Na preizkus smo prejeli izdelek slovenskega proizvajalca, ki se uvršča v sam svetovni vrh popularnosti in kvalitete vodnih hlajenj za zmogljive računalnike, in sicer njihovo cenovno ugodno rešitev EK Nucleus AIO CR360 Lux D-RGB – White. Kakšna je izkušnja? Je to le še en kitajski klon, ali kaj posebnega? Oglejte si video.

EK Nucleus AIO CR360 LUX D-RGB je odlična izbira za vse entuziaste računalniškega hlajenja, ki iščejo vrhunski izdelek za izboljšanje učinkovitosti svojega sistema. To napredno All-in-One (AIO) vodno hlajenje je zasnovano za zadovoljitev zahtevnih potreb modernih igralnih računalnikov in delovnih postaj.

EK Nucleus AIO CR360 LUX D-RGB se ponaša s številnimi ključnimi specifikacijami, med katerimi izstopa 360-milimetrski radiatorski sistem, ki omogoča učinkovito odvajanje toplote iz računalniškega sistema. Ta radiator je združljiv z večino priljubljenih ohišij in zagotavlja izjemno hlajenje procesorja.

Eden od glavnih razlogov za izbiro tega izdelka je njegova popolna združljivost z večino modernih procesorskih podnožij, vključno z najnovejšimi Intelovimi in AMD-jevimi modeli. Tako lahko brez težav nadgradite svoj sistem, ne glede na to, kateri procesor uporabljate.

Poleg impresivnih tehničnih specifikacij EK Nucleus AIO CR360 LUX D-RGB navdušuje tudi z bogatim naborom funkcij. Vgrajena vodna črpalka s tihim delovanjem zagotavlja zanesljivo delovanje in visoko učinkovitost hlajenja. Prav tako se ponaša z napredno RGB osvetlitvijo, ki omogoča prilagajanje videza vašega sistema.

Ena izmed največjih prednosti tega izdelka je enostavna namestitev. EK Nucleus AIO CR360 LUX D-RGB je opremljen s kompletom vsega, kar potrebujete za namestitev, vključno s kakovostno termalno pasto. S priloženimi navodili bo namestitev opravljena hitro in brez težav.

Za razliko od nekaterih drugih tekočinskih hladilnikov, je EK Nucleus AIO CR360 LUX D-RGB zasnovan za dolgotrajno zanesljivost. Uporablja visokokakovostne materiale in je preizkušen na vzdržljivost, kar zagotavlja, da bo vaš sistem ostal hladno tudi pri največjih obremenitvah.

Ta izdelek je zanimiva investicija za vse tiste, ki cenijo zmogljivo in zanesljivo vodno hlajenje, še toliko bolj zaradi slovenskega porekla proizvajalca. Z EK Nucleus AIO CR360 LUX D-RGB boste lahko izboljšali učinkovitost vašega računalniškega sistema ter hkrati dodali pridih elegance s prilagodljivo RGB osvetlitvijo. Ne glede na to, ali gre za igranje iger ali profesionalno delo, bo ta izdelek izpolnil vaša pričakovanja glede hlajenja.

---

EK-Nucleus AIO CR360 Lux D-RGB

233,07 €

VEČ INFORMACIJ

Angleška pisateljica Agatha Christie je napisala mnogo detektivskih romanov, v katerih nastopata Hercule Poirot in Miss Maple. Po njenih romanih so izdelali filme, med njimi najbolj poznani pa je Umor na Orient Ekspresu.

Zaradi velikega uspeha knjig in filmov, so se angleški razvijalci Blazing Griffin odločili upodobiti detektiva v igri. Njihova prva igra se je imenovala Hercule Poirot: The First Cases, ki je bila izdana v letu 2021 in je dobila škotsko nagrado za najboljšo igro leta 2022. Mi pa smo preizkusili novo, Agatha Christie – Hercule Poirot: The London Case.

O zgodbi

V poglavjih spoznamo vznemirljivo, izvirno zgodbo, zvesto slogu Agathe Christie, v kateri sledimo Poirotu in Arthurju Hastingsu, njegovemu priljubljenemu pomočniku. Zadolžena sta za varen prevoz neprecenljive slike do muzeja v Londonu. Spoznata se na ladji, kjer se zgodi kraja škatlice cigaret gospe Florence. Začetni del igre je tutorial, ki je spretno skrit v samo zgodbo. Razvijalci nas odlično naučijo mehanik in spoznajo s pomočnikom. Sama skrivnost ukradene škatlice pa se ne razplete kot pričakovano, saj ne ugotovimo kdo jo je ukradel. Nato zgodbo nadaljujemo v muzeju, kjer se zgodi kraja slike.

Igranje igre

Ena izmed pomembnih mehanik v igri je miselna mapa, preko katere lahko razne najdene namige povežemo skupaj in lažje pridemo do zaključkov. Najboljši del nam je bil raziskovanje okolja in zasliševanje prič oz. osumljencev. Kadar najdemo določene predmete povezane s primerom si jih lahko ogledamo od blizu in poiščemo pomembne podrobnosti. Čeprav so te mehanike odlično predstavljene, pa lahko čez čas postanejo naporne. Miselna mapa je dobra v teoriji, v praksi pa je slabo izvedena. Čez čas postane utrujajoča in povezovanje namigov včasih nima smisla, saj povezave niso intuitivne.

Lahko bi bilo bolje

Vendar pa, če stopimo izven miselne mape, odkrijemo še veliko drugih vidikov, v katerih se The London Case spotika. Prehodi med lokacijami trajajo dlje časa kot pričakovano, še posebej ker se vračamo k lokacijam in iščemo namige, zna biti kar frustrirajoče. Poleg tega pa se Poirot premika počasi in težje hodimo po večjih prostorih kot je na primer muzej. Za lažje raziskovanje okolice so tudi dodali mehaniko obračanja prostora, ki lahko zmede igralca in deluje nerodno.

The London Case ima težave tudi v 3D grafiki, ki izgleda pomanjkljivo. Velika razlika je v osvetlitvi, saj tla v muzeju izgledajo dovršena, medtem ko ostali prostori izgledajo bolj običajno. Tudi samo govorjenje likov je nerodno, saj se usta premikajo, ampak ne oblikujejo besed. Če že ta del igre ni dovolj dobro izdelan, ga vsaj ne bi rabili poudariti med pogovori, ki potekajo v bližnjih kadrih.

Na kratko

Če povzamem, je igranje Poirota za ljubitelje Christiejinih del lahko zelo prijetna izkušnja. Zgodba določene pomanjkljivosti izboljša in naredi igro precej bolj zabavno. Vendar pa pogrešamo določene elemente, ki bi jo lahko izboljšali kot so grafika, še posebej pri kretnjah likov. Pri mehanikah bi lahko miselno mapo še izboljšali in jo naredili bolj intuitivno. Prehode med lokacijami in premikanje Poirota bi lahko naredili hitrejše.

Igro ocenjujemo z 6/10, saj ima še prostor za izboljšave.

Agatha Christie – Hercule Poirot: The London Case je na voljo na za PS5, PS4, Xbox Series X/S, Nintendo Switch in PC (Steam).

---

AGATHA CHRISTIE – HERCULE POIROT: THE LONDON CASE igra za PLAYSTATION 5

39,99 €

VEČ INFORMACIJ

Iščeš dobre argumente, zakaj nujno rabiš PS5 – pa naj je to za starše, stare starše ali pa enostavno, da nakup opravičiš sam sebi? Tu je pet razlogov, zakaj je 2023 pravo leto za nakup novega PlayStationa.

1. Konec je obdobja omejene zaloge konzole, ki kaplja v slovenske trgovine in oglasov na Bolhi ter Marketplaceu s celo vrsto skalperjev, ki prodajajo enote tudi po 1000 evrov. Sedaj, če se odpraviš do najbližjega Big Banga, lahko greš domov s PS5, kupljenim po priporočeni maloprodajni ceni, danes. No, če se ti ne da voziti do trgovine, pa ga naročiš na bigbang.si in ti ga dostavijo naslednji delovni dan.

2. Za to ceno je ni mogoče sestaviti gaming računalnika, bodisi novega, bodisi rabljenega, ki bo poganjal nove in prihajajoče igre tako, kot PS5. Pač, če gledamo čisto praktično iz stališča zagotavljalja optimizirane igralne izkušnje s strani razvijalca, je konfiguracija PS5 samo ena. Medtem lahko sestavimo računalnik z milijoni kombinacij matičnih, procesorjev, grafičnih kartic, spominskih modulov in več.

3. Zato bo na konzolah vsaj na začetku delovanje novoizdanih iger praviloma boljše in to obdobje, ko je konzola aktualna za AAA igre, bistveno daljše napram računalnikom. Že PS4 je preživel 7 let aktivnih izidov in zagotovo nas podobno obdobje aktivnosti čaka tudi pri PS5.

4. Ratchet and Clank, Horizon Forbidden West, Gran Turismo 7, Spider Man Remastered in God of War Ragnarok. To je samo nekaj izmed res izjemnih igralskih naslovov, ki jih lahko igraš ekskluzivno in izključno na PlayStation 5. Če temu dodamo še Star Wars Jedi: Survivor, nov Suicide Squad, drugo izdajo Spidermana in še kaj, so že igre same dovolj dober razlog, zakaj vsak pravi gamer v svojem brlogu potrebuje PS5.

5. PS5 je res poln inovacij in kaže rezultate 20 let razvoja konzol PlayStation. Pa, da ne omenjamo vnovič le kontrolerja ter njegovih zmogljivosti pri izboljšanju igralne izkušnje. PS5 je že danes in bo še v prihodnosti postal igralna platforma, osnova, na katero se z dodatki dodaja funkcionalnosti in nadgrajuje izkušnjo. Tako ni samo igralna konzola za domač TV ali monitor, ampak s PS VR2 postane ena najbolj dodelanih izkušenj virtualne resničnosti na voljo na trgu – ki nas popelje v popolnoma nove svetove in dogodivščine ter s pričakovanjem čakamo, kaj vse nam bodo pri Sonyju pripravili še v prihodnosti.

Zagotovo ena najbolj oglaševanih funkcij devete generacije gaming konzol so bili njihovi kontrolerji – Sony je igralno izkušnjo z DualSense kontrolerjem res postavil na glavo. O tem smo že govorili v našem prvotnem reviewu – a stvari, ki so nam bile všeč že takrat, ostajajo tudi na DualSense Edge, ki ga testiramo danes. Ostajajo adaptivni triggerji, haptični odziv in vgrajeni mikrofoni ter zvočniki. Ampak, ni pa vse isto – daleč od tega.

Tipke na spodnji strani kontrolerja

Edge ima dvoje “back” tipk v dveh različnih oblikah, ki si ju lahko menjavamo (tipke ali paddli). Slednji se super podajo obliki kontrolerja in roka nam pri običajni rabi že počiva na tistem mestu – tako da verjamem, da je to gumb, ki ga najhitreje stisnemo izmed vseh na kontrolerju. To pa po drugi strani predstavlja tudi problem, saj se je vsaj meni med uporabo redno dogajalo, da sem ga v napetih trenutkih pri igranju po pomoti stiskal – tako bodo vsaj pri meni za vsakodnevno rabo ostali navadni polkrožni gumbi. Morebiti pa jih zamenjam, če se mi bo igralo kak dirkalen naslov na kontroler.

Za to mi bodo prav prišle tudi funkcijske tipke, ki jih najdete pod vsakim analognim stickom, ki na ekranu prikažejo izbirni meni, s katerim si lahko preprogramiramo čisto vse tipke na kontrolerju, nastavimo občutljivost in mrtve cone analognih kontrol ter še kaj. To je super, say recimo, če igramo Fortnite ali Warzone ali Forzo, si lahko nastavimo čisto drugačne funkcije posameznih tipk, ki jih je moč spreminjati hipoma, v nekaj trenutkih in izkušnja je totalno intuitivna.

Sony se je potrudil za hardcore igralce?

Nato pa pridemo do celotne serije stvari, ki so prilagojene in optimizirane, da bodo povšeči hardcore igralcem.

Prva njih je možnost prilagajanja hoda sprožilcev. To omogoča, da za L2 in R2 gumba zmanjšamo, koliko jih moramo stisniti, da se registra pritisk ter tako poveča odzivnost – tu sicer izgubimo adaptivne triggerje, a za dolge igralske maratone ali tekmovalno igranje, je tako ali drugače bolje manj obremenjevati prste.

Druga lastnost, ki bo za večidel kupcev ključen faktor za nakup, je možnost menjave celotnih analognih modulov za joysticke. Torej, če se s težavo t.i. stick drifta še niste srečali, vam naj sprva čestitam, a je realnost vsakega rednega uporabnika. Enostavno, sčasoma se kontakti v ročki obrabijo in kontroler več ne javlja pravilno nultega položaja, kar mene osebno iritira do točke, da se controller pač mora zamenjati.

No, v Edge model pa so vgradili možnost menjave celotnih modulov z res dovršenim sistemom – kliknemo release gumb na spodnji strani kontrolerja, odpre se svetleč plastičen pokrov na zgornjem delu, le dvignemo kovinsko ročko na levi oz. desni strani ter potegnemo komplet ven. Izkušnja dovršena do podtankosti in realno je s postavko 20 evrov precej draga, a vseeno dosti boljše kot nabava DualSensa vsakič, ko odpove.

Nadalje je potrebno izpostaviti vključen kabel. Le-ta je to, kar sem si sam želel, da bi bil originalen, vključen k PS5. Dolg približno tri metre, pleten in z vključenim domiselnim plastičnim mehanizmom za fiksiranje, ki preprečuje poškodbo konektorja, če nam npr. kontroler pade na tla.

No, ta over-engineered izkušnja se nadaljuje tudi pri transportni škatli, v katero je Edge zapakiran. Trda zunanja plastika, kvalitetna zadrga, natančno prilagojene luknje za vse dodatke, ki so vključene. To je res ultimativen način za prenašanje kontrolerja, ki ga lahko še polnimo z velcro vratci na zadnji strani. A tekom uporabe se ne morem znebiti občutka, da so z vsemi dodelanimi dodatki le iskali opravičila za zasoljeno maloprodajno ceno DualSense Edge.

Pa se splača?

Če me vprašate, ali se nakup kontrolerja splača, je odgovor odvisno. Če ste e-športni tekmovalec, ki mu je pomemben vsak milimeter prednosti – bodo vzdržljivost, enostavna prenosljivost in prilagodljvost odtehtale skoraj vsako ceno. Če imate radi najboljšo gaming opremo in vam je vaš gaming kotiček najljubši del sobe, stanovanja ali hiše, je odgovor itak jasen. Če pa po drugi strani igrate nekaj ur na teden za sprostitev, pa je kontroler, ki stane polovico PlayStationa, res overkill.

---

PLAYSTATION PS5 C Chassis

529,99 €

VEČ INFORMACIJ

Na prste lahko preštejemo igre, ki so se uspešno rešile iz razvijalskega peka in veseli nas, da je Dead Island 2 ena izmed teh. Zombiji, humor in razklane okončine, dolgo pričakovani drugi del Dead Island serije ponuja vse, na kar smo računali.

Veterani poznamo serijo Dead Island po svojih kultnih napovednikih, ki so v zlati dobi video iger na YouTubu presegali milijonske rekorde v času, ko je bila taka cifra še vedno nekaj posebnega. Takrat je marsikoga premamila zgodba deklice, ki v je počasnem posnetku pokončala svoje starše. V upanju na globoko filozofsko igro o živih mrtvecih, se je marsikdo odločil za nakup Deep Silverjeve kultne igre in kmalu ugotovil, da niti približno ne ustreza temu, kar smo videli v oglasu. In vendar, je igra vseeno ponujala razburljivo izkušnjo, s katero si je prislužila razvoj nadaljevanja.

Po osmih letih potrpežljivega čakanja, številnih zagatah pri razvoju in večkratnih menjavah razvijalca, je igra le prilezla na površje in brez opravičila pokazala, da je vredna svojega denarja.

Če deluje, ne spreminjaj

Prvi del Dead Islanda je igralce popeljal v svet nasilja in energijskih pijač, kjer se z naključnimi kombinacijami vsakdanjih predmetov boriš proti hordi nedavno obujenih trupel. Taka formula ni znanstvena fantastika, a deluje. In, če deluje, zakaj bi jo spreminjali?

Nadaljevanje franšize ubere popolnoma enako pot in igralce na začetku vsakega nivoja spusti v različne predele Los Angelesa, kjer se kot eden izmed tistih, ki so postali imuni na virus, borimo za svoje preživetje. Osnovna formula igre je izjemno preprosta, sledi cilju in ubijaj zombije, občasno na kreativne načine. Mrtve lahko razčetveriš s hladnim orožjem, jim glavo vzameš z metki, jih streseš z elektriko, zakuriš, izkrvaviš, oslepiš, stopiš in dobesedno stravmatiziraš.

Vrak izmed preživelih “izganjalcev”, med katerimi lahko izbiramo na začetku igre, je različno fizično sposoben, pri boju pa si lahko pomaga tudi s karticami spretnosti. Te v naš arzenal metod ubijanja zombijev dodajo posebne napade kot na primer “leteče brce”, sunek, ki odžene zombije, ko se pozdraviš ali sposobnost, da zombiji eksplodirajo, če vanje vržeš orožje. S solidnim izborom različnih kombinacij, lahko vsak igralec najde način igranja, ki mu najbolj ustreza.

Nič ni za vedno, tudi orožje ne

“Torej greš do te delovne mize tukaj. Porabiš svoj težko prisluženi denar, popraviš prekleto orožje. In potem, kar narediš, je, da ga vzameš sem in vržeš tega prasca naravnost s preklete pečine, ker se mi je*e za to.”

UberHaxorNova

Še ena stvar, ki je ostala enaka iz prvega v drugi del je sistem porabljanja in obrabljanja predmetov. Naše zdravje se le počasi obnavlja in da bi si na hitro opomogli od boja, se liki zatekajo k prvi pomoči, energijskim pijačam in čokoladicam. K težavnosti situacije pripomore tudi neizogibna obraba orožja, ki nas spodbuja, da ga popravimo in nadgradimo na eni izmed mnogih delovnih miz, priročno raztresenih po mestu.

Različne vrste orožja in dodatkov bolje delujejo proti različnim vrstam zombijev, ki so bolj hitri ali počasni in občasno tudi bolj trpežni proti določeni vrsti škode. Tako lahko našemu orožju dodamo različne efekte, kot sta ogenj ali elektrika, da bi bolje onesposobili nasprotnike. Smrtonosne kombinacije pa lahko najdemo tudi v okolju, če uporabimo kantice vode ali bencina, akumulatorje, izpostavljene električne kable, in podobno.

S prijatelji je bolje

Zmagovalna formula, kako se čim bolj zabavati v igri, ostaja po vseh teh letih enaka. Prijatelji. Po kratkem prologu je Dead Island 2 mogoče igrati s še z dvema kolegoma in ustvariti skupno igro. Napredek, ki ga dosežeš v skupni igri se ohrani, tudi če naslednjo misijo nadaljuješ sam. Edina omejitev je igranje težjih misij, ki se jim ne moreš pridružiti, če nisi še tako daleč v zgodbi. Razvijalci pravijo, da so s tem poskušali preprečiti nenamerno preskakovanje večje vsebine igre, kar se zdi solidna odločitev predvsem, ker lahko igralci višjega nivoja brez omejitev ponavljajo že opravljene misije s prijatelji.

Igranje v ekipi omogoča tudi, da med seboj kombiniraš napade in si pomagaš. Če te zombiji sklatijo na tla, te lahko kateri izmed soigralcev potegne nazaj na noge. Ali pa te bolj ali manj po nesreči na rit spravi z “nenamernim” elektošokom.

Skratka, čar igre, kot je Dead Island 2 je ravno v svobodi, ki jo daje svojim igralcem. Igra je kot iztočnica za improvizirano sceno na standup večeru. Pripravi ti podlago za štos, ti pa zombijem postrežeš punchline. Kar ni težavno delo, če se v vsakem kraju, ki ga obiščemo, skrivajo zabavni liki, namigi na resnični svet in stranske misije, kot je na primer #Clickbait, v kateri moramo s strehe brcati zombije, da s streamerko posnamemo viralno vsebino.

Toplo priporočamo

Če ne drugega zaradi zelo realističnega razpadanja zombijev in, ker če igraš Carlo (Carolina Ravassa) se lahko delaš, da se je Sobra iz Overwatcha znašla v zombi apokalipsi. Idealna igra za druženje s prijatelji, ok tudi solo.

Dead Island 2 dobi oceno: #worth.

---

DEAD ISLAND 2 – HELL-A EDITION PC

89,99 €

VEČ INFORMACIJ

“Torej, naj pojasnim. Sem nekje, ki ni na Zemlji … Vidim preklete zmaje in … oh, ja, govorim z zapestnico! Ok, to je nekaj, kar zdaj počnem. Čaram, ubijam podivjane zveri – verjetno bom kmalu letela.”

Zloglasni Forspoken razvijalca Luminous Productions je zaštartal kar nekaj memov in pritožb na spletu. Dialog je za mnoge neprebavljiv, igra tehnično ne dohaja obljubljene vizije, iz vsebinskega vidika pa ne ponuja ničesar, česar nismo že videli v novi Zeldi ali Elden Ringu. A vseeno smo prepričani, da Forspoken ni tako slaba igra.

Težki začetki

V tipičnem japonskem “isekai” stilu, zgodba spremlja življenje Newyorčanke Frey Holland, ki se znajde v drugem svetu, razvije obvezne magične sposobnosti in seveda mora rešiti svet pred apokalipso. Frey, kot vsak normalen človek, nima pretirane želje, da bi umrla za težave drugih, še posebej, ko to zahteva sistematično ubijanje političnih voditeljic kraljestva.

Frey je odraščala brez staršev, njene odločitve, in morda tudi izbira družbe, pa so jo speljale na kriva pota in vanjo vbile prepričanje, da ji je svet storil krivico. Kar Frey rada poudarja ob vsaki priliki v dolgih monologih ali nasikanih komentarjih.

Na zgodbo nismo bili preveč pozorni, z izjemo nekaterih precej realistično spisanih pasivnoagresivnih scen med ženskimi liki in občasno skrb vzbujajočim, rahlo rasističnim podtonom, ki se ga Japonci verjetno sploh niso zavedali. Igra zelo jasno in bolj ali manj uspešno targetira žensko populacijo. V mehanike igre so, na primer, vključene stvari, kot je lakiranje nohtov, po drugi strani pa Frey veselo komentira, kako je take stvari sploh ne zanimajo.

Posledično nam je igra vas čas vzbujala občutek tistega mema s Stevom Buscemijem, ko starejše generacije s težavo poskušajo posnemati mladino. Naj vas potolažimo, da je zgodbo mogoče razmeroma hitro končati in se nato popolnoma prepustiti mehaniki igre.

Legenda o Frey

Ne pretiravamo, ko rečemo, da celotna igra sloni na mehaniki bojevanja. Freyjine sposobnosti so zaklenjene za štirimi šefi, ali v tem primeru šeficami, in da prvič odklenemo naslednjo barvo svoje magije, moramo preigrati praktično tretjino igre. Izjemno dolgočasno in počasno tretjino.

Čas izgubljamo predvsem v glavnem mestu, ko nas zgodba šeta od enega konca prestolnice do drugega, v opravljanju najbolj generičnih nalog, ki jih videoigre poznajo. Enako velja za odprti svet, ki zajema že stokrat prežvečene elemente kot so razgledni stolpi, točke za hitro premikanje po mapi, temnice in izzivi ter obvezno nadgrajevanje opreme, da sploh postane uporabna.

Naša magija, kakor nas naša govoreča zapestnica vestno opozarja (še preden je to sploh relevantno), deluje po Genshin Impact principu. Nasprotniki naj bi bili občutljivi na določen element, ki ga moramo uporabiti, da jih lahko pretepemo, a za razliko od Genshina ta mehanika absolutno ni intuitivna. Najprej iz preprostega dejstva, da so očitno vse zveri v novem kraju občutljive na točno tisto novo vrsto magije, ki smo jo odkrili pet minut pred tem. In drugič, ker je “od oka” nemogoče ugotoviti šibkosti pošasti. Tukaj nas je motila predvsem celotna estetika igre, ki si zasluži svoje podpoglavje.

Lepo ni nujno najbolj praktično

Rdeča, ali v tem primeru, zlata nit dizajna igre Forspoken je filigran. To so te neke zlate, čipkaste zadeve. Estetika je sicer pogojena z zgodbo, odločitev za tako estetiko pa najverjetneje tiči v želji po dokazovanju “izjemne” tehnične zmogljivosti PlayStation 5 konzole (naša mašina je precej trpela na Quality nastavitvi).

Kar sledijo ideji filigrana, so videti vsi ključni elementi igre popolnoma enako. Sposobnosti, razen ognja, so prikazane kot tanke vrvice različnih barv, ki se minimalno ločujejo ena od druge. Še posebej konfuzno je dejstvo, da je magija za rastline in zemljo vijola barve, za iluzije pa zelena. Enak problem se pojavi tudi pri oblikovanju nasprotnikov, ko je praktično nemogoče uganiti, na katero barvo magije so občutljivi. Tako rdeči kot črni krokodili, na primer, očitno ne marajo ognja.

Da ne govorimo o izbiri fantazijskih elementov v fantazijski igri. Razvijalci so ubrali pot vzporednega sveta, ki nam je praktično identičen ter se s tem omejili pri izvirnosti pošasti in sveta nasploh. Živali so dobile dodatno rogovje, ljudje pa ekscentrične klobuke, a večina resničnih krajev na dejanski Zemlji je bistveno bolj fantastičnih in čarobnih od tega, kar nam ponuja igra.

In kljub temu se zabavamo

Malo iger nam ponuja tako visok “power level”, kot ga dobimo v Forspokenu. Da, večino časa nam ni jasno, kaj se na ekranu dogaja. Efekti popolnoma prekrijejo vidno polje in zalagajo celotno igro, ampak ob tem čutimo tudi določeno mero ponosa.

Pohvale dobi tudi prečkanje terena. Mapa je ogromna, naš magičen parkour pa izjemno zadovoljiv, še posebej v kombinaciji z grappling hookom in dodatnim poskokom, zaradi katerega je mogoče “skyrimati” po vseh stenah v igri.

Naše priporočilo? Če že imate igro in ste obupali po prvih dveh urah, ji dajte še eno priložnost. Zgodba in napredovanje v moči bistveno pospešita po prvi šefinji, predposnete trenutke je mogoče preskočiti, pogovore med zapestnico in Frey med raziskovanjem sveta pa se da zmanjšati. Poleg tega, katera druga igra vam še omogoča, da zberete harem mačk v svoji hiši?

---

SMURFS KART PLAYSTATION 5

39,99 €

VEČ INFORMACIJ