v enem od intervjujev.

Ko je po urah igranja na vnukovi konzoli kupila svojo opremo in napovedala, da namerava dogajanje predvajati na spletu, je Lewis odkrito podvomil v njeno zamisel. Kot tipičen najstnik je zamahnil z roko in ji dejal, da nihče ne bo gledal stare mame pri igranju streljačine.

Za Cath je bila ta pripomba, kot pravi sama, »kot rdeča ruta pred bikom«. Odločila se je dokazati nasprotno. Danes ima na svojem kanalu več kot 24.000 sledilcev, vnuk pa te teme pri družinskih kosilih menda ne odpira več.

Brez kričanja, zgolj čaj in preživetje

Kdor pričakuje tipičen Twitch prenos, poln agresivnega vpitja v mikrofon, hitrega grajenja zidov v delčku sekunde in razbijanja po mizi ob porazu, bo na njenem kanalu hitro presenečen. Cath igra preudarno. Njen slog temelji na potrpežljivosti, izogibanju odprtim spopadom in zanašanju na položaje, kjer lahko nasprotnika preseneti.

Večji del privlačnosti njenih prenosov pa se pravzaprav skriva v klepetu. Medtem ko njeni soigralci skačejo z bojnega avtobusa, Cath odgovarja na vprašanja o svojem dnevu, sprašuje gledalce o njihovih šolskih obveznostih in med partijami srka čaj. V svetu tekmovalnih videoiger, ki pogosto velja za neizprosen in barier poln prostor, je ustvarila okolje, kjer se ljudje preprosto počutijo dobrodošle.

Pozornost spletne skupnosti je hitro prerasla lokalne okvirje. V preteklih letih jo je med svojimi prenosi opazil in podprl celo Tyler »Ninja« Blevins, eden najbolj prepoznavnih obrazov sodobnega gaminga, odigrala pa je tudi partije s priljubljenimi ustvarjalci, kot je SypherPK. Lani jo je švedska veriga IKEA celo izbrala za obraz promocijske kampanje svoje linije igričarskega pohištva.

Rekord kot sporočilo, ne le kot trofeja

Vpis v prihajajočo izdajo Guinness World Records Gamer’s Edition zanjo pomeni lep zaključek skoraj desetletja igranja, a Cath opozarja, da ne gre za osamljen primer. Številni starejši ljudje se v videoigrah ne preizkusijo preprosto zato, ker se bojijo zapletenih kontrolerjev ali pa se počutijo prestare.

Njen nasvet ob prejemu priznanja je bil kratek: »Nikoli ne dovolite, da vam kdo reče, da ste prestari. Za začetek igranja iger ni nihče nikoli prestar. Preprosto poskusite.«

Ko je prišla v svet najava, da se je studio, znan po pisanih, poskočnih in družini prijaznih uspešnicah, odločil ustvariti igro o enem najtežjih in najbolj nasilnih likov stripovskega sveta, so pričakovanja upravičeno bila pomešana s ščepcem dvoma. Marvel’s Wolverine ne poskuša ustreči vsem. Že v prvih minutah postavi jasne meje – to ni še ena pravljica o reševanju sveta z nasmehom na obrazu, temveč surovo, krvavo in osebno potovanje skozi Loganovo preteklost.

Namesto gigantskega odprtega sveta, zasičenega s stotimi nepomembnimi ikonami na zemljevidu, so se razvijalci odločili za bolj zaprte, usmerjene nivoje. Ta odločitev se izkaže za pravilno, saj zapuščeni bari v zakotnih mestih, gosti zasneženi gostovi in ozki labirinti podzemnih objektov ustvarjajo tesnobno vzdušje, kjer vsak spopad deluje nevaren. Bojevalni sistem zahteva razmišljanje, saj vas bo pritiskanje le enega gumba hitro spravilo na tla, medtem ko pravilno tempiranje, upravljanje kontrol in uporaba okolice nagradijo igralca z neustavljivim občutkom moči.

Vizualno igra ne stavi le na surovost, temveč na izjemno raven podrobnosti. Izrazni obrazi likov, poškodbe na Loganovi koži, ki se zacelijo v realnem času, ter dinamična osvetlitev v zaprtih prostorih ustvarjajo filmsko izkušnjo, ki ne izgubi efekta skozi celotno igralno izkušnjo. Prehodi med animacijami in samim igranjem so praktično neopazni, kar zadrži igralčevo pozornost točno tam, kjer mora biti, tj. v središču dogajanja.

Hvalospevi medijev in resnični vtisi igralcev

Prvi odzivi novinarjev in strokovnih medijev potrjujejo, da gre za enega najbolj drznih projektov v zadnjih nekaj letih. Hvalijo predvsem pogum razvijalcev, da so liku vdihnili pravo, “odraslo” naravo, ne da bi pri tem sklepali kompromise zaradi širšega občinstva. Seveda pa recenzije niso brez opozoril – nekateri kritiki izpostavljajo, da zna biti kamera med najbolj kaotičnimi spopadi v tesnih prostorih nekoliko neprizanesljiva, medtem ko se vzorci spopadanja s sovražniki v zadnji polovici igre začnejo ponavljati.

A prave razprave se, kot vedno, odvijajo med samimi igralci na spletnih omrežjih in forumih. Skupnost je presenetljivo enotna glede ene stvari – odzivnost kontrol je vrhunska. Igralci poudarjajo, da je občutek teže pri vsakem udarcu natanko takšen, kot bi si želeli od lika, ki nosi kremplje iz neuničljive kovine. Tisti, ki so pričakovali “Spider Mana z drugačno obleko”, so bili pozitivno presenečeni nad povsem drugačnim ritmom in resnejšo pripovedno strukturo.

Zanimiv je tudi pogled na tehnično stabilnost, saj v dobi, ko številne igre ob izidu trpijo za hrošči in padci hitrosti prikazovanja, tako pri Marvel’s Wolverine večina igralcev poroča o zelo gladki izkušnji, s konsistentno 60 sličicami na sekundo, kar pomaga pri hitrem odzivanju na napade sovražnikov.

Kako iz te izkušnje iztisniti absolutni maksimum

Igričarski naslovi te ravni niso le zabava za konec tedna, temveč dober test za opremo, ki jo imamo v dnevni ali igričarskii sobi. Uporaba haptičnega odziva na naprednih kontrolerjih pri tej igri dobi povsem nov pomen. Vsak izrazitejši udarec, odmor med napadi ali napenjanje krempljev ustvari specifične vibracije in upor na sprožilcih, kar igralca še bolj neposredno poveže z dogajanjem na zaslonu.

Enako pomembno vlogo igra vizualna plat na sodobnih zaslonih. Mračna narava igre z veliko sencami in kontrastnimi svetlobnimi viri postavi zaslone s tehnologijo visoke dinamične svetlosti (HDR) pred konkretne izzive. Tu en nivo višje postavijo igralsko izkušnjo OLED monitorji in televizije.

Na koncu dneva Marvel’s Wolverine dokazuje, da igralci še vedno cenijo dobro premišljene, osredotočne enoigralske izkušnje. Za vse, ki razmišljate o osvežitvi svojega igričarskega kotička ali nadgradnji televizijskega zaslona, je prav ta naslov eden tistih razlogov, ki zares pokažejo, česa je sposobna sodobna tehnologija, ko jo v roke vzamejo vrhunski ustvarjalci.

Nintendo je na predstavitvi ob 40. obletnici franšize Zelda uradno potrdil govorice, ki so že nekaj časa krožile po industriji: prihaja The Legend of Zelda: Ocarina of Time Remake. Nova različica izide novembra in na prvi pogled se zdi, da so razvijalci ubrali “srednjo pot” med popolno predelavo ter spoštovanjem originala. Ena izmed opaznejših sprememb v mehaniki je vključitev gumba, namenjenega izključno skakanju, kar rešuje eno izmed najpogostejših frustracij starejših iger iz serije. Prav tako zanimivo je, da so vmesni prizori (cutscenes) po novem v celoti podprti z voiceoverji (ne veš samo s tekstovnimi oblački)– izjema pričakovano ostaja le protagonist Link.

Poleg grafične predelave, ki izkorišča zmogljivosti prihajajoče konzole Nintendo Switch 2, je bil precejšen poudarek namenjen novim uporabniškim vmesnikom. Uveden je bil sistem »Threads of Time«, ki igralcem omogoča veliko boljši pregled nad trenutnimi nalogami in napredkom v zgodbi, s čimer se igra približa sodobnejšemu tempu igranja. Morda najbolj drzna inovacija pa zadeva glasbo; igralci bodo lahko ikonično okarino igrali tako, da bodo dejansko “brenčali” (humming) v mikrofon Switicha, vgrajena tehnologija pa naj bi celo prepoznavala tone pravih instrumentov.

Odzivi medijev in skupnosti na Redditu

Odzivi po spletu kar odstopajo od tipičnega oglaševalskega pompa. Na platformi Reddit, posebej v skupnostih, kot sta r/NintendoSwitch in r/Zelda, so se hitro razvile debate o potrebnosti določenih sprememb – saj, čeprav večina toplo pozdravlja dodatek gumba za skok in funkcijo »Threads of Time«, se med zvestimi oboževalci pojavlja tudi blag skepticizem. Nekateri opozarjajo, da bi lahko v celoti ozvočeni stranski liki razbili nekoliko samotno in mistično vzdušje, ki je odlikovalo izvirnik iz leta 1998.

Tudi kritiki na agregatorjih ocen in novinarji na področju videoiger so izpostavili podobne točke. Analize prvih posnetkov poudarjajo, da grafična nadgradnja lokacij, kot sta Kakariko Village in pregovorno zahteven Water Temple, sicer delujejo impresivno, a da bo končni uspeh odvisen od tega, ali je Nintendu uspelo ohraniti vrhunski igralski dizajn stopenj. Kljub zadržkom je za posodobitvijo vseeno Nintendo, tako da je opaziti optimizem, da razvijalci niso le reciklirali nostalgije, temveč igro resnično tehnično in sistemsko prilagodili standardom leta 2026.

Zelo pozitivno je bila med igralci sprejeta tudi odločitev Nintenda, da kljub trenutnim tržnim trendom, kjer založniki cene videoiger višajo, cena digitalne različice Ocarina of Time ostaja pri 69.99 EUR.

Ekskluzivna Zelda 40th Anniversary Switch 2 konzola in zbirateljski dodatki

Ob izidu igre bo 29. oktobra na prodajne police prispela tudi posebna, tematsko obarvana edicija Zelda 40th Anniversary Nintendo Switch 2 konzole. Komplet bo vseboval edinstveno poslikano postajo (dock) in konzolo, na voljo pa bosta tudi ločen Pro Controller ter tematska zaščitna torbica v enaki estetiki. Pričakuje se precejšnje zanimanje in zelo omejene zaloge, saj tovrstne izdaje tradicionalno izginejo že v fazi prednaročil.

Zanimanje zbujajo tudi načrtovani dodatki za zbiratelje, kamor spadata novi figuri Amiibo. Za leto 2027 sta namreč potrjena Young Link in Young Zelda, s pomočjo katerih si bodo igralci znotraj predelave lahko odklenili posebne dodatne maske.

Prvenec poljskega studia Rebel Wolves, ki ga je ustanovila skupina veteranov za uspešnico The Witcher 3, je končno prispela na police. The Blood of Dawnwalker igralca postavi v vlogo Coena, človeka podnevi in vampirja ponoči, ki se v temačnem 14. stoletju bori za rešitev svoje družine.

Odzivi medijev so dosegli povprečje okoli 83 točk na portalu Metacritic, pri čemer so uveljavljene publikacije, kot sta IGN in PC Gamer, pohvalile predvsem globoko pripovedno nit ter moralno kompleksne odločitve, ki dejansko spreminjajo potek zgodbe.

Kljub pohvalam pa številne recenzije izpostavljajo, da sistem bojevanja sčasoma postane enoličen ter se preveč zanaša na predvidljivo odbijanje napadov. Poleg tega so nekateri novinarji opozorili na nekonsistentno delovanje in celo serijo hroščev ob izidu.

Večina igralcev hvali temačno vzdušje in pristno vampirsko mehaniko, ki se spretno izogne izpetim hollywoodskim klišejem. Omejitev razpoložljivih ur med posameznim dnevom in nočjo tako tudi pomaga jstvarjati napetost, zaradi katere ima vsaka odločitev pomen in vpliva na nadaljnji razvoj zgodbe v svetu, sicer postavljenem v 14. stoletje.

Za ljubitelje tematsko sorodnih naslovov, kot sta The Witcher ali Vampire: The Masquerade, pomeni The Blood of Dawnwalker eno najbolj osvežujočih jesenskih izkušenj, ki si zasluži mesto na polici vsakega navdušenca nad temno fantastiko. 

Se nakup splača?

Če iščete RPG igro s poglobljeno zgodbo, ki vas bo priklenila na zaslon za več kot 40 ur, je The Blood of Dawnwalker odlična izbira. Vsebinska bogatost in edinstvena zasnova dnevno-nočnega cikla zlahka pretehtata občasne tehnične težave, ki jih razvijalci v že popravljajo s posodobitvami.

Igra je že na voljo za konzoli PlayStation 5 in Xbox Series X ter za osebne računalnike na https://www.bigbang.si/izdelki/?search_q=The+Blood+of+Dawnwalker

27-minutni posnetek igranja GTA 6, ki je obšel splet s pomočjo Netflixa, je končno pokazal, kaj nas pravzaprav čaka –  Rockstar gre na polno v smer realizma. Pozabite na čas, ko ste v sekundi skočili v katerikoli avto in oddrveli brez posledic. 

Vozila so zdaj opremljena s sodobnimi varnostnimi sistemi, ulice v mestu so občutno ožje, vsaka nepremišljena poteza pa vas hitro stane prostosti. Za slednje poskrbi prenovljen sistem policijskega preganjanja (“Criminal Profile”). Policisti si po novem dejansko zapomnijo vaš obraz, oblačila in vozilo, ki ste ga uporabili pri pobegu. Ni več tistega klasičnega skrivanja za vogalom, kjer po dveh minutah vsi pozabijo na vas. 

Akcija v dvoje in torba brez dna

Igralni posnetek je “vrgel” še nekaj popolnoma novih “kosti” za glodanje in analiziranje pred izidom 19. novembra 2026. Najbolj ‘odštekana’ novost je definitivno možnost hipnega preklapljanje med glavnima likoma, Jasonom in Lucio (kar deluje tudi sredi strelskega obračuna). Nič več nerodnega čakanja ali premorov – v videu smo videli, kako lahko partnerju med begom dobesedno vržeš puško in v tistem delčku sekunde prevzameš nadzor nad njim. 

Očitno pa se dokončno poslavljamo tudi od čarobnih neskončnih žepov, v katerih smo včasih prenašali celoten vojaški arzenal. Rockstar si je pametno sposodil nekaj realističnih elementov svoje uspešnice Red Dead Redemption 2; po novem imate na voljo le športno torbo z omejenim prostorom, težje orožje pa boste morali fizično pospraviti kar v prtljažnik svojega avtomobila.

Za piko na i so v posnetku prikazali še delovanje novega “in-game” socialnega omrežja, ki ni tam samo za okras. Gre za dejanski t.i. “llive feed, kjer lahko spremljate bizarne dogodke lokalnih prebivalcev in se vanje spontano vmešate, če ste ravno v bližini.

Zakaj so vsi skočili na noge zaradi omejitve sličic na sekundo?

Seveda pa nobeno obsežno razkritje ne mine brez kančka drame. Takoj, ko so razvijalci potrdili, da bo igra na konzolah PS5 in Xbox Series X tekla pri omejenih 30 sličicah na sekundo (torej tudi brez “Performance” načina za 60 FPS), je na spletu skorajda eksplodiralo.

Po eni strani je razočaranje razumljivo. V tej generaciji konzol smo se skorajda “razvadili” z gladkim delovanjem iger pri 60 FPS, zato se 30 sličic na prvi pogled zdi kot korak nazaj. A če pogledamo pod pokrov: fizika sveta, tisoče samostojnih likov na ulicah in grafični detajli preprosto terjajo svoje – in na koncu je to potreben kompromis za tako ogromen, poglobljen svet in impresivno grafično podobo.

Kaj to pomeni za igralce ob izidu?

GTA 6 bo dobesedno iztisnil zadnje kaplje moči iz trenutnih konzol. Če že dlje časa razmišljate o osvežitvi svoje opreme, bo to verjetno idealen trenutek za razmislek o nadgradnji vašega igralnega kotička – sicer razvijalci niso napovedali nadgrajene igralske izkušnje za PS5 Pro, a bo igralska izkušnja zagotovo bolj konsistentna napram “starejšim” inačicam. 

Čeprav igra ne bo tekla pri 60 FPS, lahko prave tehnologije naredijo ogromno razliko. Funkcije, kot je VRR (spremenljiva hitrost osveževanja), in napredni procesorji (ki z interpolacijo dodajajo sličice) na novejših OLED ali QLED televizorjih lahko opazno ublažijo občutek “zatikanja” in poskrbijo za veliko bolj gladko izkušnjo. Čas je, da preverite svoje zaslone in se pripravite na nadgradnjo – ulica Leonide namreč ne bo prizanašala nepripravljenim.