fbpx
Connect with us

Preizkušamo

Preizkušamo pustolovščino Syberia: The World Before

Published

on

Serija Syberia uživa kultni status med ljubitelji pustolovskih point-and-click iger zaradi svoje steampunk estetike, prijetne glasbe in občasno bizarnih rešitev na miselne zvijače. A če še niste slišali za njo brez skrbi, ker tudi jaz nisem. Do zdaj.

Produkt ustvarjalnih sokov Benoîta Sokala, belgijskega striparja poznanega po zgodbi o račjemu inšpektorju Canardu, igri Syberia in Syberia II sta se zasidrali v srca tistih mladih igričarjev, ki so z dovolj potrpljenja rešili uganko protipoplavnih vrat v Bandstandu.

Nadaljevanje Syberia 3 je dolgoletne navdušence razočaralo predvsem zaradi površnih napak v govorjenem in pisanem besedilu, nekoliko manj izvirne zgodbe in posebno slabe sinhronizacije. Najnovejši in najverjetneje tudi zadnji del sage Syberia: The World Before, zaključuje zgodbo o Kate Walker po smrti avtorja Benoîta Sokala, kateremu je igra tudi posvečena.

Četrti del Benoîtove sage

Za vse, ki smo preskočili dogodke prejšnjih delov, nam The World Before v posnetku povzame najbolj ikonične momente zgodbe, ki je brez konteksta za novega igralca ravno toliko jasna , kot prva epizoda Igre prestolov.

Kate Walker, mlada ambiciozna odvetnica iz New Yorka, obišče Valadilene s preprosto nalogo – zaključiti pogajanja o prodaji stare tovarne mehanskih lutk ali automatonov. Zgodba se hitro zaplete in Kate pristane na potovanju skozi zahodno Evropo, da bi izsledila zadnjega dediča Voralbergove tovarne.

Zaključek zgodbe o Kate Walker

V Syberia: The World Before Kate začne kot ujetnica v rudniku soli sredi ruske tajge. Po letu dni prisilnega dela izgubi vse stike z ZDA, nazadnje pa jo pretrese novica, da ji je v tem času umrla mati. Preko spleta izjemno naključnih okoliščin in smrti soujetnice Katyushe, Kate kmalu pobegne in najde pot nazaj v civilizacijo.

Vzporedno z njeno zgodbo nam igra predstavlja tudi navidez nepovezane dogodke iz preteklosti, v katerih se v Vaghenu leta 1937 17-letna pianistka Dana Roze spopada s težkimi življenjskimi izzivi, diskriminacijo in ljubezenskimi zapleti.

Če smo v prvem delu sage Syberia spremljali postopno odločitev mlade odvetnice, da za sabo pusti naduto velemestno življenje in se prepusti avanturi, se Kate v letu 2004 sprašuje, ali je sploh še vredno živeti. Da bi držala obljubo, ki jo dala Katyushi, se poda na svojo zadnjo dogodivščino. Tokrat v iskanju same sebe.

Iz pustolovščine v družbenokritično dramo

Težko govorimo o The World Before, brez da igro primerjamo s prvo Syberio. Najbolj očitna razlika med prvim in zadnjim delom je sprememba v tonu pripovedi. Prva Syberia si je poleg resnih telefonskih pogovorov privoščila tudi kakšen tipski, predvsem pa komično karikiran lik in tako bolje poudarila Katin občutek, da je “tukaj vse tako čudno.”

Teme, ki so prevladovale v prvem delu so pozabljeno proti novem, ruralno proti urbanem, raziskovanje iz radovednosti proti izpolnjevanju dolžnosti, predvsem pa postopno razumevanje, da je včasih treba tudi kaj storiti zase.

Kate tudi v letu 2004 ni izgubila želje po odkrivanju resnice, a ta se tokrat ne skriva več v kontekstu vznemirljive pustolovščine, ampak v iskanju življenjskega cilja. Če je bilo prejšnje sporočilo vsebinsko močno vezano na nostalgični svet, ki ga je ustvaril Sokal, je v zadnji igri moralni nauk zgodbe tako splošen, da bi ga lahko srečali v kateri koli drugi pripovedi, času in prostoru. Skratka, Kate in Dana nas naučita, da fašistični režimi niso ok in da je dom očitno tam, kjer je srce?

Glasba, atmosfera in (ne)logične uganke

A ena stvar se v dvajsetih letih franšize ni spremenila. Neverjetna glasba. Dovolite si, da vas v svet Syberie popelje simfonična zvočna spremljava Inona Zurja, ki je ustvaril soundtrack za uspešnice kot so Fallout, Dragon Age in Prince of Persia. Glasba je v The World Before pomemben povezovalni člen med Dano in Kate, predvsem pa s svetom Voralbergovih automatonov, ki so ponovno postavljeni v ospredje dogajanja.

Nekoliko smešno je sicer, da se z automatoni večino časa ukvarja le Kate, med svojim raziskovanjem preteklosti, medtem ko Dana, ki je živela v času vrhunca njihove uporabe, komaj kakšnega sreča. Nujno je treba izpostaviti ključne scene, v katerih nas kombinacija glasbe, mehanskih izumov in kreativnosti resnično popelje v svet, ki je vreden Sokalovega imena.

Kakor je standardno za point-and-click igre je tudi reševanje ugank v The World Before včasih popolnoma samoumevno, spet drugič pa se nam lahko zdi, da do rešitve prideš le z molitvijo in ugibanjem. Kljub temu, so se razvijalci potrudili, da ne ponovijo prejšnjih napak. Tokrat smo se izognili nepotrebnemu pogovoru z avtomatskim odzivnikom ali mučenju ogroženih živali, da pridemo do jagodičevja.

V spomin Benoîtu Sokalu

Syberia: The World Before ne bo pretresla igričarskega sveta, a vseeno ponuja precej prijetno izkušnjo.

Čeprav Unity ni prvi pogon, ki ga asociramo z izjemno grafično resničnostjo, je igra osupljivo lepa. Človeški modeli so sicer na momente nekoliko slabše animirani, a podrobnosti v okolju in svetlobi, dokazujejo tehnično sposobnost ustvarjalcev.

The World Before občasno trpi za hudim sindromom “walking simulatorja” in pozablja na enostaven princip “show not tell”, kadar opisuje odnose med liki in stanje v svetu. Bizarno tudi dejstvo, da v Katinem rokovniku niso zapisane njene misli, ampak poročila neke osebe, ki ji očitno sledi. Kljub temu zaključni akt uspešno odgovori na vsa odprta vprašanja in se skromno pokloni zadnji sceni prve igre.

Skratka, za uživanje v igri Syberia: The World Before ni potrebno preigrati prejšnjih delov. Če vas zanima mešanica steampunka in moderne tehnologije, odkrivanje skrivnosti in reševanje ugank ob spremljavi doživete glasbe, vas zadnja dogodivščina Kate Walker ne bo razočarala.


SYBERIA: THE WORLD BEFORE – DELUXE EDITION igra za PC

43,99 €

Igre

Prebavljiv le za resne navdušence nad mački – Preizkusili smo Garfield Lasagna Party

Published

on

Garfield je večen. Ikoničen maček se je prvič pojavil že davnega 1976 in od takrat vztrajno ostal del naše popkulture. Od njegovih začetkov v stripih, filmih, serijah, celo oddajah, pa se je v zadnjih desetletjih preselil tudi v svet video iger. Najnovejši kotiček kamor se je leni maček naselil, je nova igra Garfield Lasagna Party, katero pa žal niti Garfieldova podoba ne zmore privleči do zadovoljive igralne izkušnje.

Virtualni Človek ne jezi

Garfield Lasagna Party je igralna izkušnja, ki jo najbolje opišemo s tem, da rečemo, da je poenostavljena verzija igre Mario Party. To ne pomeni, da je igra bolj intuitivna ali bolj prijazna za učenje novih igralcev, to zgolj pomeni, da ima manj vsebine. Celo zelo občutno manj vsebine, ki včasih deluje, kot da je bila narejena v zadnjem trenutku in dodana v igro zgolj zato, da igra na papirju deluje večja. A preden se lotim kritiziranja tega kar igra ni, je dobro, da vzpostavimo, kaj Lasagna Party sploh je.

Lasagna Party je zabavna “party” igra, kjer nadziramo enega izmed štirih znanih likov iz Garfield vesolja – Garfielda, pes Odie, maček Nermal in Garfieldova punca Arlene. Liki se znajdejo na ogromni igralni plošči, kjer se z metov kock določa za koliko se bodo v dani rundi po plošči prestavili. Igralna plošča ponuja unikatna polja, ki igralcu koristijo ali škodijo. Na določenih poljih je možen tudi nakup predmetov, ki jih med igro lahko uporabimo sebi v prid ali drugim v škodo (na primer bananin olupek, ki igralcu zmanjša število polj za napredovanje). Cilj igre je zbrati največje število lazanj v danih rundah.

Igramo lahko sami – v tem primeru ostale like nadzira igra – ali s prijatelji, ampak zgolj v živo. Prva velika pomanjkljivost igre je namreč odsotnost možnosti igranja preko spleta. Čeprav sem sam velik podpornik igre, ki promovirajo skupno igranje na domačem kavču, je vseeno dobrodošlo, da igra ponudi opcijo večigralstva tudi na daljavo. Kadar bi si namreč zaželel hitre Garfield dogodivšine in ob sebi nimam soigralca, sem primoran gledali kako izgubljam proti umetni inteligenci Nermala. Občutek zmage potem enostavno ni isti, ko vemo, da na drugi strani ni prave osebe, ki bi doživela poraz.

Vsak dan je ponedeljek

Lasagna party je tudi igra, ki si želi biti Mario Party, ampak na več področjih ustreli mimo. Poglejmo podobnosti. Obe igri imata za sabo ikonični lik popkulture, obe igri sta mišljeni kot igri, ki jih igramo s prijatelji za čisto zabavo, obe igri vsebujeta kup mini iger in posebno igralno ploščo, ki je do igralcev lahko izjemno krivična, a posledično tudi zabavna. Podobno, ne? Podobno, a žal niti približno enako. Vse kar Lasagna poskuša narediti je Mario v preteklosti že naredil bolje.

Vzemimo na primer mini igre. Mini igre potekajo po zaključku vsake runde, ko vsi igralci odigrajo svoje poteze na plošči. V igri je 32 različnih mini iger, a njihova številčnost žal ni znak za veselje, ker pomeni, da bo verjetnost, da dobimo specifično mini igro, ki jo dejansko želimo igrati, sedaj še manjša. Res je, da se te igre dogajajo na ikoničnih Garfield lokacijah (picerija, Jonova hiša, veterinarska klinika…), kar bo oboževalce Garfielda zagotovo razveselilo, a vsebina je pogosto prazna. Mini iger so sicer preproste za začetnike – po navadi potrebuješ za igranje največ 2 tipki – a hitro postanejo monotone in predolge.

Pri tem je potrebno izpostavit, da sta se razvijalca VetaSoft in Balio Studio potrudila in v igro dodala par 3D mini iger, kjer se lahko prosto gibljemo naokrog in streljamo (na primer snežne kepe), katere dajo noto originalnosti in unikatnosti k Garfieldovi igričarski lazanji, a to noto sem pogrešal tudi na drugih aspektih igre.

Natakar, moja lazanja nima okusa

Kreativnost se sicer kaže na glavni igralni plošči, a kaj hitro ugotoviš, da je to edina igralna plošča, ki jo boš v tej igri videl. Med igranjem sem večkrat pregledal glavni meni in nastavitve, če sem mogoče kje kaj zgrešil, saj se mi je zdelo izredno samoumevno, da bi tovrstna igra imela še kakšno mapo več. Ali pa kakšnega lika več. Ali pa kakšno preobleko za like. Karkoli. Mogoče smo igralci v tej dobi že razvajeni in pričakujemo neko mero izbire ali pa vsaj možnost odklenitve novih vsebin, ampak pri Garfieldu me je pa ta odsotnost rahlo razočarala. Niti Jona nisem mogel igrati.

Garfield Lasagna Party deluje, ker je v njej Garfield. Odstrani Garfielda in ostane zgolj igra, ki jo bomo najverjetneje preizkusili en večer, potem pa šli nazaj igrat Mario Party. Za mnoge igralce je že leni maček sam po sebi dovolj velik razlog za igranje naslova, v kolikor pa je vaš fokus bolj osredotočen na igralno izkušnjo, pa se s prijatelji mogoče raje lotite kakšnega drugega “party” naslova, ki jih dandanes ne manjka.

Garfield Lasagna Party dobi oceno 5 od 10.


GARFIELD: LASAGNA PARTY igra za PLAYSTATION 5

39,99 €

Continue Reading

Odpakirano

Odpakirali smo tematski nahrbtnik igre Floodland

Published

on

Prejeli in odpakirali smo Floodland nahrbtnik, ki na prvi pogled ne izgleda nič posebnega, vendar pa nam napis na njem daje drugačen vtis. 

Da imamo neko podlago, preden začnemo iz nahrbtnika vleči stvari, naj povemo, da je Floodland nova survival, city-builder igra, ki je postavljena v svet, opustošen zaradi podnebnih sprememb. Torej v igri se znajdete kot vodja skupine preživelih v fantazijski verziji Severne Amerike, ki je bila popolnoma uničena po katastrofalnemu dvigu morske gladine in tako pričnete z gradnjo vašega mesta. Cilj igre pa je, da iz uničenega mesta, ki je prej stalo na tem ozemlju najdete predmete, materiale in ostale stvari, ki vam koristijo ali za ponovno izgradnjo novega mesta ali pa za oblikovanje skupnosti.

In sedaj smo pripravljeni, da začnemo z odpiranjem tega skrivnostnega – survival nahrbtnika, vojaško ali olivno zelene barve. Najprej je tukaj ena že večkrat upognjena kovinska tabla z opozorilom. 

Spominja me na podobne table, ki jih vidimo v filmih, in sicer pritrjene na visokih kovinskih ograjah, pomožnosti s kakšnim oboroženim paznikom v bližini. Očitno je iz nekega omejenega območja. Zgleda že precej zdelana, zarjavela in uničena, a je to le zelo realističen print.

Tukaj imamo še nekaj – kot zgleda – posterjev, oz. ne! To so odrezki iz revij in časopisov, mogoče knjig ali zapiskov?

No, pa pridemo do bolj zanimivih stvari. Poster? Odprimo in vidimo – zelo skrbno je zavezan z rjavo vrvico.

Dobili smo skrivnosten nahrbtnik – kaj se skriva v njem?

Zadnja stvar pa je kovinska škatla. Tukaj na spodnji strani je pobarvana? Pobrušena morda? V glavnem tekstura škatle je zgoraj in delno na straneh gladka, medtem ko je tekstura spodaj hrapava in tako daje vtis tiste prave, zdelane survival škatle, seveda take kot jih vidimo v filmih.

V škatli pa imamo:

  • – Komplet brošk, z znaki oz. motivi iz igre.
  • – Prtiček s potiskom, ali je to mogoče zastava? Zgleda bolj kot prtiček, tako da v moji verziji je prtiček.
  • – Nekakšen švicarski multi-tool nožek s kleščami – priročno v survival situaciji,
  • – polnilno baterijo oz. power bank, ki je na eni strani potiskan na drugi strani pa ima solarne celice, da ga lahko enostavno napolniš na soncu. Zraven pa so še priključki in adapterji za polnjenje vseh vrst naprav – torej priključek USB A na USB C za veliko večino naprav in lightning za apple naprave.
  • – V mrežast rjav prtiček zavita nekakšna vrečka… To je vojaški obrok ali ration v angleščini, ki se ponavadi zmeša samo z vročo vodo in je pripravljen.

Nekateri niso najboljši, tale naš pa je v okusu ginger puddinga! Zanimivo!

Evo to je to za danes, hvala da ste si ogledali tale zanimiv ‘odpakirali smo’ video, za več informacij iz sveta gaming pa nas spremljajte na spletni strani www.gamegang.si na družbenih omrežjih in YouTube kanalu Game Gang.


SNIPER ELITE 5 igra za PS5

59,99 €

Continue Reading

Igre

Pustolovščina, ki pa to ni – Preizkusili smo The Chant na PS5

Published

on

The Chant

Ob stresu sodobnega življenja in eksistenčnih krizah identitete, se v nas lahko pojavi želja po pobegu. Pobegu stran v naravo, stran od ljudi, se spoznati s svojim notranjim jazom in reflektirati pretekle travmatične izkušnje. Biti eno z naravo. Spoznati spiritualni svet. Dihati in meditirati. Uničiti medkozmična bitja in rešiti svet. Piti čaj. Delati jogo. The Chant vam večino teh aktivnosti žal ne bo omogočil, razen seveda uničevanja medkozmičnih bitij. Tega je v igri na pretek.

Nismo kult, ampak skupnost” – Kultist

The Chant je tretjeosebna akcijska pustolovščina v kateri igramo kot Jess. Jessijeva sestra je pred leti umrla in njena smrt lovi Jess še danes. V svojem poskusu premagati svoje pretekle travme, se Jess odzove na povabilo prijateljice Kim, ki jo povabi na odmaknjen otok na oddih. Na otoku se namreč razvija skupnost (beri: kult), ki želi preko tako imenovane Prism Science teorije pod vodstvom guruja uporabiti moč kristalov za razrešitev svojih stisk. Ob prvem skupnem obredu gredo stvari narobe in Jess se znajde na otoku groze, pošasti in smrti.

Na otoku se namreč odpirajo portali v drugo alternativno vesolje in neprijazna bitja so začela prihajati v naš svet. Jess se tekom igre prebija čez horde različnih pošasti in kultistov, vmes ko odkriva kaj se na otoku resnično dogaja in predeluje tudi svojo travmo izgube sestre.

Igra je dokaj odprte narave, saj omogoča, da obiščemo pretekle lokacije, čeprav za to pogosto ni potrebe. Skozi pridobivanje različnih kristalov se nam počasi odpirajo vedno novejši deli mape in sposobnosti. Otok na katerem se Jess znajde je vizualno čudovit z določenimi specifičnimi lokacijami, ki prinašajo tudi svojevrstne nasprotnike. Sam se imel priložnost igro izkusiti na PlayStation 5, kateri je grafično podobo igre lepo izpostavil.

Potek same igre je kljub odprtosti mape, dokaj linearen, kar je za tovrstno igro popolnoma v redu pristop. Škoda je le, da je ta sprehod čez igro dokaj kratek. Sam sem zaključne momente igre videl že po samo dobrih 5 urah, čeprav sem si pri igranju vzel čas in prebral ter pregledal vse kar ima igra za ponudit. Kakšnih par ur vsebine več ne bi škodilo, obenem bi pa dalo več prostora za raziskovanje unikatnega sveta, ki ga The Chant gradi.

Kriza identitete

The Chant je grozljiva igra, ampak tudi ne čisto. Je akcijska igra, ampak tudi ne čisto. Je pustolovska igra, ampak tudi to ne čisto. The Chant je mnogo žanrov kombiniranih v eno igro, a noben se ne zdi razvit do konca. Grozljivi elementi igre niso imeli ustrezne teže, saj Jess kot protagonistka deluje enostavno premočna. Čar pravih predstavnikov grozljivih iger, kot sta na primer Outlast in Resident Evil je, da je protagonist večino časa nemočen proti temnim silam, ki ga poskušajo ujeti. V The Chant tega občutka nemoči nisem dobil oziroma sem ga izgubil takoj ob prvem boju.

Jess zna namreč narediti orožja iz naravnih materialov, ki jih najde na otoku. Uporabljati zna tudi kup nadnaravnih moči, ki igro iz grozljivke hitro spremenijo v akcijo. V teh bojih srečamo zunajzemeljske pošasti, ki bi po zakonih narave morale Jess ubiti v enem udarcu, a potem izgubijo proti parim vejam, ki jih je Jess minuto prej zvila v šop in potem vihtela v boju. Iluzija je tako hitro zlomljena in občutek nevarnosti ne nosi več tolikšne teže, kot bi jo od grozljivega naslova pričakoval.

The Chant ima tudi en kup sistemom (nadgradnja sposobnosti, nabiranje surovin, izdelava orožij…), ki sicer delujejo zadovoljivo, ampak noben ni pretirnao razširjen. V igri lahko na primer nadgradimo svoje sposobnosti, a nadgradnje niso zelo kreativne, zgolj povečajo moč določenih sposobnosti ali pa utrdijo enega izmed naših treh atributov – fizično zdravje, spiritualna moč in mentalno zdravje. Jess mora čez igro paziti na vse tri in ustrezno reagirati, kadar kakšen od njih pade na nulo. Kadar mentalno zdravje pade na nič, Jess na primer doživi panični napad in ni več zmožna napadati. Takrat se mora Jess umakniti od boja in umiriti svoje misli.

Igraj na svoje močne točke

Zanimiv del Psalmodija (slovenski prevod besed “Chant”) je zagotovo zgodba. Boji in uganke, ki so oboji dokaj osnovni, so mi vedno delovali bolj kot ovire na poti mojemu raziskovanju zgodbe in otoka. Osebno bi raje več časa v igri posvetil likom, njihovim motivacijam, zgodovini otoka in mističnosti kristalnih moči. V celotni igri se namreč nikoli nisem zares počutil kot mestno travmatizirano dekle, ki poskuša preživeti nemogoče grozljivost, ampak bolj kot Nathan Drake iz serije Uncharted, ki nasprotnike vedno premaga z nasmeškom na obrazu. Še Lara Croft je delovala bolj šibko v Tomb Raiderju iz leta 2013.

Ko sem mentaliteto igre enkrat premaknil iz grozljivke v akcijo je tudi izkušnja postala veliko bolj prijetna. Igro sem na koncu vzel kot dogodivščino za en večer, kjer odigram kratko zgodbo likov za katere nisem imel dovolj časa razviti pretirane navezanosti.

The Chant dobi oceno 6.5 od 10.


THE CHANT – LIMITED EDITION igra za PLAYSTATION 5

39,99 €

Continue Reading

Igre

Nabiranje zlatih krogov v novi preobleki – Sonic: Frontiers na preizkusu

Published

on

Dobrodošli v Sonic Frontiers, najnovejšem delu Sonic franšize, ki se zadeve loti na nov in svež način. Odprti svet, veliko več zgodbe in zgodovine Sonic sveta ter svoboda. Svoboda kam gremo, kaj počnemo in kako v igri napredujemo. Obujte svoje tekaške čevlje in pobarvajte se modro. Čas je, da ulovimo zlate krogce.

Moč prijateljstva

Tokrat Sonica pot ponese na misteriozne otoke, kjer s prijatelji želijo raziskati izvor tako imenovanih Chaos Emeraldov, kristalov, ki lastniku dajo izredne moči. Na poti do otokov pa se druščina nepričakovano znajde v nevarnosti, saj jih neznana entiteta ujame v digitalni svet. Sonicu na srečo uspe iz zagate pobegniti, nakar se odpravi v širni odprti svet reševati svoje ostale prijatelje – Amy, Knuckels in Tails, katere tekom igre tudi redno srečujemo.

Čez igro bomo Sonica vodili po 5 različnih večjih mapah, ki so med sabo tematsko različne. Imajo različno vizualno podobno, izzive in nasprotnike. Otoki v igro vnesejo tudi nekaj kar so oboževalci franšize že mnogokrat izpostavili, a prej redko dobili – več zgodbe in grajenja Sonic sveta. Na misterioznih otokih Sonic namreč najde ruševine starodavne napredne civilizacije in bitja, ki imajo s civilizacijo neko posebno vez. Misterij in mitologija, ki ju Frontiers gradi ni nič pretirano izjemnega, je pa dober korak v pravo smer za franšizo, katera je zaradi svojih pomanjkljivih ali klišejskih zgodb mnogokrat lahko delovala pretirano otroško.

Zgodba poglobi tudi Sonica in stranske like, ki dobijo zadostno mero pozornosti in časa na zaslonu. Skozi stranske misije vidimo tudi odnos med njimi in Sonicom, ki pa tokrat bolj spominja bolj na enakovredno prijateljstvo in njegove kompanjone ne predstavi kot zgolj stranske pomagače.

Mini igra + Mini igra = Igra?

Sonic Frontiers je v prvi vrsti igra, ki želi svoje igralce zabavati in vključiti v akcijo. To vključevanje tokrat Sonic ne doseže skozi nešteto stopenj, kjer teka od točke A do točke B, ampak z zanimivim odprtim svetom, ki ponuja cel nabor aktivnosti, katere lahko igralci igrajo po lastni želji. Odprti svet vsakega otoka daje Sonicu do sedaj še izživeto svobodo.

To svobodo boste najbolje začutili pri tekanju naokrog po otoku in raziskovanju vseh kotičkov, ki se po njih skrivajo. Drsanje po tirnicah, odbijači in steze za pospeške spremenijo odprti svet v Sonicovo igrišče. Igrišče pa nikakor ni prazno. Na otokih Sonic najde izjemno veliko aktivnosti v obliki kratkih mini iger, ki odklenejo del mape naprej in dajo majhno nagrado. Mini igre so zelo raznolike, kratke in večinoma dokaj zabavne. Enkrat brcamo žogo, drugič dirkamo, tretjič rešujemo kratko uganko. Kadar sem naletel na kakšno to mini igro, sem jo z veseljem sproti opravil in nikoli nisem imel občutka, da me igra sili v aktivnosti, ki jih nočem izvajati. Tudi, če se kakšna mini igra ponovi, so na srečo tako kratke, da nad njimi nikoli nisem čutil nadležnosti.

Slika: Sonic: Frontiers

Ena izmed mojih ljubših aktivnosti je bilo lovljenje rib, aktivnost, ki je v današnji igričarski kulturi že nekako pričakovana v novejših naslovih. Ribarjenje pa v Sonicu predstavlja tudi način unikatnega napredovanja, saj lahko preko njega dobimo dostop do ključev za odklenitev naslednje stopnje.

A brez skrbi, če ste oboževalec klasičnih Sonic stopnj je Frontiers poskrbel tudi za to. Na otokih namreč najdete tudi posebna vrata v digitalni svet, kjer se Sonic znajde v klasičnih Sonic stopnjah z jasnim startom in ciljem ter štoparico, ki meri naš čaš. Zadeva je super za ljubitelje platforminga in igralce, ki imajo radi izziv, osebno pa sem se proti koncu igre teh stopnj izogibal. Odprti svet Sonica, misterij izumrle civilizacije in svoboda tekanja naokrog so se mi zdele veliko bolj močne točke Frontiers igre, saj so Sonica predstavile v novi luči.

Od uspavanke do razbijanja

Med raziskovanjem otokov naletimo tudi na cel kup sovražnikov. Vsaka regija ima svoj set, a med njimi zagotovo izstopajo unikatni šefiči. Od mehanskih morskih psov v pesku in letečih ptičev, ki za sabo na nebu puščajo tekaške proge, do Titanov – ogromnih pošasti, ki nas pričakajo ob koncu zaključka vsakega otoka.

Sistem bojevanja deluje včasih kanček dolgočasno in monotono. Ko sem enkrat odkril katere sposobnosti bodo najlažje premagale določenega sovražnika, sem se držal zgolj preverjene metode, ki je zagotovila, da se lahko čim prej vrnem na pot raziskovanja. Pozitivno pa me je presenetila Sonica nova sposobnost Cyloop, katera omogoča, da tečemo okoli nasprotnikov in jih ujamemo v krog steze, ki jo puščamo za sabo. Mehanika gre izredno dobro s tematiko Sonica in se v igri uporablja tako za boj, kot tudi kot način aktivacije predmetov.

Posebej je potrebno izpostaviti boje s titani, ker vključujejo izjemne akcijske sekvence, ki spominjajo na epske anime bitke. Ko Sonic na vsakem otoku namreč zbere vseh 7 emeraldov, postane Super Sonic, rumena nepremagljiva verzija Sonica, ki leti po zraku in z lahkoto odbija tudi gromozanske laserske napade. Najmočnejša točka teh bojev je zagotovo glasbena podlaga, ki me je ob prvem boju s titanom pozitivno presenetila.

Igranje Forntiers je namreč večino časa zelo sproščujoče. Tekanje po zelenih travnikih in neskončni puščavi, medtem ko v ozadju igra umirjena glasba, je še kar definicija “chill” igranja. Ko se pa spopadamo s titanom, pa Sonic Frontiers iz “chill” preklopi na turbo. Sproščena glasba se v hipu spremeni v metalski ali metalcore komad, ki neverjetno dobro ustreza epskemu boju na zaslonu. Igra ima kar 150 avtorskih pesmi, katere bi z veseljem poslušal v avtu tudi stran od zaslona. Hitri ritem, kričanje pevca in metalski solo so včasih tako adrenalinski, da se vprašaš ali je to sploh dovoljeno v igri, ki je označena za 7 letnike naprej.

Hitrost (lahko) ubija

Žal moram izpostaviti tudi nekaj težav z novim Sonic Frontiers. Kontrole so včasih delovale malo zakasnele, kar je pri igri, ki temelji na platformanju lahko hitro frustrajajoče. Še posebej v klasičnih stopnjah znotraj digitalnega sveta, kjer vsaka sekunda šteje, se doživel kar nekaj težav zaradi preobčutljivih kontrol. Moteče je tudi pojavljanje objektov, ki se ne naložijo dovolj hitro. Včasih bo Sonic namreč tekel tako hitro, da se svet pred njim nima časa pojaviti. Sonic je resnično prehiter za svojo okolico, kar seveda včasih onemogoči korektno planiranje kam dalje. Ta verzija igre je bila igrana na konzoli PlayStation 5, katera s tem ne bi smela imeti težav, a žal so bile vseeno prisotne.

Kljub temu je Sonic Frontiers zabavna igra z dovolj presenečenji in raznoliko vsebino, da bo vsak igralec našel nekaj zase, predvsem pa je korak v pravo smer razvoja za franšizo, ki je potrebovala nove širine. Sonic Frontiers dobi močno oceno 7.5 zlatih krogcev od 10.


SONIC FRONTIERS igra za PS5

59,99 €

Continue Reading

Preizkušamo

Odpakirali smo zbirateljsko izdajo igre A Plague Tale: Requiem

Published

on

Odpakirali smo zbirateljsko izdajo igre A Plague Tale: Requiem, ki vključuje igro, kipec Amicije in Huga ter več zbirateljskih predmetov. Poglejmo.

A Plague Tale: Requiem Collector’s Edition vključuje:

  • – kipec Amicia in Hugo: 21 cm velik kipec iz smole,
  • – Hugovo pernato broško: kovinsko broško, podobno pernatim okraskom, ki jih Hugo nosi v igri,
  • – gramofonsko ploščo z zvočno podlago: glasbena podlaga igre na plošči s 45 vrtljaji na minuto (2 skladbi), ki jo je napisal Olivier Derivière,
  • – tri litografije: tri ilustracije v formatu A4,
  • – igro A Plague Tale: Requiem na izbrani platformi.

Različice za PlayStation 5 in Xbox Series X/S so dostavljene v fizičnem ovitku z alternativno naslovnico. Verzijo za osebne računalnike je mogoče dobiti v obliki digitalnega aktivacijskega ključa za platformo Steam.

O kvaliteti zbirateljskih predmetov

Kipec iz smole je visok 21 cm in prikazuje Amicio in njenega mlajšega brata Huga v akciji. Dovolj natančno je izdelan in lepo pobarvan v igri primerno depresivnih barvah. Nasprotno so nas litografije manj navdušile. Na občutek in videz so matirane in delujejo nekoliko sprane, zato težje razločimo, kaj je na sliki. Gramofonska plošča je sicer res najboljši način za zapisovanje glasbe na fizični medij, a razen za tiste, ki jo lahko poslušajo pri starših, pričekujemo da bo večinoma nabirala prah na polici.

Zgodba o kugi, otrocih in podganah

A Plague Tale: Requiem je nadaljevanje igre A Plague Tale: Innocence francoskega razvijalca Asobo Studio, ki ponuja novo dogodivščino v srednjeveški fantazijski južni Franciji za vse ljubitelje akcije, prikrivanja in dobre zgodbe.

To je tretjeosebna igra v kateri upravljamo Amicio de Rune, ki v času kuge išče zdravilo za bolnega brata Huga. Mehanike v igri so preproste, a efektivne. Vključujejo skrivanje in domiselno uporabo okolja ter seveda manevriranje s svetlobo v prostoru in posledično tropom krvoločnih podgan.

Posebno zanimivo je napredovanje v igri, ki organsko odraža naš način reševanja težav in ugank v okolju. Če se uspešno izognemo vsem stražarjem v določenem nivoju napredujemo v skrivanju. Če namesto tega vse stražarje spravimo v smrt, se nam izboljšajo sposobnosti povezane s pračo in napadanjem.

Boljša od prve

Navdušenci nad prvo igro lahko pričakujete večje lokacije, več smrti, več uničenja in seveda še več podgan, predvsem pa veliko bolj resne zaplete v zgodbi in nekaj presenetljivo neprijetnih scen. Več vsebine pomeni tudi večjo obremenitev sistema, ki se mu lahko nekoliko zatakne med poganjanjem igre. Igra sicer ne bo crashala, a občasno lahko na določenih platformah opazimo znatno zmanjšanje FPS-jev. Okolja so sicer grafično zelo dovršena, a barvno nekoliko monotona, kar sicer ni presenetljivo za igro, ki temelji na turobnosti in se večinoma odvija v temi.

Igro A Plague Tale: Requiem odlikuje predvsem zgodba. Tisti, ki se radi postavite v čevlje likov na malem ekranu, pričakujte na koncu igre nenadni napad “alergije”. Varni pa ne boste niti tisti, ki znate brez solz narezati čebulo.

Torej Collector’s Edition: da ali ne? Vprašljiva uporabnost določenih izdelkov zbiratelje ne bo zmotila. Vsi ostali pa boste denar bolje vložili, če poleg drugega dela nabavite še prvega.


A PLAGUE TALE: REQUIEM igra za PS5

60,99 €

Continue Reading

Igre

Upamo, da nas v naslednjem Saints Row ponovno pričakajo vesoljci, superjunaki in dildoti

Published

on

Saints Row. Serija iger, ki je v zadnjih letih postala znana po svojih odbitih trenutkih polnih akcije, referencah na pop-kulturo v obliki humorističnih parodij in spolnih vsebinah, ki so pogosto preizkušale meje dobrega okusa, je po sedmih letih dobila novega člana, tokrat enostavno poimenovanega Saints Row. Odprti svet, divja akcija in karizmatični liki so vedno bili temelji dobre Saints Row igre. Se najnovejši brat lahko postavi ob rob svojim uspešnim predhodnikom? Hja, težko. Poglejmo zakaj.

Domozlom

Na začetku igre se znajdemo v južnjaškem podnebju mesta Santo Ileso, kjer skozi različna dela, ki po navadi vključujejo kriminalna dejanja, poskušamo zbrati dovolj denarja, da plačamo svojo najemnimo. Takoj na začetku spoznamo tudi svoje 3 cimre, ki skozi igro služijo kot naši kompanjoni in rdeča nit zgodbe se hitro razjasni: “Dovolj nam je delanja za druge, čas je, da naredimo svojo kriminalno organizacijo.”

Igra poskuša te cimre predstaviti kot like za katere bi nam moralo biti mar, a žal so ti liki predstavljeni na pretirano karikaturen način, ki jih poskuša narediti obenem čudaško prikupne in pretirano stereotipne. Z njimi se posledično težje povežemo in emocionalna vez z njimi, ki bi naj zgodbo potiskala dalje, se nikoli zares ne oblikuje. Pretekle Saints Row igre so ta problem rešile na način, da so mnoge like naredile tako absurdne, da si jih enostavno moral vzljubiti. Tukaj tega ni.

Naši trije cimri so pogosto tudi kurirji, skozi katere igra poskuša do nas dostaviti pakete humorja v obliki stereotipnih šal, a te žal ne pristanejo najbolje. Veliko klišejskega humorja v igri se zdi na prvo žogo, kar je pa seveda škoda za serijo, znano po tem, da se zna na kreativen način norčevati iz aktualne kulture modernega sveta. Smeh je igra izzvala iz mene zgolj takrat, ko sem si to zabavo zagotovil sam. Največkrat pri kostrumizaciji svojega lika.


Nudist, John Wick ali Dr. Disrespect?

Kostumizacija je ogromen del te Saint Row igre. Kadarkoli med igro lahko popolnoma spremenite svoj izgled, telo, obleke, glas in tudi velikost svojih intimnih delov. Lahko se tudi slečete in igrate goli. Skozi spletno funkcijo Saints Row: Boss Factory lahko iz spleta za določeno vsoto zasluženega denarja kupite kreacije drugih članov skupnosti, kar je v resnici izjemno zabavna aktivnost. Pri brskanju skozi predloge boste našli ikonične like iz filmov, iger, znane glasbenike, tudi streamarje.

Na voljo imate tudi ogromno izbire pri predelovanju svojih avtov, orožij in lokacij. Svojo glavno bazo lahko po želji opremite, orožja poljubno pobarvate in nadgradite, avte pa po mili volji predelate v vašega sanjskega konjička.

Igra vam ponudi tudi izbiro na kakšen način boste gradili svoj kriminalni imperij. Po Santo Ileso namreč postavljate svoje kriminalne biznise (od ilegalnega skladišča toksičnih odpadkov do tovarne svojih znamk oblačil) za katere morate izvajati tudi stranske misije, da vam lahko prinesejo še več dobička. Te stranske misije pa so žal pričakovano monotone, pogosto nadležne in pretirano težke, da bi se jih z navdušenjem lotili. Predstavljajo bolj opravek, ki ga obkljukamo, ker ga moramo, ne ker bi ga želeli. In žal teh stranskih misij ne manjka.

Dobesedni peskovnik

Mapa na kateri se ta celotna štorija dogaja je velika, ni pa ogromna. Je zanimiva, ni pa pretirano raznolika. Je polna zanimivih lokacij, a obenem deluje prazno in zapuščeno. Mapa sicer ponuja točke zanimanja, ki so me pogosto odvrgle od moje začrtane smeri, a na njih žal nisem našel zadovoljive vsebine. Velik del zunanjega dela mesta je tudi dokaj prazen in resnično puščavski, ker tudi ne ponuja neke dejanske vsebine.

Peskovnik v katerem se znajdemo obljublja tudi veliko zabave pri interaktiranju z okolico. Streljanje s policaji, lovljenje sovražnih tolp in dirkanje po nasprotni strani ceste, so zgolj ene izmed aktivnosti s katerimi se v igri lahko zamotimo, a žal ne dovolj zabavne. Streljanje je malce nerodno, vožnja vozil pogosto daje občutek lebdenja in med avti nisem opazil prevelikih razlik v njihovi vožnji. Celotna zadeva deluje, kot da bi potrebovala še kanček več poliranja. Še posebej streljanje, katerega je v igri ogromno.

Poliranje bi mogoče pomagalo tudi pri hroščih, ki so se v opazni meri prikradi v igro. Med igranjem sem naletel na dva resnejša hrošča, ki sta mi onemogočila napredovanje misij in povzročila izgubo napredovanja ter več manjših v obliki lebdečih NPC-jev in manjkajočih tekstur. Zabavni peskovnik se je torej izkazal za mravljišče.


Kriza identitete

Saints Row igre so vedno želele vzpostaviti svojo identiteto, stran od očitne primerjave z igrami serije GTA. Saints Row je želel biti svoj. Poskusi odcepitve so v preteklosti pripeljali do tega, da so Saints Row: The Third, Saint Row IV in Gat out of hell svojo absurdnost povečale na 11. V igrah smo srečali vesoljce, bili superjunaki in uporabljali bizarna orožja, ki iz tal prikličejo morskega psa. S tem je Saints Row začel utrjevati svojo pot, ki je svetu dajala jasno sporočilo: “Ej, če hočeš brezglavo zabavo v zanimivem odprtem svetu, je Saints Row zate. Primi bazuko, poleti v zrak in razstreli vesoljca.”

A te norosti v novem Saints Row-u ni, oziroma jo vidimo v veliko bolj mehkejših oblikah. Se sicer pojavi med akcijskimi scenami, ki so me včasih odkrito impresionirale, a ta akcija me je žal kasneje pustila zgolj lačnega po več. Delovalo je, kot da igri manjka poguma, da bi si dovolila biti kar so bili njeni predhodniki. Divje dogodivščine za divjo zabavo. Tako pa igra deluje kot zgolj povprečni klon igre GTA, ki ima sicer svoje momente, obkljuka minimalne zahteve, a ne živi svojega življenja. Nikoli si nisem mislim, da bom to izrekel, ampak upam, da nas v naslednjem delu Saints Row serije ponovno pričakajo vesoljci, superjunaki in dildoti. Človek lahko sanja.

Saint Row posledično dobi oceno 6/10. Povprečno.

Continue Reading

Pro nasveti by Mastercard

Oglas

Priljubljeno