“Torej, naj pojasnim. Sem nekje, ki ni na Zemlji … Vidim preklete zmaje in … oh, ja, govorim z zapestnico! Ok, to je nekaj, kar zdaj počnem. Čaram, ubijam podivjane zveri – verjetno bom kmalu letela.”

Zloglasni Forspoken razvijalca Luminous Productions je zaštartal kar nekaj memov in pritožb na spletu. Dialog je za mnoge neprebavljiv, igra tehnično ne dohaja obljubljene vizije, iz vsebinskega vidika pa ne ponuja ničesar, česar nismo že videli v novi Zeldi ali Elden Ringu. A vseeno smo prepričani, da Forspoken ni tako slaba igra.

Težki začetki

V tipičnem japonskem “isekai” stilu, zgodba spremlja življenje Newyorčanke Frey Holland, ki se znajde v drugem svetu, razvije obvezne magične sposobnosti in seveda mora rešiti svet pred apokalipso. Frey, kot vsak normalen človek, nima pretirane želje, da bi umrla za težave drugih, še posebej, ko to zahteva sistematično ubijanje političnih voditeljic kraljestva.

Frey je odraščala brez staršev, njene odločitve, in morda tudi izbira družbe, pa so jo speljale na kriva pota in vanjo vbile prepričanje, da ji je svet storil krivico. Kar Frey rada poudarja ob vsaki priliki v dolgih monologih ali nasikanih komentarjih.

Na zgodbo nismo bili preveč pozorni, z izjemo nekaterih precej realistično spisanih pasivnoagresivnih scen med ženskimi liki in občasno skrb vzbujajočim, rahlo rasističnim podtonom, ki se ga Japonci verjetno sploh niso zavedali. Igra zelo jasno in bolj ali manj uspešno targetira žensko populacijo. V mehanike igre so, na primer, vključene stvari, kot je lakiranje nohtov, po drugi strani pa Frey veselo komentira, kako je take stvari sploh ne zanimajo.

Posledično nam je igra vas čas vzbujala občutek tistega mema s Stevom Buscemijem, ko starejše generacije s težavo poskušajo posnemati mladino. Naj vas potolažimo, da je zgodbo mogoče razmeroma hitro končati in se nato popolnoma prepustiti mehaniki igre.

Legenda o Frey

Ne pretiravamo, ko rečemo, da celotna igra sloni na mehaniki bojevanja. Freyjine sposobnosti so zaklenjene za štirimi šefi, ali v tem primeru šeficami, in da prvič odklenemo naslednjo barvo svoje magije, moramo preigrati praktično tretjino igre. Izjemno dolgočasno in počasno tretjino.

Čas izgubljamo predvsem v glavnem mestu, ko nas zgodba šeta od enega konca prestolnice do drugega, v opravljanju najbolj generičnih nalog, ki jih videoigre poznajo. Enako velja za odprti svet, ki zajema že stokrat prežvečene elemente kot so razgledni stolpi, točke za hitro premikanje po mapi, temnice in izzivi ter obvezno nadgrajevanje opreme, da sploh postane uporabna.

Naša magija, kakor nas naša govoreča zapestnica vestno opozarja (še preden je to sploh relevantno), deluje po Genshin Impact principu. Nasprotniki naj bi bili občutljivi na določen element, ki ga moramo uporabiti, da jih lahko pretepemo, a za razliko od Genshina ta mehanika absolutno ni intuitivna. Najprej iz preprostega dejstva, da so očitno vse zveri v novem kraju občutljive na točno tisto novo vrsto magije, ki smo jo odkrili pet minut pred tem. In drugič, ker je “od oka” nemogoče ugotoviti šibkosti pošasti. Tukaj nas je motila predvsem celotna estetika igre, ki si zasluži svoje podpoglavje.

Lepo ni nujno najbolj praktično

Rdeča, ali v tem primeru, zlata nit dizajna igre Forspoken je filigran. To so te neke zlate, čipkaste zadeve. Estetika je sicer pogojena z zgodbo, odločitev za tako estetiko pa najverjetneje tiči v želji po dokazovanju “izjemne” tehnične zmogljivosti PlayStation 5 konzole (naša mašina je precej trpela na Quality nastavitvi).

Kar sledijo ideji filigrana, so videti vsi ključni elementi igre popolnoma enako. Sposobnosti, razen ognja, so prikazane kot tanke vrvice različnih barv, ki se minimalno ločujejo ena od druge. Še posebej konfuzno je dejstvo, da je magija za rastline in zemljo vijola barve, za iluzije pa zelena. Enak problem se pojavi tudi pri oblikovanju nasprotnikov, ko je praktično nemogoče uganiti, na katero barvo magije so občutljivi. Tako rdeči kot črni krokodili, na primer, očitno ne marajo ognja.

Da ne govorimo o izbiri fantazijskih elementov v fantazijski igri. Razvijalci so ubrali pot vzporednega sveta, ki nam je praktično identičen ter se s tem omejili pri izvirnosti pošasti in sveta nasploh. Živali so dobile dodatno rogovje, ljudje pa ekscentrične klobuke, a večina resničnih krajev na dejanski Zemlji je bistveno bolj fantastičnih in čarobnih od tega, kar nam ponuja igra.

In kljub temu se zabavamo

Malo iger nam ponuja tako visok “power level”, kot ga dobimo v Forspokenu. Da, večino časa nam ni jasno, kaj se na ekranu dogaja. Efekti popolnoma prekrijejo vidno polje in zalagajo celotno igro, ampak ob tem čutimo tudi določeno mero ponosa.

Pohvale dobi tudi prečkanje terena. Mapa je ogromna, naš magičen parkour pa izjemno zadovoljiv, še posebej v kombinaciji z grappling hookom in dodatnim poskokom, zaradi katerega je mogoče “skyrimati” po vseh stenah v igri.

Naše priporočilo? Če že imate igro in ste obupali po prvih dveh urah, ji dajte še eno priložnost. Zgodba in napredovanje v moči bistveno pospešita po prvi šefinji, predposnete trenutke je mogoče preskočiti, pogovore med zapestnico in Frey med raziskovanjem sveta pa se da zmanjšati. Poleg tega, katera druga igra vam še omogoča, da zberete harem mačk v svoji hiši?

---

FORSPOKEN igra za PS5

79,99 €

VEČ INFORMACIJ

Pred skoraj štirimi desetletji so pokrajino stripovskega sveta nepričakovano prevzele 4 želve, oblečene v nindža kostume in poimenovane po znanih italjanskih umetnikih. Trenirani s strani govoreče podgane in podprti s strani lokalne TV novinarke, so se Leonardo, Raphael, Michelangelo in Donatello, znašli v stripih, filmih, risanih serijah in igralnih konzolah. Njihova zbirka dogodivščin, ki je nekoč obiskovalcem arkad jemala drobiž, pa se je sedaj znašla lepo zapakirana v Teenage Mutant Ninja Turtles: The Cowabunga Collection.

Zbirka klasičnih iger za konzole stare šole

The Cowabunga Collection je kolekcija 13 klasičnih TMNT iger zlate dobe tako imenovane Turtlemanije, ki so izšle med 1989 in 1994 za razne igralne konzole kot so SNES, Gameboy, NES in Sega Genesis. Kot take so te igre danes bile za marsikaterega nostalgičnega igralca težko dosegljive. Na spletu sicer že lahko najdemo kakšno rabljeno konzolo, ki bi te igre pognala, a najti kopijo specifične igre bo malo večje izziv. Kaj šele kopijo trinajstih (manj in bolj znanih) iger za kup različnih konzol.

Teenage Mutant Ninja Turtles: The Cowabunga Collection_20221205160506

Teenage Mutant Ninja Turtles: The Cowabunga Collection_20221205160555

Teenage Mutant Ninja Turtles: The Cowabunga Collection_20221205160812

Odločitev Konamija, da svoji Digital Eclipse ekipi poda nalogo razvoja zbirke vseh teh klasik, je posledično dobrodošla novica za vsakega nostalgičnega oboževalca nindža želv. Kolekcija poleg 13 igre igralcem za raziskovanje ponudi tudi Turtles Lair – Želvasti Brlog, kjer lahko po mili volji odkrivate kup multimedijskih TMNT vsebin, od naslovnic stripov, do oglasov za TMNT igre, člankov v revijah, dizajn slikah, glasbe in slik.

Vsebin je ogromno in med raziskovanjem pomaga priročen iskalnik, ki vam lahko vrne na primer vse medije v katerih se znajde specifičen nasprotnik želv. Vse skupaj spominja na lepo arhivirano kolekcijo izjemno predanega zbiratelja, ki hrani vsak kos TMNT vsebin z največjo pozornostjo. Priznam, da sem med gledanjem teh vsebin porabil veliko več časa kot sem mislim in predstavljajo prijeten oddih od izzivov pretepanja zlonamernih nindža nasprotnikov.

Zbirka vsebuje igre:

1. TMNT – Igralni avtomat
2. TMNT Turtles in Time – Igralni avtomat
3. TMNT IV Turtles in Time – SNES
4. TMNT 3 Manhattan Project – NES
5. TMNT Hyperstone Heist – Genesis
6. TMNT 2 Arcade – NES
7. TMNT Tournament Fighters – SNES
8. TMNT Tournament Fighters – NES
9. TMNT Tournament Fighters – Genesis
10. TMNT Back from the Sewers – Gameboy
11. TMNT Radical Rescue – Gameboy
12. TMNT Fall of the Foot Clan – Gameboy
13. TMNT – NES

Teenage Mutant Ninja Turtles: The Cowabunga Collection_20221205161457

Teenage Mutant Ninja Turtles: The Cowabunga Collection_20221205162442

Teenage Mutant Ninja Turtles: The Cowabunga Collection_20221205163328

Teenage Mutant Ninja Turtles: The Cowabunga Collection_20221205163735

Zgodba, mehanike in novosti

Igre ostajajo zveste svojim arkadnim predhodnikom, kar se marsikje odraža tudi v težavnosti. Še posebej NES-ova TMNT 3: Manhattan Project, pri kateri sem se redno posluževal funkcije “Previj nazaj”, katera omogoča, da primeru izgube zavrtimo nazaj čas za par sekund in poskusimo še enkrat z novim pristopom. Ob tem igra ponudi tudi izredno kreativen in zabaven vodnik za vsako igro. Vodnik vsebuje kup velikonočnih jajčk in izredno uporabnih namigov, na primer kako izvesti specifičen udarec, ki ga lahko izvede le en od želvakov. Vodniki vsebujejo tudi kup uporabnih kod za goljufanje, ki jih lahko vnesemo za dodatna življenja ali celo nepremagljivost.

Poleg iger z osnovno zgodbo – na primer, nekdo ukrade Kip svobode in ga moramo dobiti nazaj  – kolekcija vsebuje tudi tri Tournament Fighters igre, kjer se v stilu Street Figherja pomerimo en proti drugemu. Osebno me te tri igre niso pritegnile, saj raje spremljam zgodbe, za pretepaške 1v1 igre pa imamo iz tistih časov igre z večjo nostalgično močjo kot pa TMNT *khmStreetFighter2khm*. Moja pozornost je torej ostala na iskanju izgubljenega Kipa svobode in pretepanju zlobnežev.

Teenage Mutant Ninja Turtles: The Cowabunga Collection_20221205163844

Teenage Mutant Ninja Turtles: The Cowabunga Collection_20221205164252

Teenage Mutant Ninja Turtles: The Cowabunga Collection_20221205164633

Te lahko pretepamo sami ali s prijatelji, čeprav ne bi predlagal opcije preko spleta, saj pogosto prihaja do zakasnitev in neskladij. V tem primeru potem igre raje doživite kot so bile doživete originalno – doma skupaj na kavču pred (če je le mogoče) katodnim TV-jem. Če pa tega ni, pa brez skrbi, igra omogoča tudi uporabo CRT, monitor ali LCD filtrov, ki želvam dajo tisti pravi nostalgični izgled. Bonus točke, če med igranjem sedite na tleh in skupaj z bratom ali sestro brezglavo nabijate po gumbih dokler nas ne bolijo prsti.

Za nostalgike in nove generacije

Če ste torej zagret navdušenec nad TMNT vsebinami ali pa nostalgični igralec, ki pogreša dni dobrih starih arkad, ki neizprosno požirajo naš drobiž, je ta kolekcija vsekakor nekaj kar vam bo dalo obilo užitka. Kolekcija zna biti tudi hit za kakšne družinske podvige, kjer hočete mladimi pokazati radosti igre preden sta obstajala Minecraft in Genshin Impact. Zagotovo pa ni nekaj, kar bi danes pritegnilo nove igralne baze. Užitek ob igranju bo sorazmeren z nostalgijo, ki jo igre v vas spodbudijo.

Teenage Mutant Ninja Turtles: The Cowabunga Collection dobi oceno 6.5/10.

---

TEENAGE MUTANT NINJA TURTLES: THE COWABUNGA COLLECTION igra za PS5

39,99 €

VEČ INFORMACIJ

Padla je noč. Med gorami moja četa najde skrivališče lokalnih banditov, ki že tedne terorizirajo uboge kmete v dolini. Za mano čaka četa štiridesetih vojakov, ki sledijo mojemu vsakemu ukazu, naj bo ta smiseln ali ne. Počasi se približamo postojanki, kjer straži par banditov. Namerim svoj lok. Ustrelim. Puščica leti preko banditove glave. “To je bil zgolj opozorilni strel,” si rečem. Nato svoji četi zavpijem ukaz, da napadejo. Med čakanjem, da zagotovijo mojo zmago razmišljam o tem, da sem naslednji Aleksander Veliki.

In potem je bitke konec in se spomnim, da igram Mount & Blade: Bannerlord 2 in moja osvajalska nagnjenja zamrejo. Akcijsko-strateška igra vlog, ki je izšla 2020, vas postavi v čevlje poveljnika svoje armade, ki jo lahko oblikujete in gradite po mili volji. Lahko ste kapitan razbojnikov, ki napadajo nemočne vasice ali pa spoštovani general, ki v imenu imperija napada sovražne narode. Celotna igra v resnici poteka kot kombinacija dveh iger, prva je bolj logistične narave, druga je simulator srednjeveškega boja.

Mount & Blade II: Bannerlord_20221205203335

Mount & Blade II: Bannerlord_20221205205236

Mount & Blade II: Bannerlord_20221205205346

Mount & Blade II: Bannerlord_20221205205848

Mount & Blade II: Bannerlord_20221205220636

Mesta duhov

V Bannerlord 2 se namreč znajdete na ogromnem zemljevidu, ki ga lahko po mili volji raziskujete s pogledom od zgoraj navzdol. Ko naletite na naselje ali mesto, pa se lahko v njem ustavite, zavzamete prvoosebni ali tretjeosebni pogled in ga osebno raziščete. Tam najdete kup NPC-jev, s katerimi lahko izmenjate osnovni dialog, od njih kupite kakšno surovino ali dobite kakšno nalogo.

Raziskovanje teh mest je žal popolnoma nepotrebno, ker lahko vse pomembne aktivnosti opravite kar direktno v meniju zemljevida. Ti sprehodi čez ulice mest služijo zgolj igralcem, ki bi se radi resnično vživeli v kožo srednjeveškega prebivalca, a tudi to bo težko izvedljivo. Mesta dajejo občutek praznine, v njih skoraj ni aktivnosti in tudi dialogi z NPC-ji so suhi in klišejski. Funkcijo sprehajanja po naselju sem uporabil nekajkrat v začetku igranja, nato pa vse svoje posle raje opravil kar direktno v meniju z zemljevidom.

“Vstanite, vstanite Theodenovi jezdeci!”

Stvar je namreč v tem, da ima igra izredno zanimiv borilni sistem, ki je dejansko globok in dodelan, ob tem pa mu uspe, da igralcu poda občutek epskosti srednjeveškega boja. Kadar namreč napademo določeno naselje, nas igra vrže spet v tretjeosebni ali prvoosebni pogled in postanemo general na bojnem polju, ki lahko v realnem času svojim četam daje strateške ukaze. V ta del igranja sem se lahko takoj vživel. Pred bitko sem na svojem konju jahal pred poravnano četo vojakov in se počutil kot kralj Théoden iz Gospodarja prstanov ter v mislih dajal motivacijske govore o časti in smrti. Potem sem ukazal napad in moja četa začne galopirati proti prihajajočemu valu pehote s sulicami. Epsko.

Mount & Blade II: Bannerlord_20221205220920

Mount & Blade II: Bannerlord_20221205223226

Mount & Blade II: Bannerlord_20230108104655

Mount & Blade II: Bannerlord_20230108122508

Mount & Blade II: Bannerlord_20230108123637

Kot poveljnik v teh bitkah ostanem zadaj. Ne zato, ker je to taktično boljša odločitev, ampak bolj zato, ker je borilni sistem v igri malce okoren. Nadzorovanje konja je svojevrsten izziv, streljanje z lokom med jahanjem pa veščina, ki je nikoli nisem prav zares osvojil, četudi mi je delovala kot najbolj zabavna. Do bitk sem torej zavzel bolj “oddaljen” pogled in se raje osredotočil na strateški del vojskovanja.

Simulacija Excelovih tabel

Velik del igre je logistika. Igra je namreč polna informacij, ki te ob začetku igranja lahko hitro prevzamejo, v kolikor nisi vajen tovrstnih strateških iger. Igra ima zavezništva, tisoče imenovanih likov (generali, razbojniki, trgovci, aristokrati…) in kup sposobnosti, ki jih lahko na poljubne načine nadgradimo. Ob tem ima tudi kup statistike o vsakem predmetu in liku ter razne sisteme, kot je rekrutiranje, ujetništvo, skrb za prehrano svojih čet in celo sistem slovesa, kjer vsaka akcija pozitivno ali negativno vpliva na naš sloves v različnih skupinah. Ste se zamerili eni naciji, ker ste izpleniti bližnjo vas? Sedaj je onemogočen dostop do njihovega gradu in posledično s tem mestom ne morete poslovati.

Osebno sem vse to vzel bolj kot vsebina, ki jo moral izpolnjevati medtem, ko v bistvu čakam na naslednjo bitko. Svoj “fiks” po virtualni krvi sem lahko delno zadovoljil z igralnim načinom, ki omogoča simulacijo poljubne bitke, na poljubnem terenu s poljubnimi četami. Všeč mi je bilo simuliranje različnih bitk in raziskovanje prednosti, ki jih na primer dobijo lokostrelci, če se spopadamo na hribu. Ali pa sulice pri napadu konjev. Trenutki, ko podaš pravilen ukaz so res posebni.

Mount & Blade II: Bannerlord_20230108124205

Mount & Blade II: Bannerlord_20230108124605

Mount & Blade II: Bannerlord_20230108124908

Mount & Blade II: Bannerlord_20230108125041

A žal teh nisem doživel veliko. Igralci, ki želijo svojo vojsko nadzorovati res efektivno se bodo morali naučiti veliko in biti premišljeni v vsaki svoji potezi. Od gibanja svojih čet do nakupa surovin in odločanja katera zavezništva vzeti in katera ne. Igra lahko posledično hitro postane naporna, če ste igralec, ki je bolj vajen akcije, dogajanja in pasivnega igranja.

Srednjeveška igralna izkušnja

Moja igralska izkušnja je pogosto tudi trpela zaradi hroščev. Od preprostih (a vseeno nadležnih) pojavov, kjer igra ne predvaja določenih zvočnih efektov – na primer mrtvo tiha, a polna taverna, do bolj frustrajajočij, kjer način za slikanje (“Photo mode”) zmrzne igro ali pa se med nalaganjem igra nikoli ne zažene, kar terja vnovični zagon celotnega sistema.

Bannerlord 2 deluje kot igra nasprotij, ki daje vtis, da je v njo bilo obenem vloženega izredno veliko truda in obenem vtis, da ne. Deluje izredno ambiciozno s svojimi strateškimi sistemi in izredno neambiciozno s svojimi sistemi prvoosebnega raziskovanja mest. Je izreden akcijski simulator srednjeveških bitk, a obenem igra logistike in podatkov.

Če iščete dobro strateško igro, je Mount & Blade: Bannerlord 2 dobra izbira. Akcijski del bojevanja lahko tako ali tako preskočite s funkcijo avtomatičnega boja. Za navdušence nad bitkami je funkcija simulacije bitk sicer izredno zabavna, ampak če iščete bolj akcijski srednjeveški RPG z več poudarka na zanimivih opravkih, ki niso samo boj in prevažanje surovin, pa mogoče poglejte kam drugam (khmSkyrimjetudizaPS5khm).

Mount & Blade: Bannerlord 2 dobi oceno 6.

---

THE WITCHER 3: WILD HUNT – COMPLETE EDITION igra za Playstation 5

39,99 €

VEČ INFORMACIJ

Zemljani pozdrav! Ne bojte se me, prihajam v miru. Z ogromno lasersko puško, seksističnim humorjem in analnimi testnimi napravami v vesoljski ladji, ki lahko v hipu zravna mesto. Moje ime je Crypto in po 16 letih se ponovno vračam spoznavati vašo zemeljsko kulturo.

Destroy All Humans 2: Reprobed je obnova klasične PlayStation 2 igre z istim imenom iz leta 2006. Igra, ki je takrat veljala za kvaliteten in zabaven produkt, zgrajen na zanimivem konceptu – igramo vesoljca, ki je prišel zavladati zemlji – se je sedaj, 16 let kasneje, vrnila v novi preobleki. Sledi recenzija igra, ki se kljub izpostavljanju stvari, ki mi niso bile všeč, konča na presenetljivo prijetni nostalgični noti.

O zgodbi, svetu in igri nasploh

Zgodba je preprosta. Po uspešni infiltraciji v človeško družbo in zasegu vodilnih pozicij znotraj politike (zgodba iz Destroy All Humans 1), sovjetska zveza spregleda naše plane, uniči našo glavno vesoljsko ladjo in nas pošlje na misije tekom sveta, da ponovno vzpostavimo dominanco nad človeško raso. Konkretneje to izgleda tako, da v tretje osebnem pogledu prepotujemo 5 večji lokacij po svetu – San Francisco, London, Tokyo, Tangutsko in skrivno vojaško bazo – katere lahko raziskujemo po mili volji. Vsaka izmed njih ima sicer svoj stil, a med igranjem imaš občutek, da v resnici igraš isto mapo, zgolj z drugo preobleko. Te mape so za leto 2022 tudi žal premajhne in še huje, premalo interaktivne. Vse kar lahko počnemo je, da ubijamo uboge zemljane in še to lahko hitro postane monotono.

Destroy All Humans! 2 – Reprobed_20221206205450

Destroy All Humans! 2 – Reprobed_20221206205348

Destroy All Humans! 2 – Reprobed_20221206204803

Destroy All Humans! 2 – Reprobed_20221206204155

Mesta posledično ne dajo občutka življenja, ampak služijo bolj kot statično ozadje za prehajanje med točko A in B na misijah, ki so delovale fantastično za era PlayStation 2, ne pa tako za čas PlayStation 5. Spomnim se kako ogromno mi je delovala prva mapa, ko sem na svojem PS2 prvič vstopil v San Francisco.

“Ampak čakaj?! Zdaj grem na novo mapo?! Še več jih je? Ta igra je ogromna.”

Po skoraj 2 desetletjih razvoja video igre, se je standard vsebin znatno zvišal in čeprav razumem, da so razvijalci želeli ostali zvesti originalu, me žalosti, da si niso vseeno dovolili nadgraditi tudi kaj vsebinskega. Ne nujno na mapah, že pri sestavi misij, bi to bilo dovolj.

Vesoljski cezar

Povzetek misij je v bistvu: Prideš, ubiješ, zmagaš. Mogoče ima kakšna misija malo začimb z dodatkom preoblačenja v ljudi, da pretentamo varnostnike al pa občasno vožnjo v vesoljski ladji, a tudi v ladji je cilj večinoma enak – uničevanje. Igra ima sedaj sicer bolj raznolike nasprotnike, ki zahtevajo rabo različnih orožij, a njihovo premagovanje ni neka vesoljska znanost. Včasih boste med misijo skočili tudi v svojo vesoljsko ladjo, ki ima sicer nekaj zanimiv orožij in funkcij, a na koncu sem uporabljal zgolj en laser, ki je nasprotnike najhitreje uničil. Vse zgradbe v mestu se namreč podrejo, če jih dovolj dolgo napadate, kar zadovoljni mojo željo po uprizoritvi prizora iz filma Dan neodvisnosti (1996).

Destroy All Humans! 2 – Reprobed_20221206192249

Destroy All Humans! 2 – Reprobed_20221206190259

Destroy All Humans! 2 – Reprobed_20221206164037

Ročna orožja so bolj zanimiva v tej prenovljeni verziji, a posledično tudi občasno premočna. Razumem, da je cilj igre dajati igralcu občutek, da so superiorni vesoljec s superiorno tehnologijo, ki je prišel nadvladati te inferiorne opice, a premoč našega arzenala potem vseeno naredi manj zanimivo igro. Na začetku je stvar še zabavna – dvignem človečka v zrak s telekinezo in ga odstrelim v nebo ali pa uporabim svojo napravo za analne preglede in iz ljudi izsilim pošast, ki jih je prevzela – a kaj hitro postane zadeva bolj opravek kot pa radost. Delno je razlog tudi v tem, da nikoli nisem imel občutka resnične nevarnosti ali ogroženosti. Uravnotežiti občutek, da smo močni osvajalci vesolja in obenem lik v video igri, ki rabi izzive, tako ali tako ni lahka naloga.

Humoristična apokalipsa

Lahka tudi ni naloga, kaj narediti s humorjem igre, ki je nastala pred 16 leti in se močno naslanja na stereotipne šale polne seksizma in nacionalizma. Razvijalci so tukaj ubrali preprosto pot in stvari pustili nespremenjene. To je že jasno, ko igro zaženemo in nas na začetku pričaka opozorilo, da je zadeva bila izdana v drugem času z drugačnimi socialnimi normami. Osebno me humor ni motil – priznam, smešno je gledati vesoljca preoblečenega v hipija, ki vodi pogovor z drugim hipijem o vesoljcih in ob tem sarkastično zanika njihov obstoj – čeprav je občasno lahko izredno klišejski in predvidljiv. Bolj me je včasih motil predolg dialog med karakterji, ki je potekal samo kot izmenjava kreativnih enovrstičnic.

A vse to je recenzija igre skozi oči moderne igričarske pokrajine. Igranje me je namreč spomnilo na drug čas. Na preproste, a bizarne igre časa PlayStation 2, ki niso potrebovale 150 ur za njihovo zaključitev, ampak zgolj 20. Nekaj sproščujočega je bilo na celotni zadevi, kot da igra od mene nima pričakovanj. Samo en vesoljec sem. Samo nadvladat morem človeški rasi s svojim superiornim orožjem. Samo od točke A do B moram priti, brez da vmes vidim stotine markerjev in opravim 10 aktivnosti. A ta preprostost je mogoče tudi malce nostalgična, saj spominja na čas, ko niso bile zgolj igre bolj preproste, ampak (navidezno) tudi družba iz katere se Crypto tekom svojega osvajanja sarkastično norčuje.

Destroy All Humans! 2 – Reprobed_20221206163102

Destroy All Humans! 2 – Reprobed_20221206160738

Destroy All Humans! 2 – Reprobed_20221206155340

Če iščete preprosto igro, ki jo mimogrede lahko igrate tudi v dvoje na domačem kavču (preko spleta žal ni možnosti, le lokalno) in se pri tem ne boste pretirano obremenjevali ali igrate najboljšo igro vseh časov, je Destroy All Humans 2 dobra izbira, še posebej, če imate v sebi tudi kakšen nostalgični del na “dobre stare dni” igranja. Bonus točke, če ste igrali originalno igro iz 2006. Če pa ste igričar, ki išče nove izzive, kreativnost in izkušnje, ki jih lahko podajo le moderne igre, pa se mogoče obrnite raje na kakšen drug PlayStation 5 naslov.

Destroy All Humans 2: Reprobed dobi nostalgično, a močno oceno 6/10.

---

DESTROY ALL HUMANS 2! – REPROBED – 2ND COMING EDITION igra za PS5

397,99 €

VEČ INFORMACIJ

V pričakovanju drugega dela igre Final Fantasy VII Remake smo preizkusili Crisis Core: Final Fantasy 7 Reunion razvijalca Square Enix — HD remaster PlayStation Portable igre iz leta 2007, ki opisuje predzgodbo videoigre Final Fantasy VII iz leta 1997. Če so vas zmedla že imena različnih izdaj, počakajte da začnemo govoriti o vzporednih časovnicah izvirnih in remake verzij serije Final Fantasy VII.

Crisis Core pokriva dogodke 7 let pred Cloudovo dogodivščino v Midgarju. V igri prevzamemo vlogo Zacka Faira, člana specialne enote SOLDIER družbe za električno energijo Shinra Electric Power Company. Tekom zgodbe spoznamo Aerith, Clouda in Tifo, odkrivamo resnico o spornih eksperimentih, doživimo trenutek, ko Sephiroth postane zlobnež in, kakor nas odjavna špica opozori, igro zaključimo tam, kjer se Final Fantasy VII začne.

Remaster, remake ali nekaj vmes?

Nekateri sicer zaradi očitnih grafičnih izboljšav igro označujejo kot popolno predelavo ali remake, a v Final Fantasy VII svetu ta beseda zdaj nosi bistveno drugačen pomen. Modeli in animacije so popolnoma novi, ob primerjavi s Final Fantasy VII Remake pa je takoj jasno, da je Crisis Core: Final Fantasy 7 Reunion le zelo lep remaster originala.

In v tem tudi tiči problem. Če za trenutek ignoriramo, da so razvijalci spet “šparali” na NPC-jih, ki še za leto 2007 niso spodobni, nas kljub temu v posodobljeni podobi igre nekaj konstantno moti. Velika večina kinematografskih predposnetih scen (cutscenes) v Reunionu je le upscaled verzij PSP originala, ki na 4K televiziji zgledajo zrnate in motne. Tudi obrazi likov v teh scenah so drugačni od dejanskih modelov v igri, saj so bolj podobni svojim Advent Children različicam.

Tak, kot nov, ali pač?

Posebno boleče za oči in ušesa so scene, ki uporabljajo pogon v igri. Te so bile sicer na novo animirane z novimi teksturami in s sodobnimi modeli za like, a še vedno temeljijo na PSP gibih, kadrih in mizansceni, kar posnetke istočasno naredi posodobljene in zastarele. Dodatno so neprijetne tudi večkrat reciklirane animacije, kjer so v originalni verziji igre, zaradi tehničnih omejitev PSP, liki med pogovorom bili tiho. Takrat so razvijalci morali pomanjkanje govora v sceni kompenzirati s pretiranimi gibi likov, kar se zdaj, ko so te interakcije tudi glasovno odigrane, kaže v zelo nerodni kombinaciji počasne izmenjave pogovora in dolge tišine, zapolnjene z nenaravnimi “anime” gibi, predvsem pa okorno spisanim originalnim besedilom, ki je bilo morda primerno za branje, a ne za govor.

Enako nerodni so tudi glasovi. Reunion je bil popolnoma na novo sinhroniziran. Kakor omenjeno, so bili prebrani tudi nekoč nemi dialogi in zamenjani so bili sinhronizatorji, da se skladajo s tistimi iz FF7 Remake. A kljub boljši zasedbi, zaradi starih gibov in besedila, igrane scene spominjajo na slabo nadaljevanko in preprosto… bolijo. 

Veliko bolj prijetna za ušesa je glasba, ki je prav tako bila na novo prirejena in posneta. S sodobno grafiko ter vizualnimi in zvočnimi efekti pa je prišel tudi sodoben UI, ki ga poznamo že iz Remakea.

Reunion odpravlja omejitve PSP verzije tudi v boju

Kakor v Final Fantasy VII Remake, bojevanje v Reunionu poteka v realnem času, z nekaj posebnostmi. Zack se z sovražniki spopada le sam. Ker nima ekipe, ki bi mu pomagala, se za pomoč zanaša na Digital Mind Wave (DMW), naključni generator slik in številk, ki se med bojem ves čas vrti v kotu zaslona. Tako kot pri igralnih avtomatih, nas tri enake številke ali sličice nagradijo z bonusi, ki nam pomagajo zmagati spopad. Lahko smo za kratek čas imuni na različne tipe škode, včasih ne porabljamo več PH ali MP, če zadanemo trojno sliko katerega izmed naših prijateljev, pa lahko sprožimo poseben napad imenovan Limit Break.

DMW sistem je bil način, s katerim je Square Enix poskušal obiti fizične omejitve konzole PlayStation Portable, ki poleg šibkejše strojne opreme vključujejo tudi manjše število gumbov na napravi. S sodobnim DualSense ploščkom so razvijalci vendarle lahko na gumbe vezali ukaze za razne funkcije v igri, kot so uporaba Materia sposobnosti in predmetov, rotacija kamere (ki je bila prej statična), sprintanje izven boja in drugo.

Težavnost in dolžina igre ostajata enaka, pri čemer si lahko izkušnjo precej podaljšamo in tudi olajšamo, če se lotimo dodatnih misij, ki so na voljo. Dogajanje popestrijo tudi razne mini igre in dogodivščine z Aerith, ker Zack ni le specialec, ampak tudi gentleman.

Povezava s Final Fantasy VII Remake

Predlani je Remake najbolj znano Final Fantasy zgodbo obrnil na glavo in popolnoma presenetil svoje navdušence z uvedbo alternativnih izidov dogodkov. Žal Reunion do pike ohranja časovnico izvirnika, brez sprememb v dogajanju, bodo pa tisti z ostrim očesom in preveč prostega časa v življenju opazili dve zanimivi diskrepanci. Tukaj jasno sledi opozorilo za 25 let stare spoilerje.

Kdor je pozorno opazoval Remake je morda videl črn dim, ki se je vil iz ran določenih likov ob določenih dramatičnih momentih v igri. Isti dim, ki ga v originalu ni bilo, je prisoten tudi v posodobljeni sceni v Reunionu, ko se glavna lika FF7 zabodeta. Spletni teoretiki zarote so hitro dognali, da gre najverjetneje za Whisperse, ki so uspešno zavarovali časovnico (ali pa način, kako brez krvi pokazati zabadanje likov v PEGI 16 igri).

Na koncu Remakea se Zack povzdigne v nebo, kakor se mora po originalni časovnici, a brez skrbi. Priljubljeni lik se z gotovostjo vrača v vzporednem svetu naslednjega dela Final Fantasy VII Remake, kjer zgleda, da je preživel smrt, a zgrešil srečanje s svojo punco.

Primerna za vse, ki ne vedo, kaj se dogaja

Na tej točki že veste, da sem glede japonskih iger konkretno pristranska, a če ste že investirali svoj čas in denar v Final Fantasy VII Remake, predvsem pa, če je to edina verzija Final Fantasy VII, ki ste jo igrali, vam Crisis Core: Final Fantasy 7 Reunion da odličen vpogled v dogodke, ki so ustvarili Sephirotha in Clouda, predvsem ker ni več jasno, ali bo ta vsebina sploh obdelana v naslednjem delu Remakea.

Če tudi vam kot meni pogovori o klonih, materah in Loveless verzi gredo skozi eno uho notri in drugo ven, se lahko tolažimo z dejstvom, da se je tudi Zacku ne sanja, o čem se gre njegova zgodba. Ko pa se mu le posveti lučka nam zadnjih nekaj ur igre navadno povzame v enem preprostem stavku. Specialec, gentleman in očitno tudi tolmač za vse filthy casuale. Pravi sanjski moški.

---

CRISIS CORE – FINAL FANTASY VII – REUNION igra za PLAYSTATION 5

59,99 €

VEČ INFORMACIJ

Pred dvema letoma smo preizkusili Let’s Sing 2021 in Let’s Sing: Queen. Podali smo se na pot takratnih popularnih pop pesmi in postali superzvezda ali pa se predali Queenom in se prepustili v vlogi Freddy Mercuryja. Peli smo We are the Champions, Bohemian Rhapsody ali kakšno Ariano Grande ali Justina Bieberja. Tokrat pa je nastal Just Sing 2023, kjer smo si preizkusili trenutne najbolj poznane hite od BTS, Billie Eillish in spet Queen – I want to break free. Je pa priprava za Let’s Sing enaka kot prejšnjič, povežemo se lahko s telefoni preko aplikacije ali pa si kupimo prav njihove mikrofone. Če pa nimamo ne enega ali drugega pa se na PS-ju lahko povežemo z mikrofonom od kontrolerja. Na voljo imamo igro za PS5, PS4, Xbox One in Nintendo Switch, poveže pa se lahko do osem igralcev.

Nimaš mikrofona? Uporabi telefon

Igro smo preizkusili na PS5 z dvema telefonoma. Spremenili smo svojo dnevno sobo v oder na enostaven način. Aplikacijo se takoj najde na Google Playu in je enostavna za uporabo. Vse kaj moramo narediti je, si jo naložiti, vtipkati generirano štirimestno kodo in že smo pripravljeni. Igra ima kar trideset skladb, pojemo pa lahko sami, v duetu ali prijateljskem vokalnem izzivu v spletnem načinu igre in načinu brez spletne povezave. 

Več načinov, več zabave

Imamo kar osem igralskih načinov, tako kot pri prejšnjih verzijah. Te se pa imenujejo Legend, Classic, Mix Tape 2.0, Feat., World Contest, Juke Box, Let’s Party in Playlist Creator. Legend je igralski način, kjer igramo sami. Imamo razne izzivalce, ki jih moramo premagati. Ta način mi je najljubši, saj imamo zastavljen nek izziv, ki ga moramo premagati. Naslednji način je Classic, kjer že samo ime pove, je navaden način. Igramo lahko s prijatelji ali sami in zbiramo točke. Pri Mixtape 2.0 pa moramo biti pozorni, saj nam igra premeša različne pesmi skupaj in moramo zapeti samo določene refrene. Zaradi tega zagotavlja bolj dinamičen način igranja. 

Nato imamo Feat, ki je dvoigralski način in pojemo v duetu. Bolj kot se glasovi ujemajo, višji je rezultat. Pri World Contestu se lahko povzpnemo na vrh spletne lestvice in se pomerimo s prijatelji na drugem koncu sveta. Nato je način Juke Box, kjer se predvajajo samo skladbe, ki smo jih odklenili med petjem. Čeprav ne vem kdo bi želel poslušati istih trideset pesmi čez cel dan. Predzadnji način je Let’s Party, ki ga lahko lahko uporabimo, če imamo osem igralcev. Razdelimo se v dve ekipi in naključno bodo izbrani igralski načini, ki bodo popeljali zabavo na višjo raven. In zadnji način je Playlist Creator, kjer si lahko ustvarimo svoj seznam predvajanja in ga predvajamo v načinu Classic, Feat. in Mixtape.

Zimzelena igra in zimzelene melodije

Menim, da je Just Sing edina igra, ki vedno ostaja ista. Do zdaj še ni prišlo do velike spremembe pri nobeni iteraciji. Mogoče so se vmes spremenili avatarji in dodal se je igralski način Playlist Creator. Razočaralo me je, da imamo spet na voljo samo trideset skladb in tu se zgodba konča. Lahko bi jih bilo vsaj petdeset, saj sem prehitro preletela vseh trideset. Če jih želimo še več pa si lahko kupimo pakete petih skladb za 4,99€ ali si kupimo Song Pass za celih 44,99€  in jih odklenemo preko osemdeset. Ne dobimo niti nobenega novega igralskega načina ali vsaj drugačne avatarje. Lahko jih preoblačimo in dobimo kozmetične pripomočke, ki jih pol časa ne vidimo. Med samim igranjem ni nobene razlike. Mikrofone na telefonu še vedno isto ujame. Če je preveč ljudi v prostoru ali če smo si preblizu lahko mikrofon pobira druge osebe. Iz tega razloga je njihov Let’s Party način neuporaben. 

Če povzamem, je za Let’s Sing še eno težko leto. Upali smo, da bi bil vsaj malo drugačen od prejšnjih. Nikoli nimamo pravega občutka, da bi kaj dosegli, saj odklenemo kopico kozmetičnih pripomočkov, ki jih redko vidimo. Načini so dovolj različni in zanimivi, vendar za mikrofoni v prostoru preveč zajemajo druge glasove. Zaradi tega se igra Let’s Sing 2023 zdi bolj kot sredstvo za prodajo paketov skladb in ne kot celovita igralna izkušnja. Osnovna igra nima dovolj vsebine, da bi upravičila ceno. Žalostna realnost pa je, da druge možnosti ni. Če želite peti, je to edina igra s katero lahko to uresničite. Upajmo le, da se bodo za naslednjo igro bolj potrudili.

---

LET’S SING: ABBA – DOUBLE MIC BUNDLE igra za PLAYSTATION 5

59,99 €

VEČ INFORMACIJ