Na preizkus smo prejeli izdelek slovenskega proizvajalca, ki se uvršča v sam svetovni vrh popularnosti in kvalitete vodnih hlajenj za zmogljive računalnike, in sicer njihovo cenovno ugodno rešitev EK Nucleus AIO CR360 Lux D-RGB – White. Kakšna je izkušnja? Je to le še en kitajski klon, ali kaj posebnega? Oglejte si video.

EK Nucleus AIO CR360 LUX D-RGB je odlična izbira za vse entuziaste računalniškega hlajenja, ki iščejo vrhunski izdelek za izboljšanje učinkovitosti svojega sistema. To napredno All-in-One (AIO) vodno hlajenje je zasnovano za zadovoljitev zahtevnih potreb modernih igralnih računalnikov in delovnih postaj.

EK Nucleus AIO CR360 LUX D-RGB se ponaša s številnimi ključnimi specifikacijami, med katerimi izstopa 360-milimetrski radiatorski sistem, ki omogoča učinkovito odvajanje toplote iz računalniškega sistema. Ta radiator je združljiv z večino priljubljenih ohišij in zagotavlja izjemno hlajenje procesorja.

Eden od glavnih razlogov za izbiro tega izdelka je njegova popolna združljivost z večino modernih procesorskih podnožij, vključno z najnovejšimi Intelovimi in AMD-jevimi modeli. Tako lahko brez težav nadgradite svoj sistem, ne glede na to, kateri procesor uporabljate.

Poleg impresivnih tehničnih specifikacij EK Nucleus AIO CR360 LUX D-RGB navdušuje tudi z bogatim naborom funkcij. Vgrajena vodna črpalka s tihim delovanjem zagotavlja zanesljivo delovanje in visoko učinkovitost hlajenja. Prav tako se ponaša z napredno RGB osvetlitvijo, ki omogoča prilagajanje videza vašega sistema.

Ena izmed največjih prednosti tega izdelka je enostavna namestitev. EK Nucleus AIO CR360 LUX D-RGB je opremljen s kompletom vsega, kar potrebujete za namestitev, vključno s kakovostno termalno pasto. S priloženimi navodili bo namestitev opravljena hitro in brez težav.

Za razliko od nekaterih drugih tekočinskih hladilnikov, je EK Nucleus AIO CR360 LUX D-RGB zasnovan za dolgotrajno zanesljivost. Uporablja visokokakovostne materiale in je preizkušen na vzdržljivost, kar zagotavlja, da bo vaš sistem ostal hladno tudi pri največjih obremenitvah.

Ta izdelek je zanimiva investicija za vse tiste, ki cenijo zmogljivo in zanesljivo vodno hlajenje, še toliko bolj zaradi slovenskega porekla proizvajalca. Z EK Nucleus AIO CR360 LUX D-RGB boste lahko izboljšali učinkovitost vašega računalniškega sistema ter hkrati dodali pridih elegance s prilagodljivo RGB osvetlitvijo. Ne glede na to, ali gre za igranje iger ali profesionalno delo, bo ta izdelek izpolnil vaša pričakovanja glede hlajenja.

Angleška pisateljica Agatha Christie je napisala mnogo detektivskih romanov, v katerih nastopata Hercule Poirot in Miss Maple. Po njenih romanih so izdelali filme, med njimi najbolj poznani pa je Umor na Orient Ekspresu.

Zaradi velikega uspeha knjig in filmov, so se angleški razvijalci Blazing Griffin odločili upodobiti detektiva v igri. Njihova prva igra se je imenovala Hercule Poirot: The First Cases, ki je bila izdana v letu 2021 in je dobila škotsko nagrado za najboljšo igro leta 2022. Mi pa smo preizkusili novo, Agatha Christie – Hercule Poirot: The London Case.

O zgodbi

V poglavjih spoznamo vznemirljivo, izvirno zgodbo, zvesto slogu Agathe Christie, v kateri sledimo Poirotu in Arthurju Hastingsu, njegovemu priljubljenemu pomočniku. Zadolžena sta za varen prevoz neprecenljive slike do muzeja v Londonu. Spoznata se na ladji, kjer se zgodi kraja škatlice cigaret gospe Florence. Začetni del igre je tutorial, ki je spretno skrit v samo zgodbo. Razvijalci nas odlično naučijo mehanik in spoznajo s pomočnikom. Sama skrivnost ukradene škatlice pa se ne razplete kot pričakovano, saj ne ugotovimo kdo jo je ukradel. Nato zgodbo nadaljujemo v muzeju, kjer se zgodi kraja slike.

Igranje igre

Ena izmed pomembnih mehanik v igri je miselna mapa, preko katere lahko razne najdene namige povežemo skupaj in lažje pridemo do zaključkov. Najboljši del nam je bil raziskovanje okolja in zasliševanje prič oz. osumljencev. Kadar najdemo določene predmete povezane s primerom si jih lahko ogledamo od blizu in poiščemo pomembne podrobnosti. Čeprav so te mehanike odlično predstavljene, pa lahko čez čas postanejo naporne. Miselna mapa je dobra v teoriji, v praksi pa je slabo izvedena. Čez čas postane utrujajoča in povezovanje namigov včasih nima smisla, saj povezave niso intuitivne.

Lahko bi bilo bolje

Vendar pa, če stopimo izven miselne mape, odkrijemo še veliko drugih vidikov, v katerih se The London Case spotika. Prehodi med lokacijami trajajo dlje časa kot pričakovano, še posebej ker se vračamo k lokacijam in iščemo namige, zna biti kar frustrirajoče. Poleg tega pa se Poirot premika počasi in težje hodimo po večjih prostorih kot je na primer muzej. Za lažje raziskovanje okolice so tudi dodali mehaniko obračanja prostora, ki lahko zmede igralca in deluje nerodno.

The London Case ima težave tudi v 3D grafiki, ki izgleda pomanjkljivo. Velika razlika je v osvetlitvi, saj tla v muzeju izgledajo dovršena, medtem ko ostali prostori izgledajo bolj običajno. Tudi samo govorjenje likov je nerodno, saj se usta premikajo, ampak ne oblikujejo besed. Če že ta del igre ni dovolj dobro izdelan, ga vsaj ne bi rabili poudariti med pogovori, ki potekajo v bližnjih kadrih.

Na kratko

Če povzamem, je igranje Poirota za ljubitelje Christiejinih del lahko zelo prijetna izkušnja. Zgodba določene pomanjkljivosti izboljša in naredi igro precej bolj zabavno. Vendar pa pogrešamo določene elemente, ki bi jo lahko izboljšali kot so grafika, še posebej pri kretnjah likov. Pri mehanikah bi lahko miselno mapo še izboljšali in jo naredili bolj intuitivno. Prehode med lokacijami in premikanje Poirota bi lahko naredili hitrejše.

Igro ocenjujemo z 6/10, saj ima še prostor za izboljšave.

Agatha Christie – Hercule Poirot: The London Case je na voljo na za PS5, PS4, Xbox Series X/S, Nintendo Switch in PC (Steam).

Ura je šest popoldne in končno imaš čas zase. Pripraviš si pivo, nastaviš si stol in zaženeš Diablo 4 za tiste dve uri grindanja, mesarskega klanja in primerjanja številk malih številk na 4K ekranu. Ni veliko, a dovolj, da z majhnim nasmeškom poveš pravljico za lahko noč in otroka spraviš v posteljo.

S hitrim sistemom napredovanja na najnižji težavnosti, omejeno izbiro sposobnosti in kozmetično trgovino za prave denarce je najnovejša Blizzardova igra razdvojila igričarsko skupnost na tiste, ki jo vneto zagovarjajo in take, ki pišejo jezne recenzije na Metacriticu. Je Diablo 4 res igra za umazane casuale? Je. Mi smo jo preizkusili na PlayStation 5. Na kavču. Kot nekakšni FIFA igralci. Ni nas sram.

Prelita kri bi napolnila več kot jezero

Diablo 4 je brutalna igra. Dobesedno in metaforično. Ne “špara” s krvavimi scenami — v zgodbi kar hitro zabredeš v pravo krvavo močvirje — ko se prenagliš proti šefom te z veseljem postavi na mesto, iz estetskega in grafičnega vidika pa očara kljub ptičji perspektivi, ki se zamenja le med občasnimi predposnetimi scenami.

Ti trije elementi skupaj ustvarjajo idealno atmosfero ravno prave količine turobnosti, ki te istočasno dovolj zamori, da te začne resnično skrbeti za digitalne človečke na ekranu in te spodbudi, da jim vsaj nekoliko olajšaš trpljenje. V glavni nalogi igre poskušaš ugotoviti načrte demonične Lilith, ki z dneva v dan dobiva vse več privržencev, vmes pa pomagaš nuni izganjati hudiče, zbiraš hrano za lačne in razbijaš vsako vazo in zaboj, ki jih vidiš po cesti.

Stvari za početi je veliko, rešuješ lahko okupirane cone, raziskuješ temnice, sodeluješ v naključnih dogodkih na mapi, PVP-jaš, variš zvarke, delaš stranske misije, preganjaš zlobneže iz kleti in še in še.

Nekaterim prelahko, drugim pretežko

Težavnost igre je že iz časov bete ena vroča tema med spletnimi razpravljavci. Mnogim veteranom asimetričnih iger, kot sta Path of Exile ali Lost Ark se Diablo 4 zdi omejujoč in nezahteven. Spet drugim, ki so svoje frustracije delili v zgoraj omenjenih recenzijah, se igra zdi slabo optimizirana in posledično pretežka za določene razrede in builde.

Cikel igre je preprost. Ubijaš stvari, da dobiš opremo, da lahko ubijaš več stvari, da dobiš še več opreme, nivojev in sposobnosti. Težavnost igre v fazi leveliranja je torej odvisna od kombinacije nivoja sveta, ki si ga izbereš (težavnost 1 ali 2 na začetku), moči opreme, ki jo najdeš, in sposobnosti, ki jih odklepaš.

Če si lika slabo zgradiš, je igranje lahko kar mučno. Temnice se vlečejo in spopadi s šefi sprožajo burne izpade jeze, na nivoju Elden Ring frustracije. A kdor se sprijazni s tem, da na PlayStationu igra necrota na World Tier 1, vse svoje točke zapravi za Corpse Explosion in doda Aspect of Inner Calm, lahko v temnicah brez sramu stoji na miru, spama eksplozije in gleda, kako vse okoli sebe umira.

Kar nas vodi k naslednji točki.

Tisti občutek, ko odkriješ OP build in si prvič v življenju ponosen nase

Diablo 4 je power fantasy. Če hočeš biti plešasta čarovnica s preveč uhani na obrazu, premazana s krvjo nedolžnih, si lahko. Če se želiš iti Fashion Wars in kup denarja zmetati v kozmetiko, lahko. In če želiš pol dneva porabiti, da nagruntaš in zgrindaš najbolj boleč build, ki ti bo osebno ustrezal, lahko.

Diablo 4 ni bil razvit za hardcore igralce. Razvit je bil za tiste, ki so bili nekoč zmožni geekati po 12 ur na dan, danes pa raje zapravljajo denar kot čas. Razvit je bil za take, ki približno vedo, kaj delajo in so navdušeni, ko sami nekaj odkrijejo. Razvit je bil za tiste, ki jim je vseeno za “Advanced Tooltip Information” ali za šprint, čigavo ime bo prvo napisano na Lilithinih joških.

To je igra za vse, ki so si vzeli dopust v službi, da se za en teden spomnijo dobrih starih časov, vse, ki umrejo, ko jih Butcher prvič preseneti, za vse, ki upajo, da jih bo Megan Fox še malček zmerjala, ko jim prebere osmrtnico.

It was a great day. You died, then heard your name, great day. https://t.co/WFtXK8DrFS

— Diablo (@Diablo) June 10, 2023

Če je Blizzardov zadnji lik v brezplačnem Overwatchu panseksualna veganska oseba, namerno narejena da privlači zoomerje, je Diablo 4 namerno narejena plačljiva uspešnica, ki targetira milenijce. In nas ne moti.

Diablo 4 dobi oceno: Corpse Explosion je OP in si zasluži biti v vsakem necro buildu.

Iščeš dobre argumente, zakaj nujno rabiš PS5 – pa naj je to za starše, stare starše ali pa enostavno, da nakup opravičiš sam sebi? Tu je pet razlogov, zakaj je 2023 pravo leto za nakup novega PlayStationa.

1. Konec je obdobja omejene zaloge konzole, ki kaplja v slovenske trgovine in oglasov na Bolhi ter Marketplaceu s celo vrsto skalperjev, ki prodajajo enote tudi po 1000 evrov. Sedaj, če se odpraviš do najbližjega Big Banga, lahko greš domov s PS5, kupljenim po priporočeni maloprodajni ceni, danes. No, če se ti ne da voziti do trgovine, pa ga naročiš na bigbang.si in ti ga dostavijo naslednji delovni dan.

2. Za to ceno je ni mogoče sestaviti gaming računalnika, bodisi novega, bodisi rabljenega, ki bo poganjal nove in prihajajoče igre tako, kot PS5. Pač, če gledamo čisto praktično iz stališča zagotavljalja optimizirane igralne izkušnje s strani razvijalca, je konfiguracija PS5 samo ena. Medtem lahko sestavimo računalnik z milijoni kombinacij matičnih, procesorjev, grafičnih kartic, spominskih modulov in več.

3. Zato bo na konzolah vsaj na začetku delovanje novoizdanih iger praviloma boljše in to obdobje, ko je konzola aktualna za AAA igre, bistveno daljše napram računalnikom. Že PS4 je preživel 7 let aktivnih izidov in zagotovo nas podobno obdobje aktivnosti čaka tudi pri PS5.

4. Ratchet and Clank, Horizon Forbidden West, Gran Turismo 7, Spider Man Remastered in God of War Ragnarok. To je samo nekaj izmed res izjemnih igralskih naslovov, ki jih lahko igraš ekskluzivno in izključno na PlayStation 5. Če temu dodamo še Star Wars Jedi: Survivor, nov Suicide Squad, drugo izdajo Spidermana in še kaj, so že igre same dovolj dober razlog, zakaj vsak pravi gamer v svojem brlogu potrebuje PS5.

5. PS5 je res poln inovacij in kaže rezultate 20 let razvoja konzol PlayStation. Pa, da ne omenjamo vnovič le kontrolerja ter njegovih zmogljivosti pri izboljšanju igralne izkušnje. PS5 je že danes in bo še v prihodnosti postal igralna platforma, osnova, na katero se z dodatki dodaja funkcionalnosti in nadgrajuje izkušnjo. Tako ni samo igralna konzola za domač TV ali monitor, ampak s PS VR2 postane ena najbolj dodelanih izkušenj virtualne resničnosti na voljo na trgu – ki nas popelje v popolnoma nove svetove in dogodivščine ter s pričakovanjem čakamo, kaj vse nam bodo pri Sonyju pripravili še v prihodnosti.

Zagotovo ena najbolj oglaševanih funkcij devete generacije gaming konzol so bili njihovi kontrolerji – Sony je igralno izkušnjo z DualSense kontrolerjem res postavil na glavo. O tem smo že govorili v našem prvotnem reviewu – a stvari, ki so nam bile všeč že takrat, ostajajo tudi na DualSense Edge, ki ga testiramo danes. Ostajajo adaptivni triggerji, haptični odziv in vgrajeni mikrofoni ter zvočniki. Ampak, ni pa vse isto – daleč od tega.

Tipke na spodnji strani kontrolerja

Edge ima dvoje “back” tipk v dveh različnih oblikah, ki si ju lahko menjavamo (tipke ali paddli). Slednji se super podajo obliki kontrolerja in roka nam pri običajni rabi že počiva na tistem mestu – tako da verjamem, da je to gumb, ki ga najhitreje stisnemo izmed vseh na kontrolerju. To pa po drugi strani predstavlja tudi problem, saj se je vsaj meni med uporabo redno dogajalo, da sem ga v napetih trenutkih pri igranju po pomoti stiskal – tako bodo vsaj pri meni za vsakodnevno rabo ostali navadni polkrožni gumbi. Morebiti pa jih zamenjam, če se mi bo igralo kak dirkalen naslov na kontroler.

Za to mi bodo prav prišle tudi funkcijske tipke, ki jih najdete pod vsakim analognim stickom, ki na ekranu prikažejo izbirni meni, s katerim si lahko preprogramiramo čisto vse tipke na kontrolerju, nastavimo občutljivost in mrtve cone analognih kontrol ter še kaj. To je super, say recimo, če igramo Fortnite ali Warzone ali Forzo, si lahko nastavimo čisto drugačne funkcije posameznih tipk, ki jih je moč spreminjati hipoma, v nekaj trenutkih in izkušnja je totalno intuitivna.

Sony se je potrudil za hardcore igralce?

Nato pa pridemo do celotne serije stvari, ki so prilagojene in optimizirane, da bodo povšeči hardcore igralcem.

Prva njih je možnost prilagajanja hoda sprožilcev. To omogoča, da za L2 in R2 gumba zmanjšamo, koliko jih moramo stisniti, da se registra pritisk ter tako poveča odzivnost – tu sicer izgubimo adaptivne triggerje, a za dolge igralske maratone ali tekmovalno igranje, je tako ali drugače bolje manj obremenjevati prste.

Druga lastnost, ki bo za večidel kupcev ključen faktor za nakup, je možnost menjave celotnih analognih modulov za joysticke. Torej, če se s težavo t.i. stick drifta še niste srečali, vam naj sprva čestitam, a je realnost vsakega rednega uporabnika. Enostavno, sčasoma se kontakti v ročki obrabijo in kontroler več ne javlja pravilno nultega položaja, kar mene osebno iritira do točke, da se controller pač mora zamenjati.

No, v Edge model pa so vgradili možnost menjave celotnih modulov z res dovršenim sistemom – kliknemo release gumb na spodnji strani kontrolerja, odpre se svetleč plastičen pokrov na zgornjem delu, le dvignemo kovinsko ročko na levi oz. desni strani ter potegnemo komplet ven. Izkušnja dovršena do podtankosti in realno je s postavko 20 evrov precej draga, a vseeno dosti boljše kot nabava DualSensa vsakič, ko odpove.

Nadalje je potrebno izpostaviti vključen kabel. Le-ta je to, kar sem si sam želel, da bi bil originalen, vključen k PS5. Dolg približno tri metre, pleten in z vključenim domiselnim plastičnim mehanizmom za fiksiranje, ki preprečuje poškodbo konektorja, če nam npr. kontroler pade na tla.

No, ta over-engineered izkušnja se nadaljuje tudi pri transportni škatli, v katero je Edge zapakiran. Trda zunanja plastika, kvalitetna zadrga, natančno prilagojene luknje za vse dodatke, ki so vključene. To je res ultimativen način za prenašanje kontrolerja, ki ga lahko še polnimo z velcro vratci na zadnji strani. A tekom uporabe se ne morem znebiti občutka, da so z vsemi dodelanimi dodatki le iskali opravičila za zasoljeno maloprodajno ceno DualSense Edge.

Pa se splača?

Če me vprašate, ali se nakup kontrolerja splača, je odgovor odvisno. Če ste e-športni tekmovalec, ki mu je pomemben vsak milimeter prednosti – bodo vzdržljivost, enostavna prenosljivost in prilagodljvost odtehtale skoraj vsako ceno. Če imate radi najboljšo gaming opremo in vam je vaš gaming kotiček najljubši del sobe, stanovanja ali hiše, je odgovor itak jasen. Če pa po drugi strani igrate nekaj ur na teden za sprostitev, pa je kontroler, ki stane polovico PlayStationa, res overkill.

Na prste lahko preštejemo igre, ki so se uspešno rešile iz razvijalskega peka in veseli nas, da je Dead Island 2 ena izmed teh. Zombiji, humor in razklane okončine, dolgo pričakovani drugi del Dead Island serije ponuja vse, na kar smo računali.

Veterani poznamo serijo Dead Island po svojih kultnih napovednikih, ki so v zlati dobi video iger na YouTubu presegali milijonske rekorde v času, ko je bila taka cifra še vedno nekaj posebnega. Takrat je marsikoga premamila zgodba deklice, ki v je počasnem posnetku pokončala svoje starše. V upanju na globoko filozofsko igro o živih mrtvecih, se je marsikdo odločil za nakup Deep Silverjeve kultne igre in kmalu ugotovil, da niti približno ne ustreza temu, kar smo videli v oglasu. In vendar, je igra vseeno ponujala razburljivo izkušnjo, s katero si je prislužila razvoj nadaljevanja.

Po osmih letih potrpežljivega čakanja, številnih zagatah pri razvoju in večkratnih menjavah razvijalca, je igra le prilezla na površje in brez opravičila pokazala, da je vredna svojega denarja.

Če deluje, ne spreminjaj

Prvi del Dead Islanda je igralce popeljal v svet nasilja in energijskih pijač, kjer se z naključnimi kombinacijami vsakdanjih predmetov boriš proti hordi nedavno obujenih trupel. Taka formula ni znanstvena fantastika, a deluje. In, če deluje, zakaj bi jo spreminjali?

Nadaljevanje franšize ubere popolnoma enako pot in igralce na začetku vsakega nivoja spusti v različne predele Los Angelesa, kjer se kot eden izmed tistih, ki so postali imuni na virus, borimo za svoje preživetje. Osnovna formula igre je izjemno preprosta, sledi cilju in ubijaj zombije, občasno na kreativne načine. Mrtve lahko razčetveriš s hladnim orožjem, jim glavo vzameš z metki, jih streseš z elektriko, zakuriš, izkrvaviš, oslepiš, stopiš in dobesedno stravmatiziraš.

Vrak izmed preživelih “izganjalcev”, med katerimi lahko izbiramo na začetku igre, je različno fizično sposoben, pri boju pa si lahko pomaga tudi s karticami spretnosti. Te v naš arzenal metod ubijanja zombijev dodajo posebne napade kot na primer “leteče brce”, sunek, ki odžene zombije, ko se pozdraviš ali sposobnost, da zombiji eksplodirajo, če vanje vržeš orožje. S solidnim izborom različnih kombinacij, lahko vsak igralec najde način igranja, ki mu najbolj ustreza.

Nič ni za vedno, tudi orožje ne

“Torej greš do te delovne mize tukaj. Porabiš svoj težko prisluženi denar, popraviš prekleto orožje. In potem, kar narediš, je, da ga vzameš sem in vržeš tega prasca naravnost s preklete pečine, ker se mi je*e za to.”

UberHaxorNova

Še ena stvar, ki je ostala enaka iz prvega v drugi del je sistem porabljanja in obrabljanja predmetov. Naše zdravje se le počasi obnavlja in da bi si na hitro opomogli od boja, se liki zatekajo k prvi pomoči, energijskim pijačam in čokoladicam. K težavnosti situacije pripomore tudi neizogibna obraba orožja, ki nas spodbuja, da ga popravimo in nadgradimo na eni izmed mnogih delovnih miz, priročno raztresenih po mestu.

Različne vrste orožja in dodatkov bolje delujejo proti različnim vrstam zombijev, ki so bolj hitri ali počasni in občasno tudi bolj trpežni proti določeni vrsti škode. Tako lahko našemu orožju dodamo različne efekte, kot sta ogenj ali elektrika, da bi bolje onesposobili nasprotnike. Smrtonosne kombinacije pa lahko najdemo tudi v okolju, če uporabimo kantice vode ali bencina, akumulatorje, izpostavljene električne kable, in podobno.

S prijatelji je bolje

Zmagovalna formula, kako se čim bolj zabavati v igri, ostaja po vseh teh letih enaka. Prijatelji. Po kratkem prologu je Dead Island 2 mogoče igrati s še z dvema kolegoma in ustvariti skupno igro. Napredek, ki ga dosežeš v skupni igri se ohrani, tudi če naslednjo misijo nadaljuješ sam. Edina omejitev je igranje težjih misij, ki se jim ne moreš pridružiti, če nisi še tako daleč v zgodbi. Razvijalci pravijo, da so s tem poskušali preprečiti nenamerno preskakovanje večje vsebine igre, kar se zdi solidna odločitev predvsem, ker lahko igralci višjega nivoja brez omejitev ponavljajo že opravljene misije s prijatelji.

Igranje v ekipi omogoča tudi, da med seboj kombiniraš napade in si pomagaš. Če te zombiji sklatijo na tla, te lahko kateri izmed soigralcev potegne nazaj na noge. Ali pa te bolj ali manj po nesreči na rit spravi z “nenamernim” elektošokom.

Skratka, čar igre, kot je Dead Island 2 je ravno v svobodi, ki jo daje svojim igralcem. Igra je kot iztočnica za improvizirano sceno na standup večeru. Pripravi ti podlago za štos, ti pa zombijem postrežeš punchline. Kar ni težavno delo, če se v vsakem kraju, ki ga obiščemo, skrivajo zabavni liki, namigi na resnični svet in stranske misije, kot je na primer #Clickbait, v kateri moramo s strehe brcati zombije, da s streamerko posnamemo viralno vsebino.

Toplo priporočamo

Če ne drugega zaradi zelo realističnega razpadanja zombijev in, ker če igraš Carlo (Carolina Ravassa) se lahko delaš, da se je Sobra iz Overwatcha znašla v zombi apokalipsi. Idealna igra za druženje s prijatelji, ok tudi solo.

Dead Island 2 dobi oceno: #worth.