The Gap je igra, ki je požela kar nekaj pozitivnih kritik. Izšla je v letu 2023 in je od aprila naprej na voljo tudi na Nintendo Switchu. Razvil pa jo je slovenski dvočlanski studio Label This, ki ga sestavljata Jan Gortnar in Sara Lukanc.

Sama igra spada v žanr prvoosebnega narativnega trilerja z miselnimi mehanikami. Preizkusili smo se v vlogi neuroznanstvenika po imenu Joshua Hayes, čigar družino prizadene redka nevrološka motnja, ki počasi uničuje človekove sposobnosti in duševno zdravje. Borbo družine spremljamo preko spominov, ki jih povezujejo déjà vuji in paralelna vesolja. Skozi zgodbo čutimo Hayesovo obsedenost, da bi našel zdravilo, kar pa na koncu izgleda tako, kot da je zanemaril edino stvar ki mu je pomenila največ. Najbolj žalostno je to, da vidimo, da Joshua niti nima pravih prijateljev in edina oseba, ki mu je poskušala pomagati, je bila njegova svakinja. Prinesla mu je hrano, ga vprašala kako je, medtem ko mu je drugi prijatelj lagal.

Osvežujoče in unikatno

Čeprav je sam gameplay minimalističen, je zgodba globoka in polna težkih tematik. Nekateri bi jo opisali kot “walking simulator”, kar je res, ampak vsebuje zanimivo zgodbo. Ogromno lahko raziščemo in si podrobno ogledujemo predmete, ki nas popeljejo v različne spomine. Mehanika déjà vu in kako se spomini prepletajo nas lahko na začetku malenkost zmede, ampak je kot bi imeli sestavljanko. Na koncu koščki padejo skupaj in se nam sestavi celotna slika.

Osvežujoče je po dolgem času končno preizkusiti igro, ki je kratka in fokusirana predvsem na zgodbo. Je pa res, da je znanstveni del zgodbe malenkost dolgočasen. Skozi igro najdemo ogromno knjig in papirjev, kar je lahko malce preveč za prebrat. Na začetku bi morali mehaniko déjà vu boljše razložiti, ampak verjamemo, da bo vsakemu jasno, ko bo igro preizkusil. Prav tako so tudi uganke lahke in je idealno za kakšno popoldansko lahkotno igranje. Kar pa je tudi omembe vredno je celoten izgled. Opazi se unikaten stil, ki se kaže na fotografijah družine Hayes v stanovanju. Všeč nam je bila uporaba barv za določene like, tako da smo boljše razbrali vloge.

Veliko potenciala

Glede na žanr, jo lahko primerjamo tudi z igro Martha is Dead. Obe zgodbi sta temačni, prvoosebni in imata kar nekaj težkih tematik, prav tako pa imata obe odličen zaplet. The Gap ima še boljši konec, ki je razumljiv, medtem ko se Martha is Dead konča v pravi zmedi. Bi veliko bolj priporočali The Gap, saj nima hroščev, zgodba je zanimiva in ima jasno zarisan konec.

Komaj smo čakali, da lahko preizkusimo igro slovenskih razvijalcev in vam jo toplo priporočamo. Ni pretirano dolga, tako, da jo lahko zaključite v enem dnevu, lepo izgleda in mehanike so enostavne. Čeprav je na čase mogoče res na voljo preveč branja in lahko bi v igro implementirali nekaj več te déjà vu mehanike, se moramo zavedati, da je to komaj prvi naslov tega razvijalca. Tako da v koliko bodo v prihodnje ustvarili še kaj, se tega veselimo.

Puščava, demoni in pretep za pretepom. ATLUS je izdal definitivno verzijo igre Shin Megami Tensei V: Vengeance, mi pa smo preverili, ali je serija primerna tudi za Persona igralce, ki iščejo nove izzive.

Franšiza Shin Megami Tensei iz katere izvira tudi kultna spin-off serija iger Persona, zajema  taktične, akcijske in spletne večigralske igre igranja vlog, ki jih povezujejo globoke tematike, vpliv odločitev igralca na dogajanje in čarobna bitja, ki jih uporabljamo v boju. Vsaka izmed iger pripoveduje svojo zgodbo ter ima značilen videz in občutek, a vprašanje je, ali je navdušencem ene serije iger lahko všeč tudi druga?

Prej NieR: Automata kot Persona

Igralci, ki prvič vstopajo v svet Shin Megami Tensei in imajo predhodne izkušnje iz bolj pripovednih japonskih iger, hitro opazijo, da je Shin Megami Tensei V: Vengeance namenjen taktičnemu občinstvu. Igra se osredotoča na bojevanje in mehanični aspekt RPG-jev, kot je iskanje najboljše kombinacije ekipe ali najbolj primernih spretnosti za onesposobljenje nasprotnika, in se manj obremenjuje s pripovedovanjem osebne drame.

Igralci v zgodbi prevzemamo vlogo Nahobina, kvazi robota, ki teka po postapokaliptičnem Tokiju, preplavljenim s peskom in demoni. Čeprav nas lahko uvodna scena v igro zavede v prepričanje, da bomo spet igrali šolsko dramo, je atmosfera Shin Megami Tensei V: Vengeance po občutku še najbolj podobna igri NieR: Automata.

Glavnino dogajanja porabimo za odkrivanje ostankov civilizacije in ugotavljanje, kaj se je zgodilo med tem, ko smo izginili iz obličja Zemlje za 20 let. Zgodba je, kakor se za japonsko igro spodobi, primerno kompleksna, ampak manj osebna in bolj usmerjena v globalno dogajanje, torej vojno med angeli in demoni.

Presenetljivo zasvojiva igra

Vengeance za svoj denar prinaša zadovoljivo količino igralne vsebine in ure in ure zabave, čeprav v skromnem paketu. Skopi vizualni elementi igre so sicer ostanek prvotne verzije za ročne konzole, a bolj kot estetika in suhoparna okolja nas v to prepriča igralna zanka, ki uporablja tehnike primerne predvsem za mobilne naprave.

Vsaka lokacija v igri je razdeljena v manjše cone, ki jih odkrivamo postopoma. Cone so ločene po nivojih, med prehodi na težjo lokacijo pa navadno dobimo opozorilo. Med dobrodošlimi izboljšavami v verziji Vengeance je možnost, da svoj napredek shranimo kjerkoli po svetu, kar je bilo pred tem mogoče le na določenih točkah na mapi. Sprememba je predvsem uporabna, ker te tudi na srednji težavnosti slab “matchup” s povprečnimi nasprotniki zna popolnoma povoziti.

Konstantno akcijo občasno prekinejo pogovori in predahi v posebni oazi, namenjeni pogovorom z ekipo. Kljub temu večurno “grindanje” vsebine hitro postane psihično in fizično utrujajoče predvsem, kadar si že tretjič zapored rečeš: “Samo še to,” in odtavaš na čisto nov kos zemlje.

Izzivi v igri so pogosti in raznoliki, da nas brez večjega napora vodijo iz ene v drugo situacijo. Za kratkočasenje med vožnjo na javnem prevozu ali kadar je televizija zasedena je igra Shin Megami Tensei V: Vengeance idealna, za večurno sedenje in buljenje v ekran pa ni dovolj razgibana.

Ja, ATLUS nam spet prodaja isto robo

Shin Megami Tensei V: Vengeance je klasična “popolna” izdaja obstoječe igre po standardni praksi ekipe ATLUS. Vengeance izboljšuje igralno izkušnjo originala, prinaša novo zgodbo, nove demone, nove sposobnosti in dodaja novega lika v igro. Vprašanje za JRPG ljubitelje torej ni, ali bi ekipi ATLUS namenili svoj denar, temveč koliko denarja bi bili pripravljeni porabiti.

Izvirna igra je izšla leta 2021 za Nintendo Switch in ni več na voljo v trgovinah, saj jo je popolnoma zamenjala verzija Vengeance, ki jo je mogoče igrati na platformah PlayStation 5, PlayStation 4, Xbox Series X|S, Xbox One in Steam. Na voljo so standardna izdaja za 59,99 EUR, digitalna izdaja Deluxe (z DLC vsebino) za 69,99 EUR in fizična izdaja SteelBook za 64,00 EUR.

Popolnoma pristranska recenzija

Ni skrivnost, da smo veliki ljubitelji serije Persona. Persona igre so brez dvoma kategorija zase medi japonskimi RPG-ji zaradi svoje estetike, izjemne igralne zanke, zgodbe, ki nam daje misliti, in zagotovljenega materiala za ustvarjanje memov. Z drugimi besedami — Persona igre imajo značilen karakter, ki zadovoljuje vse naše zahteve.

Shin Megami Tensei serija ni Persona. Pozabite na živahne spremljevalce in očiščeno funky estetiko ter namesto tega poskušajte uživati v kompleksnih bojih, taktičnih potezah in zbiranju svetlečih geometrijskih likov. Vsi elementi za izjemno igro so tam in morda niso dovolj, da nas očarajo, so nas pa nedvomno uspešno zasvojili.

S Tekken serijo sem se prvič srečal pred slabimi 20 leti na svojem PlayStationu 2. Takratni Tekken 5 je postal reden del mojega igričarskega repetuarja, še posebej kadar so bili na obisku prijatelji. Spomini na te Tekken bitke na domačen kavču v meni še danes sprožijo občutke nostalgije. Nostalgije, ki jo je nov Tekken 8, uspešno ubodil.

Začetnikom prijazno pretepanje

Tekken serija je večna. Po 3 desetletjih igra pretepanja še vedno ostaja komercialno uspešna in kulturno relevantna. Osemka gradi na uspešnosti teh preteklih delov, ohrani kar je delovalo v preteklosti in doda, kjer je to potrebno. Osebno mi je ena izmed večjih izboljšav podpora, ki jo dobijo novi igralci, da lahko hitreje in lažje vstopijo v igro.

Ena izmed novih funkcij v igri je Special Styles sistem, ki novim igralcem pomaga, tako da določene zahtevne kombote nadomesti z bolj enostavnimi kombinacijami gumbov. Na ta način lahko novi igralci hitro dobijo občutek kompetentnosti, obenem pa tudi veteranskim igralcem poda priložnost, da lahko veliko lažje preizkusijo karakterje na katerih niso dobro izurjeni. 

Za učenje je sedaj dodan sedaj tudi Arcade Quest igralni način, kjer postanete učenec Tekken dojota in se skozi različne izzive naučite specifičnih aspektov igranja. Na primer, kako na pravilen način kaznovati napake vaših nasprotnikov.

Prisoten je tudi Replay sistem, ki je neprecenljivo orodje tudi za izkušene igralce. Replay namreč omogoča, da se vrnemo v pretekle bitke in kadarkoli med njimi prevzamemo kontrolo nad svojim likom, da lahko preizkusimo, kako bi se na določeno situacijo lahko odzvali bolje. Replay sistem ponudi tudi nasvete kako v tistih trenutkih igrati.

Nasilje v družini vključi nove člane

Če ste novi igralec Tekken serije pa priporočam, da začnete mogoče kar z enoigralsko kampanijo The Dark Awakens. Zgodbo dosedanjih delov vam osemka poda skozi kratke povzetke preteklih delov, a ogled teh ni obvezen, saj je zgodba v osnovi že 30 let enaka in tudi tokrat osredotočena okrog nezdravega odnosa oče-sin med Jin Kazamo in Kazuyo Mishima. 3 do 4 urna kampanija, ki sem jo končal v enem popoldnevu, ponuja čudovite akcijske scene, razvoj likov in predstavi tudi nove karakterje, ki so se v tem delu pridružili Tekken vesolju.

Te so tokrat trije in v različnih merah vplivajo na potek zgodbe Tekken sveta. Francoski UN agent Victor Chevalier, ki v boj prinese meč in pištolo, perujska MMA borka Azucena, ki cel čas promovira svojo znamko kavnih zrn in Reina Mishima, nepriznana hčerka Heihacija, ki ga v tokratnem delu ne vidimo. Po stilu borbe je njegova zamenjava, a z veliko bolj akrobatskim stilom igranja. 

Napad je najboljša obramba

V splošnem je nov Tekken obral veliko bolj ofenzivno pot. Dnevi igranja kdo-boljše-blokira se očitno končujejo in prihajajo dnevi kdo-boljše-uporablja-nov-Heat-in-Recovery-sistem. Osmica namreč v pretepe uvaja dva nova sistema, ki konkretno spremenita potek borb v igri, a na srečo v pozitivno smer.

Heat sistem deluje kot bonus, ki ima svoj meter uporabe, ki ga lahko uporabimo kadarkoli med rundo. Ob aktivaciji nam ta poda dodatno napadalno moč, močan Heat Smash udarec ali Heat Dash premik. Sistem uvede nov nivo strategije k igranja, saj med rundo odpre kup novih odločitev. Uporabim Heat sedaj za večji napad ali ga prihranim za kasneje, ko bo nasprotnik vržen v zrak? Izkoristim okno za več škoda ali čakam, ko bom lahko s pomočjo napada dobil nazaj del svojega življenja? “Dobil nazaj del svojega življenja? Kaj pa to pomeni?” se mogoče vprašate. Poleg Heat sistema je sedaj v igri tudi sistem za zdravljenje izgubljenih življenjskih točk.

Nekateri napadi bodo kljub blokiranju naredili škodo. V teh primerih se naše izgubljene življenjske točke sedaj obarvajo na sivo (t.i. chip damage). Če po tem dovolj hitro uspešno vrnem napad, bom osivele življenjske točke dobil nazaj. Temu rečejo Health recovery sistem in zadeva deluje odlično. S tem postane Tekken 8 veliko bolj ofenzivna igra kot je bila pretekla sedmica. Neskončno blokiranje in čakanje na napadalne priložnosti sedaj niso več možne, saj me igra prisili v protinapad. 

Več glav, več…pretepov?

Za večigralstvo je Tekken 8 tudi dobro poskrbel. Preko spleta se lahko povežete v Online Tekken Fight Lounge, kjer s svojim avatarjem prosto raziskujete spletne arkade in izzovete tako prijatelje kot druge igralce. Stvar so inspirirale stare arkadne igralnice, kjer so se ljudje družili, tekmovali in učili z gledanjem kako igrajo drugi. Vse to omogoča Lounge način igranja. 

Ob tem pa ima igra tudi možnost Super Ghost bitk, kjer je Ghost vaš računalniški borec natreniran s strani vašega stila igranja. Svojega Ghost borca lahko potem pošljete v boj proti prijateljem ali pa se na spletu sami borite proti duhom drugih igralcev.

Tekken 8 ima neverjetno veliko vsebine za igro, ki je v osnovi “samo” pretepaška igra dveh likov. Poleg čudovite grafične podobe, tekočih animacij in odlične glasbene podlage, ima tudi možnost, da v celoti preoblečete in preoblikujete svoje borce. Ob tem pa še tudi posebne karakterne misije, kjer lahko preigramo ključne momente vsakega lika v turnirju King of Iron Fist. Zadeva kar poka po šivih od količine zadev, ki so jih dodali v to igro.

A na koncu koncev se še vedno gre za preprosto borbo, ko s prijateljem na kavču hektično pritiskava gumbe v upanju, da en drugemu čimprej znižava življanjske točke. Za tisti občutek, ko obvladaš svojega izbranega borca in z njim zmagoslavno doživiš napis K.O., vmes, ko sosed na kavču že pritiska, da gresta odigrati še eno rundo. Okej, pa greva še eno rundo. Moj King je pripravljen.

Rdeči pes, ki jaha ogromnega piščanca in plesoči kaktusi, ki so v resnici domači ljubljenčki. Če vam je Final Fantasy serija še neznana, so lahko ti pojavi na prvi pogled nenavadni, celo odbijajoči. A za poznavalce serije, so nekaj normalnega. Ne le to, predstavljajo eno izmed boljših sodobnih gejming izkušenj, ki pa vseeno pride z majhno mero nadležnosti. To je Final Fantasy VII: Rebirth, akcijska igra vlog in drugi del trilogije igre, ki predstavljajo prenovo ikoničnega Final Fantasy VII iz leta 1997.

Final Fantasy franšiza japonskega studia Square Enix je v svetu že desetletja splošno priznana in redno so FF igre nominirane za igre leta. Če serije vseeno ne poznate ali pa niste igrali predhodnika Final Fantasy VII: Remake iz leta 2022, lahko kompleksna zgodba z desetine različnih likov na začetku deluje zmedeno. A kaj hitro boste s temi ikoničnimi liki, ki jih pogosto vidimo upodobljene na cosplay konvencijah, postali znanci.

5 (obroženih) prijateljev: Novim dogodivščinam naproti

Igra se nadaljuje takoj po koncu Remake-a, ko Cloud in druščina pobegnejo iz Midgarja. Zgodba bo hitro pripeljala do več čakaj-kaj-se-zdaj-dogaja trenutkov, ki so me zanimali do te mere, da sem pogosto napredoval glavno zgodbo, četudi stranske misije niso bile v celoti opravljene. Velik del tega zanimanja vodijo naprej glavni liki, ki jih spoznamo, tako v boju, kot izven njega.

Za razliko od prvega dela lahko zdaj v bitkah nadzorujemo veliko večji nabor karakterjev. Poleg Clouda, Aerith, Barreta in Tife, lahko v svojem partiju sedaj igramo tudi kot Red XIII in Yuffie. Vsak lik ima svoj stil igranja in unikatne napade, med njimi pa lahko v boju poljubno menjujemo. Bojevanje s tem postane miks taktičnega planiranja in akcijskega pritiskanja gumbov. Osebno sem najraje igral s hitrimi nindža napadi kot Yuffie, ali pa na daleč prestreljeval nepridiprave z Barretovim ikoničnim rokostrelom.

Borilni sistem je izredno dodelan, z različnimi napadi, uroki, možnostjo blokiranja in uporabo sodelovalnih napadov, ki jih je predstavil že DLC dodatek Intermission za FFVII: Remake. Uporaba teh ne služi samo uničevanju naših nasprotnikov, ampak poglobi tudi odnos med Cloudom in njegovimi kompanijoni.

Odnosi med liki so ključen del Rebirth izkušnje. Večino igre namreč odkrivamo skupaj s svojo druščino, s katero pademo v cel spekter različnih situacij. Na stranskih in glavnih misijah gremo skupaj na zmenke, vadimo vojaške vaje, igramo pasjo verzijo Rocket Leagua in pospravljamo izgubljene segwayje.

Miniigre, ki niso mini

Miniigre so presenetljivo dodelane, a kraljica teh je absolutno Queen’s Blood. Igra s kartami je prevzela ogromen del mojega igralnega časa. Ure sem izdeloval svoj zmagovalni kupček, iskal kombinacije in zanimive nasprotnike. Vse skupaj me je vrglo nazaj v čas Witchera 3 in njegovega fantastična Gwenta. Enako kot pri Gwentu, me sedaj ne bi presenetilo, če se Square Enix odloči kraljičino kri izdati kot samostojno igro. Velik del Queen’s Blood igre je kolekcija kart. Občutek, ko premagaš težkega nasprotnika in dobiš njegovo redko karto, mi je vedno znova bil vrhunec Rebirth izkušnje.

Karte in nasprotniki pa so skriti po svetu. Iz linearnega odkrivanja Midgarja v Remaku, je Rebirth za razliko sedaj igra odprtega sveta in ta svet je ogromen. Celo tako ogromen, da sem se v njem pogosto počutil majhnega, ampak na dober način. Kot da družba živi in teče okoli mene neodvisno od mojih odločitev, kot da sem le del ogromnega sveta.

Piščančje dirkanje in nadležno upočasnjevanje

Igra je razdeljena na večje cone, ki jih lahko svobodno raziskujemo in med njimi prehajamo. Vsaka cona ima svoje aktivnosti, stranske misije, šefovske bitke in Chocobote – ogromne ptiče, ki jih lahko jahamo kot prevozna sredstva. Aktivnosti je ogromno in nikoli nisem čutil pritiska, da bi moral opraviti vse. Cone so tudi tematsko različne – od travnikov, do puščav in močvirij. Ta raznolikost jih naredi zanimive, a določeni igralni elementi v njih, jih kdaj naredijo tudi nadležne.

Nekatere animacije so v igri namreč izredno počasne. Kadar sem na primer prišel do stene za plezanje, sem se pogosto, kljub radovednosti, raje obrnil v drugo smer. Animacija za plezanje je namreč lesena in počasna in vedno sem imel občutek, da zadeva enostavno traja predolgo. Ta upočasnitev dogajanja je bila prisotna tudi drugje v igri. Mini uganke, ki sploh niso predstavljale miselnega izziva, so zaradi upočasnjenih animacij pogosto delovale zgolj kot nepotrebna ovira, ki me spomni, da igram video igro in s tem prekine imersijo, ki jo sama drugače tako čudovito pričara. Razumem, da stvar deluje kot prikrit zaslon za nalaganje naslednjih stopenj, a v igri, ki ima toliko čudovite vsebine, tovrstni momenti močno izstopajo.

“Kdaj pa pride zdaj trojka? Saj bo hitro, a ne?”

Svet Rebirtha je grafično čudovit, zgodba velja za eno najboljših v gejming zgodovini in vse skupaj pa je podprto z odlično glasbeno podlago. Vedno, ko sem na primer zajahal svojega zvestega piščanca ali v bitki izgubljal proti neusmiljenemu šefu, je glasba znala te momente odlično izboljšati.

Final Fantasy VII: Rebirth je odličen drugi del triologije, ki poskuša svet originalne sedmice popeljati v sodobni gejming in kakor kaže, jim uspeva. Če iščete celostno gejming izkušnjo s kompleksno, a čudovito zgodbo, je Rebirth pravi naslov v katerem lahko brez težav pustite tudi 100 ur in več, a izkušnjo res vzamite kot izkušnjo. Prepustite se dogajanju, absurdnosti in akciji, ki vam jo igra ponuja. Ko zaključite, pa se pripravite, da boste začeli dnevno preverjati novice, kdaj bo izšel še tretji del te končne fantazije.

Infinite Wealth predstavlja odlično združitev zapeljive zgodbe, raznolikih likov in privlačnega načina igranja. Osrednji junak, Ichiban Kasuga, nekdanji član jakuze, navdušuje s srcem polnim dobrote. Z njim smo se srečali v prejšnji iteraciji Yakuza: Like a Dragon, kjer je bil prvič predstavljen. Četudi niste igrali prejšnjih Yakuza iger, je Infinite Wealth primerna tudi za začetnike, saj vas hitro pripravi do trenutnega dogajanja, prav tako pa vas navduši tudi za pretekle igre.

O zgodbi

Kot ste mogoče videli v napovedniku, je v igri ogromno različnih mehanik, predvsem pa je ogromno zgodbe. Za to recenzijo smo odigrali kar petdeset ur, pa še kar nismo prišli do konca. Še posebej na začetku morate imeti potrpljenje, saj je veliko prizorov, ki jih ne morete preskočiti, saj so bistvenega pomena.

Zgodba se začne z Ichibanom, ki dela v zaposlitvenem centru in poskuša pomagati bivšim članom jakuze, da pridejo do dela. Ampak kot pravi pregovor, nobeno dobro delo ne ostane nekaznovano, in ravno to ga spravi v težave. Kako pa se je potem Ichiban znašel na Havajih? Enostavno, želel je poiskati svojo dolgo izgubljeno mamo in na poti spoznal ogromno različnih ljudi, ki so mu pomagali do cilja.

O načinu igranja

Infinite Wealth je pretepaška igra ki ima zanimivo potezno mehaniko. V skupini s Kasugo lahko imate do tri prijatelje in vsak izmed njih ima službo, s katero skozi zgodbo odklepajo nove spretnosti. Da pa zadeva ne bi bila enostranska, lahko izbiramo med desetimi edinstvenimi službami, ki se razlikujejo med seboj in doprinesejo raznolikost v bitkah. 

Skozi mini zgodbe in igre, Yakuza zelo dobro osredini našo pozornost na ogromno težav na Havajih, od težave z brezposelnostjo, do težav v novinarstvu, kjer lahko hitro pride do širjenja napačnih informacij. Mini igre so zabavne in nas zamotijo od nadaljevanja zgodbe. Sem sodijo: pobiranje smeti na plaži, slikanje »čudakov« po mestu, zbiranje »Sujimonov« za Sujimon bitke, golf, bowling, bejzbol in še mnogo drugih.

Kot noviteto so tudi dodali otok Dondoko, kjer je naša naloga, da povrnemo izgled otoka z različnimi nalogami kot so odstranjevanje smeti, lovljenje rib, insektov, gradnje stavb, pretepanje nasprotnikov in opravljanje dnevnih nalog. Cilj vsega je, otok Dondoko spremeniti v pet zvezdni resort, kamor skozi čas pridejo vsi liki iz sedanjih in preteklih Yakuza iger. Igranje predvsem spominja na Animal Crossing in je zabaven način preganjanja dolgčasa.

Nekaj pomanjkljivosti

Poleg vseh teh odličnih zadev, je pa ena, ki nas zmoti. Če želimo imeti New game+ moramo doplačati za Deluxe ali Ultimate edicijo. New game+ nam olajša igranje določenih mini iger kot so, Dondoko otok in Sujimon bitke, iskreno nas taka vsebina ne mika, saj je igra že tako ali tako dolga, včasih celo predolga.

Za napredovanje, brez večjih težav pa na žalost moramo opraviti vsaj nekaj stranskih misij in se podajati v bitke. Prav tako je ogromno dialoga, ki ga sicer lahko preskočimo, ampak ne bomo razumeli dogajanja.

Na kratko

Igra je res dodelana in moramo priznati, da smo pogrešali igro, ki jo je mogoče ob izidu igrati brez večjih napak ali hroščev. Če ste igralec, ki končuje igre v desetih urah, potem ta igra ni za vas. Včasih se znajdemo v situaciji, ko je treba opraviti eno nalogo, ki zahteva izvedbo še petih drugih. Pri tem je ključno natančno slediti zapletenemu poteku dogodkov, da lahko v celoti razumemo zgodbo. Če pa so vam takšne »grindy« igre z dolgo zgodbo všeč, vam jo toplo priporočamo.

Ste pripravljeni, da stopite v svet kriminala, adrenalina in akcije? Če niste, potem Payday 3 verjetno ni za vas. Ampak če ste odgovorili na moje vprašanje z ja, vas čaka super dogodivščina.

Payday 3 je akcijska videoigra, ki se osredotoča na izvedbo ropov in kriminalnih akcij. Igralci prevzamejo vlogo kriminalcev, imenovanih “Heisters“, ki izvajajo različne kriminalne podvige. Zgodba vključuje načrtovanje in izvedbo ropov, od bančnih ropov do drznih tatvin dragocenosti. Glavni cilj je zaslužiti denar in preživeti v neusmiljenem svetu kriminala.

O igri

Vsaka naloga zahteva timsko delo in strategijo, kjer igralci izbirajo svoje vloge z različnimi spretnostmi in opremo. Igralci morajo obvladati streljanje, spretno upravljati s situacijami pod pritiskom ter se izogibati varnostnim sistemom in policijskim napadom. Igra se odvija v različnih okoljih, vključno s prizorišči urbanih središč, muzejev in drugimi zanimivimi lokacijami.

Nenehno napredovanje likov, pridobivanje novih orožij, spretnosti in opreme ter prilagajanje strategij poskrbijo za vedno nove in razburljive izzive. Igra ponuja raznolikost in možnost različnih pristopov k ropom, kar zagotavlja občutek svobode pri izvedbi kriminalnih podvigov. S kombinacijo akcije, napetosti in taktičnega načrtovanja, Payday 3 ponuja edinstveno izkušnjo za ljubitelje akcijskih iger.

Spremembe in novosti

Payday 2 je izšel leta 2013, zato so seveda razvijalci Starbreeze Studios imeli časa na pretek, da so lahko razmislili v katero smer želijo Payday 3 razvijati in pravilno implementirati vse spremembe. Moram priznati, da veliko sprememb je uspelo.

Prvo kar boste opazili je, da nismo več v Washingtonu ampak v New Yorku. V Payday 3 se boste podali seveda z izboljšanimi grafikami kot v Payday 2. To razlika 10 let naredi že sama po sebi. Modeli likov so zelo izboljšani, predvsem talci, ki v Payday 2 niso imeli tako vidne vloge, so na res višjem nivoju. Tudi sence so seveda posodobljene in lažje vidimo, kdaj nas nekaj čaka za vogalom.

Ni pa grafika edino, kar se je spremenilo. Gameplay se je drastično spremenil. Payday je iskreno rečeno, zelo težka igra. Oziroma natančneje, za novega igralca je zelo težka igra. Mehanike igre, gibanje in gunplay so zelo drugačni od tipičnih prvoosebnih streljačin. Jaz sem potreboval kar nekaj časa, da sem se na konzoli navadil na vse skupaj. S Payday 3 so začetni nivo težavnosti malo znižali ampak brez skrbi, kajti tudi za veterane igra ostaja precej izzivalna.

Mehanike v igri

Nekaj kar je zelo dobro prevetrilo igro je kako ravnamo s talci. Seveda v Payday 2 so tudi obstajali, ampak nismo imeli kaj veliko za početi z njimi. No v Payday 3 so nadgradili to interakcijo. Na primer, zdaj lahko talce izpustimo in si pridobimo čas ali zamenjamo za določene predmete, ki nam pomagajo proti policiji. Talcem so dali nek smisel poleg ležanja na tleh z zvezanimi rokami. Na takšen način imamo večji občutek realnosti v igri.

Ena največjih sprememb v igri Payday 3 je bolj razširjen začetni segment pred ropom. Skupina kriminalcev bi pred samim ropom verjetno opazovala in preučevala svojo tarčo. Sedaj lahko tudi vi brez maske hodite naokoli ter opazujete straže, varnostno opremo, poti in druge elemente, preden se lotite ropa.

Ta predhodni segment omogoča vaši ekipi načrtovanje bolj izpopolnjenega in profesionalnega pristopa. Če vas stražar ujame na nedovoljenem območju, vas lahko odpelje nazaj na javno območje, prikrivanje pa ostane nedotaknjeno. Pred samim ropom lahko pridobite boljši občutek glede možnosti in ovir, ki jih vsaka misija prinaša.

Nekaj slabosti

Seveda ni vse rožnato. Ne smemo pozabiti, da je Payday 3 še vedno večigralska streljačina. To pomeni, da smo pogosto pod usmiljenjem naključnih ljudi s katerimi se povežemo. Sicer se ni zgodilo velikokrat a je vseeno potrebno omeniti, da se boste srečevali tudi s t. i. trolli, ki vam bodo rope malce oteževali. Srečeval sem s tudi s crashi in disconnecti. Za moj okus se je to dogajalo prepogosto. Igra vsiljuje online način kar je lahko sitno če želite igrati igro zgolj offline oz. kot singleplayer. Mape in dizajn notranjih nivojev se zdijo precej podobni prejšnjim izvedbam iger. Manjka neke svežine na tem področju.

Ne glede na zadnje kritike je Payday 3 super popestritev in ponuja oblubljeno – adrenalinske rope in možnost, da se vživimo v svet kriminala.