V preteklosti smo se že preizkusili v naslovih Let’s Sing 2021, Let’s Sing Queen in Let’s Sing 2023, ki nas niso posebej navdušili. A novo leto skoraj ne bi bilo popolno brez nove izdaje te karaoke franšize, zato smo tudi letos prijeli za mikrofon, tokrat v Let’s Sing 2026 na PlayStation 5.

Osnovna igra ponuja 35 pesmi, ki zajemajo različne izvajalce, jezike in obdobja. Največja sprememba letos pa je način dostopa do preostale glasbene knjižnice. Namesto klasičnega kupovanja dragih dodatkov dobimo VIP Pass, naročniško storitev, ki odklene več kot 180 dodatnih skladb. Ob nakupu igre prejmemo en mesec VIP Passa brezplačno, kar omogoča precej lažjo odločitev, ali se naročnina sploh splača.

Cene naročnin so zmerne:

• 1 mesec: 3,99€
• 3 mesece: 9,99€
• 12 mesecev: 24,99€

V primerjavi z izdajo iz leta 2021, kjer smo za bistveno manj pesmi in nekaj dodatnih načinov igranja odšteli skoraj 75€, je to očiten korak v pravo smer. Velik plus je tudi to, da se naročnina ne obnavlja samodejno, kar pomeni manj skrbi in nič neprijetnih presenečenj.

Zanimiva podrobnost je tudi regionalna prilagoditev nabora pesmi – odvisno od države nakupa dobimo še dodatne skladbe. Tako na primer nemška različica ponuja izbor lokalnih hitov, britanska pa svoje lokalne hite. Pohvalo si zasluži tudi uporabniški vmesnik, ki je preglednejši in bistveno prijaznejši za navigacijo kot v prejšnjih delih.

Načini igranja in prilagoditev lika

Let’s Sing 2026 ponuja štiri glavne načine igranja:

• Classic Mode – klasičen karaoke način za solo igranje ali do štiri igralce
• Feat Mode –  pojemo v duetu ali skupini in skupaj lovimo čim višji rezultat
• Career Mode – izključno za enega igralca, z zgodbo o vzponu pevca od začetnika do zvezdnika
• LS Fest – spletni način tekmovanja z drugimi igralci

Preden se lotimo petja, lahko tudi nekoliko prilagodimo svojega lika. Res je, da gre zgolj za zgornji del telesa (glava, vrat in roke), a možnosti personalizacije so solidne.

Izboljšan, a še vedno znan gameplay

Osnovni gameplay ostaja zvest prejšnjim delom, kar ni nujno slabo. Na voljo imamo več načinov petja: z uporabo kontrolerja kot mikrofona, preko aplikacije Let’s Sing Companion na telefonu ali s klasičnimi mikrofoni. Povezovanje je brez večjih težav.

Petje je tokrat nekoliko bolj prizanesljivo. Prave note je lažje zadeti, tudi če nismo ravno vokalni virtuozi. Največja težava, na katero smo naleteli, je bil opazen zamik zvoka, ki je zahteval pogosto kalibracijo kontrolerja ali telefona. Ko je enkrat pravilno nastavljeno, je izkušnja povsem solidna, čeprav ne povsem brezhibna.

Imamo tudi možnost ustvarjanja lastnih seznamov predvajanja, kar omogoča neprekinjeno petje izbranih skladb. Nabor pesmi je raznolik in zelo primeren za karaoke večere, od novejših hitov do starejših klasik, kot so Call Me Maybe, Barbie Girl in Blue. Vizualna predstavitev pesmi je barvita in dobro podpira vzdušje.

Career Mode – zamujena priložnost

Najšibkejši del igre ostaja Career Mode. Zgodba o vzponu pevca je povprečna in hitro postane predvidljiva. Izzivi so enostavni in zelo podobni med seboj, zaradi česar igranje hitro postane monotono. Pogosto pojemo le refrene, zbiramo zvezdice ali nastopamo v duetih z AI nasprotnikom. Tudi izbor pesmi je omejen, kar še dodatno poudari ponavljajočo se strukturo.

Napredovanje sicer odklepa sezonske nagrade in kozmetične dodatke za lik, a gre izključno za vizualne nagrade. Manjka resnejša motivacija, kot bi bile nove pesmi ali posebni izzivi, ki bi igralca spodbujali k nadaljnjemu igranju.

Zaključek

Let’s Sing 2026 je prijetna karaoke izkušnja z dovolj raznolikim naborom pesmi, da bo zadovoljila večino igralcev. Uvedba cenovno dostopnejšega naročniškega sistema je ena najboljših odločitev serije do zdaj, prav tako pa je opazen napredek pri uporabniškem vmesniku in dostopnosti igranja.

Čeprav Career Mode ostaja povprečen in tehnične težave z zamikom zvoka nekoliko kvarijo izkušnjo, Let’s Sing 2026 vseeno uspe ponuditi zabaven paket, še posebej za družbo, zabave ali sproščene večere ob petju.

Ne, to ni deseti Asus ROG Ally, ampak le nadgrajena druga različica, ki obljublja popravke na področju baterije ter uporabnosti, kjer prva izdaja enostavno ni dosegla pričakovanj. Pa Ally X v poplavi prenosnih igralnih konzol tipa Steam Deck Oled, Lenovo Legion Go ter malce drugače a še zmeraj – Nintendo Switch 2, sploh še izstopa ter lahko upraviči svojo top-of-the-line ceno? Dajmo pogledati.

Začnimo pri videzu. Spet je v črni barvi in ​​naj vam povem, da gre za ogromno izboljšanje – premium in eleganten, ki jasno kaže svojo igričarsko usmerjenost, a najpomembnejša je nadgradnja ergonomije. Asus je spremenil obliko ročajev, ki so bolj konkretni in odlično sedejo v roko ter zagotavljajo udobje, kot se spodobi. Ni več občutek, kot da imamo v roki tablico z d-padom, ampak pravi joystick. Tudi gumbi so nekoliko višji in večji, kar dodatno poskrbi za natančnejše, bolj namerne klike v igrah.

Ta konkretnejša oblika v praksi pomeni, da je celoten Ally debelejši in za dobrega pol kilograma težji, kar se v praksi opazi – je res kompakten, a raje imamo v naročju 600 gramov težjo napravo, ki nam ne bo povzročila karpalnega tunela ob prvem igričarskem maratonu.

Po drugi strani so v notranjost pri Asusu uspeli stlačiti dvakrat večjo baterijo, kot v prvi izdaji – to je bila tudi glavna točka spotike vsakega uporabnika, enostavno nisi mogel igrati brez, da si aktivno priklopljen na štrom ali pa na power bank. Izkušnja ni bila prav “portable” – a Ally X se lahko pohvali z 80 Wh baterijo, ki v praksi zdrži 3 ali 4 ure zahtevnih in 8 ur grafično enostavnejših iger. To končno pomeni, da pred potovanjem z letalom napolnimo baterijo ter nato skočimo v igro, ter kar naenkrat smo na drugem kontinentu, še preden zmanjka baterije.

Nadgradli so še RAM, ki so ga povečali na 24 gigabytov nadgrajene 7500 MHz hitrosti delovanja, kjer samo čakamo novico o zmanjšanju kapacitete glede na trenutne trende na trgu. Na žalost, grafičnega čipa AMD Ryzen Z1 Extreme niso nadgrajevali, a že prva izdaja je imela več kot dovolj konjev za premagovanje zahtevnih iger, so pa podvojili hranilnik na 1 TB ter dodali še en USB C port, ki je pri praktični uporabi res praktičen (saj recimo lahko imamo priklopljen headset in polnimo Allyja istočasno).

Napredka pa nismo bili deležni na področju 7-palčnega IPS zaslona z ločljivostjo 1080p in 120Hz s podporo spremenljivo hitrostjo osveževanja oziroma VRR s podporo FreeSyncu. Slednji je super predvsem na mobilnih napravah, ki le redko dosegajo polno hitrost panela ter tako ne pride do screen tearinga oz. trganja slike pri igrah, ki tečejo s 30, 40 ali 50 sličicami na sekundo. Tudi sicer je ekran čisto spodoben, z dobrimi vidnimi koti ter lepim kontrastom, kot tudi ima svetlost 500 nitov za čisto lepo uporabo v svetlejših pogojih.

Windows = Windows

Zdaj pa se pogovorimo o programski opremi. To je čisto drugo bojišče, druga fronta v primerjavi z železnino v notranjosti. Ne glede na vse, je Ally X še vedno računalnik z operacijskim sistemom Windows 11, kar ima svoje prednosti, a tudi svojo običajno prtljago. Uporaba namizja na 7-palčnem zaslonu je še vedno “nerodna”, če ne celo nemogoča, saj je vsak klik posebej frustrirajoč.

Prav s ten namenom sta Asus in Microsoft poskušala optimizirati uporabniško izkušnjo ter predstavila sta “Xbox Full-Screen Experience”, nov launcher, ki je zasnovan tako, da je videti in se obnaša bolj kot uporabniški vmesnik konzole. To je ogromna izboljšava za navigacijo z igralnimi palicami. Omogoča vam hiter in enostaven dostop do iger v vseh zaganjalnikih – Steam, Epic, Xbox Game Pass. Sicer je izkušnja res poenostavljena, a vsaj nas je pri nameščanju programov, spreminjanju uporabniških računov kar pogosto “metalo iz” tega Xbox Experience pogleda. Pač, še zmeraj se bo treba ukvarjati s posodobitvami sistema Windows, morebitnimi crashi in uporabniškmi vmesniki, ki niso bili zasnovani za igralne palice.

Ne vzemite me napak – ko so enkrat stvari nameščene in nastvljene, zadeve bolj ali manj delujejo. Izkušnja niti sploh ni slaba, še posebej če sprijaznite, da to ni Switch, ki se ga vzame v roko in instantno igra, ampak je to komp, ki bo včasih imel svoje probleme ter bo kdaj treba kaj popraviti, znova odpreti in rebootati. To za entuziaste predstavlja ogromno priložnost, saj sistem ni zaprt ter se da nameščati vse, kar se da na računalniku – tako Cyberpunk in Skyrim modi na Allyju pač niso nemogoči, na Redditu se najde tudi specialce, ki ga celo overclockajo.

Tako ostaja dejstvo, da je to še zmeraj najboljša izkušnja z operacijskim sistemom Windows na ročni konzoli, a ta ostaja daleč od uporabniške prijaznosti konkurentov.

Na spletu se najdejo tudi posamezniki, ki imajo poleg težav s programsko opremo tudi probleme s kakovostjo izdelave – triggerji naj bi škripali, D-pad bi se naj vrtel ter nastajale naj bi razpoke okoli ohišja zaslona. Tega sicer sami nismo doživeli, a predlagamo nadaljnjo raziskovanje.

In potem, za konec, pridemo do cene. 899 EUR. To več ni znesek, ki ga kot potrošnik lahko mimogrede požremo, za napravo, ki nikakor ni primarna, A-level (kar je skoraj zagotovo komp ali PlayStation). Tu smo že v vstopnem rangu igralnih prenosnikov, ki se ga lahko uporabi še za kak šolski ali služben PowerPoint ali dva ter bo na ta način bistveno lažje upravičiti nakup.

Tako je Ally X namenjen zanesenjakom, ki ne iščejo plug and play funkcionalnosti, ampak ultimativno mobilno igričarsko izkušnjo v handheld formatu in ki so pripravljeni sprejeti kompromise, ki jih ta odločitev prinese s sabo. Ti gamerji bodo več kot zadovoljni z napravo in jim bo s svojimi nadgradnjami v drugi izdaji predstavljala odlično izkušnjo, za vse ostale obstajajo na trgu boljše alternative.

Outer worlds 2 je v redu RPG. Normalen, zanesljiv, zabaven. Ne bo spremenil gejming pokrajine, bo pa zadovoljil osnovne RPG potrebe. Ni preveč kompliciran, ni preveč preprost. Kot doma narejena verzija klasik kot so Fallout 3, Skyrim in Witcher postavljena v prihodnost vesoljske kolonizacije, kjer bomo v oddaljenih kotih Arcadie naleteli na odbite like, divja orožja in občasno čudovite pokrajine.

Zgodba se tokrat vrti okoli razpok, ki grozijo uničenju celotnega zvezdnega sistema. Prva polovica igre me glavna misija ni preveč pritegnila, tudi na koncu je ne bi označil kot vrhunec igre. Začetni del igre je dokaj počasen in napolnjen s podajanjem informacij o Outer worlds svetu. Če enke niste igrali, vas bo ta svet v dvojki na začetku še posebej zmedel.

Države smo pustili na Zemlji, tukaj vladajo korporacije

V osnovi so v Outer worlds svetu organizacije, ki po vesolju tekmujejo za surovine in nadvlado nad novo zavzetimi planeti. Auntie’s Choice, The Protectorate in The Order so 3 večje med njimi, ob tem so še druge manjše. Za njih sem tekom igranja opravljal razne stranske misije, ki mojo zloglasnost pri njih znižajo ali zvišajo. Lahko se uprem kapitalističnim silam Auntie’s Choica ali pa izdam svoja moralna načela za dodaten zaslužek. Tovrstne odločitve imajo v igri tudi dolgotrajne posledice.

Stranske misije so bile malo mešana vrečka presenečenja. Kar nekaj je misij tipa prinesi-mi-predmet. Osebno sem imel najraje vsebine, na katere sem naletel pomotoma med raziskovanjem in niso bile del predpripravljenih misij. Če je na mapi bila hiša, sem šel hišo pogledat. Po mapah se nahajajo tudi skrivne lokacije, ki jih lahko opazite samo, če imate dovolj točk v svojih opazovalnih lastnostih. Občutek, ko odkriješ skrivni prehod na naključnem delu stene, je eden od vrhunec v igri.

RPG elementi oblikovanja svojega lika so predstavljeni na preprost način. Na primer odklepanje vrat ali zabojnikov ne potrebuje reševanja miniiger, moral sem imeti zgolj zadostno število točk za odklepanje ključavnic in pravo orodje.

Mojemu liku sem na začetku dodelil tudi lastnost “Neumen”, kar mi je tekom igranja podalo več zabavnih opcij za dialog, ki so v resnici izkazale za dokaj koristne, ko so jih moji sogovorniki pomotoma razumeli kot visoka oblika sarkazma.

Noben ni popoln

Spet so se vrnile tudi napake – Flaws. Ti RPG elementi so posebni bonusi, ki jih igra ponudi, kadar vaša dejanja zadostijo določenim pogojem. Se preveč počepaš? Od sedaj naprej se lahko v počepu premikaš 50% hitreje, a vedno, ko počepneš, bodo tvoja kolena naredila zvok in opozorila bližnje nasprotnike.

Velik del igranja je tudi oprema. Te si boste nabrali ogromno. Igra namreč nima omejitev na število ali težo predmetov, ki jih lahko nosite s sabo. Ta preprosta sprememba je izredno osvežujoča, saj imaš ves čas v ozadju priučeno misel drugih RPG-jev: “vsak čas se bo moj lik zaradi teže upočasnil”. A ne tukaj. Odstranitev te omejitve naredi igro veliko bolj zabavno in sproščeno, ob tem pa zadovolji mojo željo po kleptomaničnem vedenju. Vse kar lahko pograbim, bom pograbil.

Obleka naredi vesoljca

Orožja in oblačila so zadovoljijo raznolika. Streljanje so od enke izboljšali in moj kavbojski lik z revolverjem je užival v svojem serviranju dobro namerjenih strelov v šibke točke vesoljskih ščurkov. Pri tem vam pomagajo tudi kompanijoni. Teh je tokrat 6 in vsak prinese tudi svoje stranske misije. Določena oprema v igri pa poda tudi unikatne prilagoditve, kot na primer čelada, ki vašo igro spremeni v retro vizualno poslastico.

Tudi grafično je igra mešana vrečka presenečenja, z raznolikimi okolji in občasno spektakularnimi prizori, a ponekod na hitro narejenim terenom. Pomaga, da imamo opcijo preproste menjave kamere iz prve v tretjo osebo, kar sem tekom igranja tudi redno uporabljal.

Med igranjem sem tudi večkrat pomislil na vizualni umetniški stil igre. Ta nekako poskuša biti živ in barven, a obenem depresivno steam-punkovski, kar ga na koncu naredi generičnega. Spet povprečno dober, ampak nič kar bo pretreslo gejmerski RPG svet.

Če iščete v redu RPG v katerem lahko porabite kvalitetnih 25 ur, bo igra zadovoljila vaše potrebe. Zabavno je, dovolj je vsebine in tudi ni prevelika. V dobi RPG-jev, ki terjajo 150 ur za zaključek, je osvežujoče igrati nekaj, kar lahko zaključim v šestini tega časa in se ob tem ne sekiram za omejitve teže v mojem nahrbtniku, medtem ko živim svojo fantazijo vesoljskega kavbojca.

Leto je naokoli in spet imamo novi COD, zdaj že sedmega v seriji Black Ops. Nobenemu ne zamerim, če je že izgubil občutek za to kateri COD-i sploh izhajajo, ker sedaj je to namreč že dvaindvajseta igra v seriji, ki pa spet ponuja standardni trojček kampanije, zombijev in večigralskega načina igranja. Ker so ti trije načini igranja med sabo različni, bomo pogledali vsakega posebej.

“Ko sem jaz bil mlad, smo igre lahko pavzirali!” – Jaz, 33 let

Kampanije so pogosto glavni razlog, da se igralci vračajo k novim COD igram. Spomnimo se misij kot sta No Russian in All gillied up. Na tej fronti je Activion-Blizzard tokrat popolnoma zatajil. Pustimo nezanimive NPC nasprotnike, ki se leseno skrivajo za ovirami in so zgolj spužve za metke, zgodba je enostavno preveč…ne prizemljena.

Ogromne mačete iz neba, zombi virusi, skrivne ogranizacije s klišejskimi imeni, ki ima svoje skrivne laboratorije s klišejskimi imeni. Večino igre sem skakal po lebdečih otokih in streljal v ogromne rože. Avatar in Titanfall sta imela otroka in oba sta se mu odpovedala. O nepozabnih likih in dobrem dialogu, tudi ni ne sluha ne duha.

Kampanija j e tudi večigralska in za igranje moram nujno imeti internetno povezavo. Enoigralska zgodba je torej bolj večigralska frustracija. Sam sem na primer želel pogledati filmčke zgodbe in med tem na glasovna sporočila od naključnih soigralcev dobival pozive naj filmčke preskočim, ker bi oni radi igrali dalje.

Vživetost v zgodbo je težka, ko mi nekdo v nejasnem angleškem naglasu s slabim mikrofonom kriči, da naj posnetek preskočim. Med igranjem sem imel tudi težave s povezljivostjo in glej ga zlomka, moje enoigralske zgodbe ne morem brezskrbno igrati. Bom pavziral, da resetiram ruter. Ne, ne…pozabi. Igra nima pavze. Še enkrat. Enoigralska zgodba nima pavze.

Zgodbe imajo začetek, jedro in konec – tale bi lahko imela le konec

Kampanija je na srečo kratka, nekje 5 ur, in ob izidu igre je zaključek kampanije bil tudi pogoj za odklenitev Endgame igralnega načina. Kasneje ga je razvijalec po valu negativnih povratnih informacij, kaj hitro odklenil za vse igralce in je sedaj na voljo takoj ob zagonu.

To je dobra novica za vse, ki ste navdušenci nad igrami stila ekstrakcije. Endgame igralni način namreč omogoča CO-OP igranje, kjer se igralci na ogromni mapi mesta Avalon spopadejo z NPC nasprotniki v krakih misijah, ki so raztresene po mestu. Orožja in nadgradnje pa igralci obdržijo, v kolikor jim uspe uspešno pobegniti iz mape. Način je zabaven, če ga igrate s prijatelji, kot solo igralec, pa me ekstrakcijske igre žal ne pritegnejo.

Zombiji so spet vstali od mrtvih

Drugi del igre je Zombi kampanija Ashes of the Damned. Če ste navdušenci nad Zombi igralnim načinom, bo zadeva pritegnila in vam uspešno vzela kar nekaj zabavnih ur. Še posebej, če vam je bila všeč zombi kampanija v Black Ops 6 od lani, ker je stvar bolj kot ne enaka. Mapa je tokrat sicer večja, a bolj segmentirana na odseke, med katermi se pomikamo z Ol’ Tessie, poltovornjakom, ki služi tudi kot naša baza za nadgradnje.

Zombiji so zombiji. Če ste jih igrali že prej in so vam všeč, vam bodo tudi zdaj, vsekakor pa priporočam, da se streljanja mrtvecev lotite v družbi. Način je narejen za skupno igranje, tako v streljanju kot reševanju ugank.

Kar me je zmotilo pri zombijih je uporaba Gobblegumsov, bonbonov, ki aktivirajo kratkotrajne bonuse. Sami so sebi niso problem, ampak seveda jih je Activision-Blizzard v igro vključil v obliki mikrotransakcij. Težek igralni način, zakaj pa si ne bi izkušnjo s parimi evri poenostavil?

“You’re the last one, complete the mission!”

Pa pridemo še do najbolj igranega dela COD-a – večigralstvo. Meni osebno glavni razlog zakaj še po vseh teh letih vztrajam s to serijo. Večigralski način ponuja sproščujoče in brezglavo igranje z ravno pravšnjo mero tekmovalnosti. Runde so kratke, igralni načini raznoliki in nikoli ne veš koga boš dobil v svojem lobiju. Med orožji nisem našel pretiranega favorita, sem pa kot vedno rad preživel čas v loadout meniju.

Od vsega kar COD ponuja je večigralski način še vedno tisti, ki vseeno dvigne moj srčni utrip. Biti zadnji preživeli v Search & Destroy, tekmovati z nekom za prvo mesto v Free-for-all ali zmagati v Gunfightu, četudi sva s sogralcem bila 3 runde v zaostanku.

COD v svojem jedru je še vedno zabaven, ker je njegova osnovna preprosta formula še vedno nekje tam – dobri elementi streljačine z zanimivimi mapami in zabavnim orožjem. A čez leta se vedno bolj zdi, da na to osnovno jedro razvijalci poskušajo nalepiti vedno več balasta, ki igro naredi bolj napihnjeno in zmedeno, kar vidim že takoj ko prvič odprem glavni meni.

Če torej uživate v preprostem streljanju in vam za standard COD serije ni pretirano mar, bo vsaj večigralski del igre zadovoljil vaše potrebe. Če pa iščete novodobno streljačino ali igro ekstrakcijo, ki ponuja tudi kaj več in pri tem ne prodaja nezanimive zgodbe, pa se raje obrnite na kakšen Battlefield ali Arc Raiders.