Lethal LAN je bila serija lanpartyjev, ki jih je med leti 2002 in 2004 organiziralo društvo Omnium. Pogovarjali smo se z enim organizatorjev, Jernejem Kozolejem. Tekom dveh let aktivne organizacije so izvedli šest dogodkov:

• Lethal LAN V 24. – 25. april 2004 (Call of Duty 1, Counter-Strike, Quake III, WarCraft III)
• Lethal LAN XXL 25. – 26. oktober 2003 (Counter-Strike, Quake III, Unreal Tournament 2003, Urban Terror, WarCraft III)
• Lethal LAN IV 31. maj – 1. jun 2003 (Counter-Strike, Quake III)
• Lethal LAN III 26. – 27. april 2003 (Counter-Strike)
• Lethal LAN II 27. – 28. april 2002 (Counter-Strike, Quake III)
• Lethal LAN I 26. – 27. januar 2002 (Counter-Strike)

Ko sem videl, da je bled in da je bled drugo uro, da je vedno bolj bled, sem videl, da nekaj ne štima. Potem pa vsi, kaj bomo sedaj naredili, kaj bomo sedaj naredili – igralci vedno bolj pritiskajo. Jaz sem bil vedno bolj odzadaj in potem pa vsi na mene, kaj jim naj povem, kaj sedaj in … potem pa je bilo pestro. Hvala bogu, da so se takrat tekme [rokometnega evropskega prvenstva op. ed.] pričele, vroče je bilo kot pes, naporno. Ko pomisliš, koliko ti je fajn po toliko letih, zdaj si pomisliš, to da grem še enkrat “šta je meni ovo trebalo“.

Samo: … ampak, so pa izkušnje.

Ja, res, neverjetno. Tako bom povedal, če enkrat lanparty narediš, ni projekta, ki ga ne izpelješ. Ni projekta, ki ga ne izpelješ, ker če si naredil lanparty, potem si verjetno prebrodil vse ovire, nepredvidljive in predvidljive ter tiste, ki pridejo popolnoma kot presenečenje. In če narediš lanparty, narediš vsak projekt. Ni koncerta, ki ga ne narediš. Vse narediš.

Samo: Kako se je vse pričelo?

Odprl se je en cybercafe v Kamnici, kjer smo se začeli družiti ti, ki smo radi igrali in smo imeli dostop do super kabelskega interneta. Prišle so na trg igre, ki so te enostavno posrkale. Pred tem si imel nekaj stika z računalniki in računalništvom ter tako naprej. Vendar šele z dosopom do videoiger in dostopom do Counter Strike pa se je začel s prihodom iz vojske tam leta 2000. Tam se je zbrala družba desetih, petnajstih na tako majhnem prostoru, ki smo se konstantno družili in igrali.

Mi smo igrali v tem cybercafeju kar dostikrat marsikateri petek in soboto in nismo šli ven, ker smo se zaigrali – ter za veliko veliko večino ljudi smo bili čudni. Dejansko, v tistem trenutku so rekli, zdaj vedno igrate in te igrice klikate, giki, in smo pač bili – danes je pa to bolj pravilo kot praksa. Dejansko nas je družba, kot se vidi to po poročanju medijev v tistem času, so bili in je bil ta cel dogodek igričarstva obravnavan iz vidika neke obsedenosti, zasvojenosti, nečesa nevemkaj. Mi pa smo že takrat zagovarjali esports, da je to en del športa in da bo. Takrat so bili v Južni Koreji zametki tega in mi smo rekli, ja, to je e-šport in gremo, da bo to prej ali slej nastalo nekaj ter na tem smo vztrajali kar nekaj lanpartyjev.

Prvo nas je bilo nekaj, ki smo se družili in igrali, vztajali ob šestih, da smo igrali in igrali ter se borili za mesto ob računalnikih. V enem trenutku je nekdo rekel, da “zunaj” veliko delajo lanpartyje, da se združijo in tako. Jaz kot ekonomist, ki sem takrat še študiral in končeval stare grehe, sem rekel, zakaj pa tega ne-bi naredili tudi tu, da je to čisto enostavno – dajmo narediti svoj lanparty. Vsi so rekli, ja, dajmo in začeli smo planirati, načrtovati in raziskovati ter se družiti s ciljem izvedbe že šest mesecev vnaprej. Takrat je padla odločitev, ker ja – zakaj pa ne-bi?

Za takratni čas je bil kar izziv. Morali smo narediti dve ključni stvari – morali smo razložiti nekomu, kaj je lanparty in morali smo pridobiti sponzorje, ki jim je bilo potrebno razložiti, kaj je lanparty. Istočasno smo morali pridobiti in idejo prodati igralcem ter jim razložiti, da morajo priti iz Kopra v Maribor, se pripeljati, biti tu dva dni in nato iti nazaj s celotno računalniško opremo, z ogromno Chieftecovim ohišjem, s CRT monitorjem 19-inčnim in smo takrat imeli že marsikaterega igralca, ki je igral v klanih ter smo marsikoga dobili in odziv je bil res izjemen, sploh za prvega, je bilo tako spontano vse skupaj in so prišli, ja, dejansko. Kdor je takrat nekaj pomenil in hotel igrati, je prišel, dejansko.

No, ko smo se tega lotili, ko smo v enem trenutku se odločili, no, gremo svoj lasten lanparty narediti, pa smo ugotovili, da dejansko ne vemo, kako to sploh zgleda. Vedeli smo, da rabiš neko mrežo, rabiš serverje, mize in prostor pa elektriko. Potem pa so se začeli vsi organizacijski problemi, ki pa danes niti niso tako nepredstavljivi, kot so bili takrat – takrat so bili CRT monitorji, ki so bili zelo globoki in veliki, kar je tudi iz vidika organizacije prostora, če imaš ti dvajset takih CRT-jev, rabiš trikrat večji prostor, kot če imaš LCD ekrane. Nato naše preračunavanje elektrike, koliko elektrike en računalnik porabi, 50-60W, koliko rabimo wattov, kakšne varovalke. No, takšnih stvari smo se lotevali s pomočjo. Na prvem smo sploh res veliko raziskovali in nismo vedeli, kaj nas čaka. Imeli smo ekipo za strežnike, ekipo za mrežo, ekipo za vodenje tekmovanj in smo si res razdelili, pri čemer je pomagalo kar nekaj nadebudnih igralcev. Res, nismo vedeli, kaj nas čaka, a smo se vseeno lotili in sproti reševali vse zadeve ter jih dejansko rešili, sicer z glavo skozi zid, ampak smo jih rešili. Sem ponosen, da so se nato vsi ti lanpartyji z bolj ali manj rešili.

Ne misliti, da smo se rešili teh stvari zelo strukturirano. Mi smo se lotili in smo morali ta problem rešiti, a nas je vsakič presenetil nek problem. Od elektrike, ko nam je en električar povedal, da potrebujemo toliko in toliko amperov – nam je to bilo zakaj, eh, to bo šlo. Vsak problem je bil rešljiv, kar je iz menedžersko-podjetniškega življenjskega vidika za nas vse, ki smo bili prisotni na projektu, velik izziv. Ni bilo nobene stvari, za katero bi rekli, da to pa ne bo šlo ter obupali. Šli smo tako dolgo, dokler ni šlo. Nosil nas je zagon, da delamo nekaj, česar ne moremo od nekje drugje kopirati – nismo vedeli, kako naj neka stvar izgleda. Rekli smo ok, tekmovanje – šestnajst jih bo, neko razvrščanje, mreža in prostor, toliko prostora, smo risali in delali načrte ter računali brez neke prakse, ampak ja. Vsak dan je prišel nek nov izziv in nov problem. Tudi finančno, kako smo se lotili tega, vsaka taka stvar je bila – sploh na prvem – zelo, zelo zanimiva.

Parkrat smo šli na oglede, teden, mesec in skratka ko se sploh odločaš za dvorano. Naš lanparty se je pričel v soboto dopoldne ter se končal v nedeljo popoldne. Mi smo morali tam biti že v petek, da smo začeli postavljati mize, da so pripeljali mize, stole, mrežno opremo, električno opremo. Nato je bilo potrebno vse koordinriati, kar se je postavljalo cel dan ter ekipo 20-25 ljudi je bilo potrebno vse nekako koordinirati. Oni gre iz Maribora in pozabi ključno stvar, si že nervozen. Kliče te sto ljudi in te sprašuje nevem kaj, usklajuješ s sponzorji, kdaj bo to ali tisto prinesel – takih tisoč enih malenkosti, na katere noben ne pomisli in potem traja celo noč. S petka tak spiš v spalni vreči malo, nato pa v soboto zjutraj se začne in nato tisoč novih problemov, ki jih moraš znova rešiti tisti dan ter v soboto zvečer greš v avto spat ali nekam, ker nismo v Mariboru, itak morajo vsi delati in nato še naprej na ta način do nedelje. Praktično dve noči z zelo malo spanja ali bolj kot nič – skratka, hardcore.

Samo: Ljudje se ne zavedajo kako težek izziv je to…

Res je, res je. Kdor je delal lanparty, ve. Ne govorimo sedaj o scale 20 računalnik ampak dejanskem obsegu, 50+ računalnikov plus gre kompleksnost v druge dimenzije. Je nepredstavljivo in tudi sponzorje dobiti takrat – se spomnim takrat, da smo pisali pisma še, maile pošiljali, itn. [smeh] Pošiljali smo prodajna pisma – predstavljaj si, leta 2000 polovica firm sploh ni znala uporabljati emailov [smeh]. Imeli smo spletno stran, kontaktni obrazec, kjer je nekdo izpolnil podatke, napisal klan, število oseb, naslov in smo mu poslali položnico po pošti domov.

Samo: Potem si pa gledal transakcijski račun in izpiske …

Tako. Kjer ni bilo TRR banke. Ni bilo online bančništva. Uporabljali smo takrat že družbena omrežja – forumi in IRC sta bila takrat, uporabljali smo influencerje – kar so že takrat bili

Samo: ko še ni bilo besede influencer

ker takrat še sploh nismo vedeli, da obstaja stvar, kot je influencer marketing. Povabili smo določene klane, ki so rekli, da gredo in če so oni šli, so šli še marsikateri drugi. Uporabljali smo email marketing, delali smo spletne strani že, itn.

Samo: Koliko ste jih sploh naredili vse skupaj?

Res je bilo pestro in smo jih bili kar nekaj, pet ali šest jih je bilo. Čeprav ne zveni dosti pet ali šest je to sploh iz takratnega vidika, ko sedaj pomislim na vse logistične zaplete, organizacijskih zapletov in dvodnevnega trajanja ljudi iz cele Slovenije in tujine, celotnih predpriprav ter res smo bili včasih norcih, da smo tako pogosto delali to.

Samo: Kaj vidiš kot največji uspeh organizacije teh dogodkov?

Največji success vidim šele danes. Ker ja, so prišli igralci in jih je bilo tudi 200 in si ponosen, da pride dvesto igralcev, ki se priklopijo v mrežo. A še bolj sem ponosen na to, da je to bila v tistem trenutku ena takšna pripadnost, eno takšno družbo, en takšen community, da nam je tudi mreža padla ter deset ur ni delala, pa so ljudje še vedno bili tam in bili nejevoljni in niso bili dobre volje, a še vedno so bili tam. Še vedno so vztrajali v tem nekem projektu.

Kar pomeni, da ja, igrica je, ampak je bil gaming community močen. Ni bilo samo tekmovanje – in to je ena pestra. En obiskovalec je rekel na forumu “bil sem na lanpartyju, bil sem 16 ur tam, igral sem eno uro in pol”. Ampak to je to, community. Starši so prišli z otroci. Oče je prišel z 12-letnim otrokom in je starš bil tam dan in noč ter se imel zelo lepo, otrok je igral in je bila res zanimiva druščina.

Community v gamingu je ena izmed stvari, ki jo je potrebno zelo podpirati, saj s tem damo eno človeško noto. Človek je za enim avatarjem. To se je potrebno zavedati. Človek je, človek s čustvi, ki se še vedno rad druži in je rad z drugimi. Tak community, ki raste in daje pomen tako lanpartyjem kot e-športom in vsem tem. To je ena takih stvari, za katero mislim, da se bo razvijala še v prihodnosti. Res, vredu je.

Ko greš skozi celoten event, ko vidiš skupnost in neko drugačno vzdušje. Z marsikaterim igralcem smo se poznali online, tudi sam, ko sem igral. Poznaš in ga slišiš po glasu ter misliš, da je nek ogromen možakar, ki te bo “zlamal” če ga premagaš. Potem pa pride 16-letni fant, ki je samo na glas rastel in vidiš, da je čisto drugače.

V živo stik je čisto drugačen. Še vedno smo ljudje, čeprav smo digitalna bitja. Tudi fizično po mojem nasprotnika preceniš in ga drugače dojemaš ter zaradi tega lažje ali premagaš ali karkoli. Še vedno digitalno ne poznaš. Vidiš njegov lik, slišiš ga po glasu in chatu. Vidiš njegov slog pisanja ali ima zelo opasen nickname, a lahko da sploh ni fant, a je punca in deluje popolnoma drugače.

Ta segment jaz še vedno zelo podpiram, saj vidim, da je online trening, lanparty je pa tekma. To je še zmeraj ena izmed najboljših stvari. No, za vsakega igralca eden najpomembnejših dogodkov, kjer se vsede in ga ljudje gledajo ter kjer se druži z drugimi in vidi druge ter tam odigra tekmo, ki je dovolj dobra, da premaga druge.