fbpx
Connect with us

Preizkušamo

Preizkušamo novoizdano FIFA 21

Published

on

Leto je naokoli in spet nas je pričakala nova iteracija nogometne simulacije FIFA 2021. Grafično sicer malce lepša, a pod površjem žal brez večjih sprememb.

Letošnja različica s sabo ni prinesla nobenih večjih novih igralnih posebnosti. Na prvo žogo bi laično oko celo hitro reklo, da je zadeva v resnici le FIFA 2020 z malo več poligoni in novimi igralci. Kritika, da kupci FIFE vsako leto plačujejo le za menjave igralcev, je v primeru 2021 skoraj upravičena.

Novost v spretnem preigravanju

A spremembe so vseeno prisotne in po več urah igranja se te tudi opazijo. FIFA 2021 ima nov sistem za preigravanje Agile Dribbling, ki igralcem z višjo statistiko veščin omogoča, da začnejo s preprosto kombinacijo tipk med nogami obračati žogo in se s tem izognejo poskusom prevzema žoge od nasprotnika. Pri tej potezi se moramo seveda zavedati, da bo veliko bolj učinkovita, če jo izvedejo igralci kot sta Lionel Messi in Silva.

Vidnejše izboljšave na področju podajanja in inteligence igralcev

Izboljšave vidimo tudi na področju podajanja visokih žog v prostor. Brce žog niso več predvidljivo enostavne, ampak sedaj omogočajo, da jih lahko bolje zavijemo in ciljamo. Izboljšali so tudi udarce z glavo. Taktike dolge podaje iz boka so posledično postale veliko bolj realne. Igra nasploh daje občutek lažjega napadanja. Zaključiti tekmo z doseženimi petimi goli ni bila redkost. Na drugi strani pa so prišle tudi spremembe za branilce. FIFA 2020 branilci so včasih blokirali strele in podaje, ki so bili blizu njih, a se v resnici niso dotaknili njihovega telesa. Teh frustrirajočih trenutkov v FIFA 2021 na srečo ni bilo prisotnih.
Področje igralnih načinov tudi ne prinaša večjih sprememb, le izboljšave in dodatke na že znanih. Tako se vrača Volta, igralni način, ki omogoča tekme v »cestnem« nogometu. Majhni goli, veliko preigravanja in po novem tudi večigralski način. Večigralstvo v Volta načinu namreč v prejšnji FIFA 2020 ni bilo na voljo. Volta ima sedaj tudi par ur vsebine za zgodbo, četudi ta deluje dokaj klišejsko in nič kaj unikatno. Volta način je posledično boljši od lanske verzije, a še vseeno deluje le kot dodatek, ki ga igralci pogosto enkrat preverijo in potem pustijo na miru za vedno.

Career mode je ravno tako dobil par sprememb, ki kažejo na izboljšave. Igralni način, ki je osnova FIFA offline igralske izkušnje, ima sedaj večji poudarek na treniranju svojih začetih igralcev in upoštevanju kemije med njimi. Neskončno menjavanje nogometašev in kupovanje novih, tako ni več očitna prva izbira, ampak je pri določenih igralcih potreben resen razmislek ali se njihova zamenjava res izplača.

Novosti v menedžerskem načinu

Menedžerski navdušenci pa se v Career igralnem načinu lahko veselijo nove dodane funkcije ogleda simulacije tekem iz ptičje perspektive. Stvar omogoča preprosto prehajanje med menedžerskim in igralskim pogledom. Če na primer med spremljanjem igre opazite, da ima vaša AI vodena ekipa težave, lahko svobodno vstopite v igro, zadanete kakšen gol in se prestavite nazaj v menedžersko pozicijo, ko enkrat dosežete vodstvo.

Mikrotransakcije in FIFA Ultimate Team (FUT)

Ker govorimo o FIFA igri, moramo žal govoriti tudi o mikrotransakcijah. FIFA Ultimate Team je spet velik del FIFA izkušnje in vidi se, da EA svojo pozornost še vedno v večini usmerja v ta igralni način. Ultimate Team namreč kreacijo svoje enajsterice še vedno močno naslanja na kupovanje paketov kartic. Pay-to-win mehanika, ki jo te mikrotransakcije prinašajo, lahko pokvari velik del izkušnje. Je pa sedaj v Ultimate Team dodana opcija co-op igranja, tako da lahko razočaranje ob odpiranju paketov sedaj tudi delite s prijatelji.

FIFA 2021 je nogometna simulacija, ki se od svojega predhodnika ne razlikuje veliko, a vseeno prinaša določene izboljšave, ki jih veterani igre zagotovo opazijo in cenijo. Napadanje je zabavnejše, igralni načini dodajo več ur nove vsebine, večji poudarek je na večigralstvu (npr. Volta, co-op Ultimate Team), a mikrotransakcije so še žal vedno prisotne. Je pa FIFA vseeno FIFA in evforija, ko prijatelju prebijete obrambo in mu zadate gol, pogosto zamegli njene sporne točke.


Vroča ponudba za gamerje

FIFA 21 PS4

65,99 €


Avtorji:
Tekst: Rok Gumzej
Glas: Nataša Ujlaki
Video: Samo Zavašnik

Preizkušamo

Postani pretepaški detektiv, ki zapira Yakuze – Preizkusili smo Lost Judgement na PS5

Published

on

Kadar so igre Yakuza obrnile novo plat, s svojo zadnjo izdajo Yakuza Like a Dragon, sem sam ostal željen open world pretepaške pustolovščine, ki smo jih bili deležni v preteklih izdajah. To kar sem pogrešal, je izšlo s prvo iteracijo igre Judgement dobro leto po Yakuza Kiwami 2, a tega nisem vedel, ker je bilo pod drugim imenom in sprva samo za konzole.

Mladi detektivi in jakuze

Tokrat je v glavno vlogo stopil mlad detektiv po imenu Takayuki Yagami, ki s svojim prijateljem Masaharom Kaitom rešujeta primere v detektivski agenciji mesta Kamurocho. Tekom prvega dela nam uspe razrešiti vse čudne in nepredvidljive zaplete med tožilstvom, Yakuzo, zdravstvom in policijo. Seveda pa nas skozi igro spremlja veliko stranskih misij, mini iger in iskanja zbirateljskih predmetov. 

Slika: SEGA

Nekaj let po razrešitvi serije umorov iz prvega dela igre se naša zgodba z Yagamijem in Kaitom nadaljuje v Kamurochu kjer upravljata vse naloge, ki jih dobita samo, da se prebijeta skozi mesec. Nevede jima s telefonskim klicem na pomoč priskočita prijatelja, ki sta v mestu Jokohama odprla svojo detektivsko agencijo. Tam namreč raziskujeta naraščanje nasilja v zasebni šoli. Tukaj se stvari začnejo zapletati, ko ugotovimo, da se dokazi in ljudje prepletajo, s primerom, ki ga obravnavajo odvetniki Genda Law v Kamurochu. Kaj imata skupnega verbalno in fizično nasilje med učenci v Yokohami ter izjava starejšega gospoda, ki je bil aretiran zaradi spolnega nadlegovanja ženske na železnici? Na sodišču je podal izjavo: »V kolikor še niste ugotovili identitete trupla v skladišču, vam lahko o tem povem jaz.« kar je presenetilo vse na sodišču. A to je samo eden izmed zapletov, ki nas čaka skozi zgodbo.

Raziskovanje mesta in bojevanje

V kolikor mesta Yokohama iz iger Yakuza ne poznamo, prinaša že sama destinacija ogromno novosti, kaj šele vse ostale stvari. Skozi zgodbo pa se lahko še vedno vrnemo nazaj v Kamurocho, kjer nas čakajo misije, zmenki in drugo. Glede na prejšnje dele, sta tako Yakuza kot Judgement open world pretepaške arkade, Judgement pa se lahko pohvali tudi z lepšo grafiko in bolj tekočimi spopadi.

V prvem delu so nam predstavili dva pretepaška stila. Prvi je Crane, ki je najučinkovitejši pri spopadu z več nasprotniki in drugi stil Tiger, kateri je namenjen za 1v1. Tokrat pa smo dobili še tretji stil imenovan Snake, katerega je najboljše uporabljat za pariranje, saj vso silo nasprotnika vrnemo nazaj, eden izmed prednosti pa je ta, da lahko z lahko razorožimo napadalce. Od samega začetka smo odklenili tudi boxing style, a je ta za ulične pretepe neučinkovit, saj se pozneje v zgodbi lahko naučimo pravilnih boksarskih veščin. Všeč mi je bilo, da so dodali opremo in dodatke, ki jih lahko najdemo ali kupimo in nam lahko izboljšajo napad, obrambo ali polnjenje ex metra za posebne napade. Najboljši dodatek pa je skateboard, s katerim se skozi mesto premikamo veeeeeeeeliko hitreje. Osnovni model dobimo na začetku, možno pa je najti ali kupiti boljšega, s katerim imamo boljši pospešek in končno hitrost. 

Slika: SEGA

Kaj bi bil JRPG brez mini iger?

Da nam zaradi nenehnega pretepanja in iskanja sledi morilca ne bi bilo dolgčas, nam igra omogoča ogromno stranskih misij in mini iger. Na voljo imamo vedno popularno dirkanje z droni, tekmovanje v dirkanju ali izvajanju trikov z našo rolko, bojevanje z roboti, prijateljski spopad v boksu, kjer se učimo novih potez in premagujemo vedno močnejše nasprotnike, ter še kar nekaj drugih.

Skozi vse pretepe, misije in mini igre smo nagrajeni z SP ali skill pointsi, s katerimi si lahko v drevesu spretnosti z njimi kupujemo izboljšave. Drevo je razdeljeno na pasivne izboljšave, kjer karakterju povečamo meter življenja, nadgradimo pretepaške sposobnosti z damage boostom in povečamo moč oprijema. Kot v prejšnji igri lahko tudi tokrat odklepamo nove sposobnosti za vsakega izmed naših pretepaških stilov ali različne končne poteze, da pretepi izgledajo še bolj zanimivi.

Med izboljšavami ste morda zasledili moč oprijema. To je manjši, ampak dobrodošel dodatek, saj lahko plezamo po določenih stavbah, balkonih in podobnih zgradbah, da najdemo alternativno pot do skritega predmeta. Plezanje pa ni edina novost, ki jo prinaša igra. Občasno se moramo tihotapiti skozi prostore brez, da nas opazijo. Omogočijo nam opcijo onesvestiti nič slutečega nasprotnika, poiskati ali ukrasti kak predmet in v kolikor smo dovolj spretni še pretihotapiti do kakšnega redkega predmeta. Skozi raziskovanje in pretepanje pa poberemo tudi kakšen material za izdelavo napitkov, ki nam dajo začasno moč ali regeneracijo življenja. Izdelamo lahko tudi predmete, ki nam pridejo v pomoč pri odklepanju vrat.

Slika: SEGA

Ali zdrava mere čudaštva?

Med raziskovanjem mesta srečano skupino mačk, katerim lahko: damo imena, jih božamo, hranimo in s tem povečamo naš pawpularity. Mačke nam lahko skozi raziskovanje včasih pomagajo z raznimi namigi, na primer, kje v naši bližini se nahaja kak skrit predmet in seveda vsak rad kdaj pa kdaj vidi in poboža lepega mucka.

Slika: SEGA

Japonska kultura pa ne  bi bila popolna če skozi zgodbo ne bi naš prijatelj postal lep detektivski kuža Shiba Inu po imenu Ranpo. Če ga peljemo na sprehod, lahko Ranpo izvoha, da nekdo v bližini potrebuje pomoč. Tako lahko Yagami in Ranpo s pomočjo pasjega čuta skupaj rešujeta primere in najdeta redke predmete. Kot pravi detektiv, pa je Yagami končno oborožen, žal ne z orožjem ampak z detektivskimi pripomočki. Med njimi so detektor prisluškovalnih naprav, ojačevalec zvoka za lažje prisluškovanje pogovorom, dron s katerim si olajšamo iskanje predmetov, kamera za slikanje, in s psom Ranpotom iščemo sledi, ki jih mi ne zaznamo.

Yakuza v novi podobi je še vedno Yakuza

Tisti, ki smo igrali predhodne igre Yakuze sta nam Kamurocho in Yokohama že poznani mesti. Tiski, ki pa v Lost Judgement iščete nadaljevanje zgodbe glavnih likov Yagami detektivske agencije, pa vam bo novo mesto in preostale novitete, ki pridejo z igro točno to, kar ste iskali. Raziskujemo lahko obe mesti, hodimo na zmenke in se v različnih mini igrah tako zgubimo, da pozabimo, kaj točno je naša primarna naloga kot detektiv.

Vsekakor bi tako Judgement kot Lost Judgement priporočal vsem, ki imate radi open world pretepaške igre z dobro zgodbo in zanimivimi zapleti. Igra pa ni samo dobra, saj brez manjših napak in hroščev skoraj ne gre. Edina »slabost« igre bi bila ta, da lahko s preveč informacijami in prijetimi misijami hitro poplavi igralca in se hitro zgubimo ali pa se zmedemo točno se je kaj dogajalo.

Slika: SEGA

To bi bilo od nas iz Game Ganga vse, najlepša vam hvala za ogled, če vam je naša vsebina všeč se naročite na naš YouTube kanal in se vidimo v naslednjem posnetku.


SEGA LOST JUDGMENT igra za PS5

51,99 €

Continue Reading

Igre

Prebavljiv le za resne navdušence nad mački – Preizkusili smo Garfield Lasagna Party

Published

on

Garfield je večen. Ikoničen maček se je prvič pojavil že davnega 1976 in od takrat vztrajno ostal del naše popkulture. Od njegovih začetkov v stripih, filmih, serijah, celo oddajah, pa se je v zadnjih desetletjih preselil tudi v svet video iger. Najnovejši kotiček kamor se je leni maček naselil, je nova igra Garfield Lasagna Party, katero pa žal niti Garfieldova podoba ne zmore privleči do zadovoljive igralne izkušnje.

Virtualni Človek ne jezi se

Garfield Lasagna Party je igralna izkušnja, ki jo najbolje opišemo s tem, da rečemo, da je poenostavljena verzija igre Mario Party. To ne pomeni, da je igra bolj intuitivna ali bolj prijazna za učenje novih igralcev, to zgolj pomeni, da ima manj vsebine. Celo zelo občutno manj vsebine, ki včasih deluje, kot da je bila narejena v zadnjem trenutku in dodana v igro zgolj zato, da igra na papirju deluje večja. A preden se lotim kritiziranja tega kar igra ni, je dobro, da vzpostavimo, kaj Lasagna Party sploh je.

Lasagna Party je zabavna “party” igra, kjer nadziramo enega izmed štirih znanih likov iz Garfield vesolja – Garfielda, pes Odie, maček Nermal in Garfieldova punca Arlene. Liki se znajdejo na ogromni igralni plošči, kjer se z metov kock določa za koliko se bodo v dani rundi po plošči prestavili. Igralna plošča ponuja unikatna polja, ki igralcu koristijo ali škodijo. Na določenih poljih je možen tudi nakup predmetov, ki jih med igro lahko uporabimo sebi v prid ali drugim v škodo (na primer bananin olupek, ki igralcu zmanjša število polj za napredovanje). Cilj igre je zbrati največje število lazanj v danih rundah.

Igramo lahko sami – v tem primeru ostale like nadzira igra – ali s prijatelji, ampak zgolj v živo. Prva velika pomanjkljivost igre je namreč odsotnost možnosti igranja preko spleta. Čeprav sem sam velik podpornik igre, ki promovirajo skupno igranje na domačem kavču, je vseeno dobrodošlo, da igra ponudi opcijo večigralstva tudi na daljavo. Kadar bi si namreč zaželel hitre Garfield dogodivšine in ob sebi nimam soigralca, sem primoran gledali kako izgubljam proti umetni inteligenci Nermala. Občutek zmage potem enostavno ni isti, ko vemo, da na drugi strani ni prave osebe, ki bi doživela poraz.

Vsak dan je ponedeljek

Lasagna party je tudi igra, ki si želi biti Mario Party, ampak na več področjih ustreli mimo. Poglejmo podobnosti. Obe igri imata za sabo ikonični lik popkulture, obe igri sta mišljeni kot igri, ki jih igramo s prijatelji za čisto zabavo, obe igri vsebujeta kup mini iger in posebno igralno ploščo, ki je do igralcev lahko izjemno krivična, a posledično tudi zabavna. Podobno, ne? Podobno, a žal niti približno enako. Vse kar Lasagna poskuša narediti je Mario v preteklosti že naredil bolje.

Vzemimo na primer mini igre. Mini igre potekajo po zaključku vsake runde, ko vsi igralci odigrajo svoje poteze na plošči. V igri je 32 različnih mini iger, a njihova številčnost žal ni znak za veselje, ker pomeni, da bo verjetnost, da dobimo specifično mini igro, ki jo dejansko želimo igrati, sedaj še manjša. Res je, da se te igre dogajajo na ikoničnih Garfield lokacijah (picerija, Jonova hiša, veterinarska klinika…), kar bo oboževalce Garfielda zagotovo razveselilo, a vsebina je pogosto prazna. Mini iger so sicer preproste za začetnike – po navadi potrebuješ za igranje največ 2 tipki – a hitro postanejo monotone in predolge.

Pri tem je potrebno izpostavit, da sta se razvijalca VetaSoft in Balio Studio potrudila in v igro dodala par 3D mini iger, kjer se lahko prosto gibljemo naokrog in streljamo (na primer snežne kepe), katere dajo noto originalnosti in unikatnosti k Garfieldovi igričarski lazanji, a to noto sem pogrešal tudi na drugih aspektih igre.

Natakar, moja lazanja nima okusa

Kreativnost se sicer kaže na glavni igralni plošči, a kaj hitro ugotoviš, da je to edina igralna plošča, ki jo boš v tej igri videl. Med igranjem sem večkrat pregledal glavni meni in nastavitve, če sem mogoče kje kaj zgrešil, saj se mi je zdelo izredno samoumevno, da bi tovrstna igra imela še kakšno mapo več. Ali pa kakšnega lika več. Ali pa kakšno preobleko za like. Karkoli. Mogoče smo igralci v tej dobi že razvajeni in pričakujemo neko mero izbire ali pa vsaj možnost odklenitve novih vsebin, ampak pri Garfieldu me je pa ta odsotnost rahlo razočarala. Niti Jona nisem mogel igrati.

Garfield Lasagna Party deluje, ker je v njej Garfield. Odstrani Garfielda in ostane zgolj igra, ki jo bomo najverjetneje preizkusili en večer, potem pa šli nazaj igrat Mario Party. Za mnoge igralce je že leni maček sam po sebi dovolj velik razlog za igranje naslova, v kolikor pa je vaš fokus bolj osredotočen na igralno izkušnjo, pa se s prijatelji mogoče raje lotite kakšnega drugega “party” naslova, ki jih dandanes ne manjka.

Garfield Lasagna Party dobi oceno 5 od 10.


GARFIELD: LASAGNA PARTY igra za PLAYSTATION 5

39,99 €

Continue Reading

Odpakirano

Odpakirali smo tematski nahrbtnik igre Floodland

Published

on

Prejeli in odpakirali smo Floodland nahrbtnik, ki na prvi pogled ne izgleda nič posebnega, vendar pa nam napis na njem daje drugačen vtis. 

Da imamo neko podlago, preden začnemo iz nahrbtnika vleči stvari, naj povemo, da je Floodland nova survival, city-builder igra, ki je postavljena v svet, opustošen zaradi podnebnih sprememb. Torej v igri se znajdete kot vodja skupine preživelih v fantazijski verziji Severne Amerike, ki je bila popolnoma uničena po katastrofalnemu dvigu morske gladine in tako pričnete z gradnjo vašega mesta. Cilj igre pa je, da iz uničenega mesta, ki je prej stalo na tem ozemlju najdete predmete, materiale in ostale stvari, ki vam koristijo ali za ponovno izgradnjo novega mesta ali pa za oblikovanje skupnosti.

In sedaj smo pripravljeni, da začnemo z odpiranjem tega skrivnostnega – survival nahrbtnika, vojaško ali olivno zelene barve. Najprej je tukaj ena že večkrat upognjena kovinska tabla z opozorilom. 

Spominja me na podobne table, ki jih vidimo v filmih, in sicer pritrjene na visokih kovinskih ograjah, pomožnosti s kakšnim oboroženim paznikom v bližini. Očitno je iz nekega omejenega območja. Zgleda že precej zdelana, zarjavela in uničena, a je to le zelo realističen print.

Tukaj imamo še nekaj – kot zgleda – posterjev, oz. ne! To so odrezki iz revij in časopisov, mogoče knjig ali zapiskov?

No, pa pridemo do bolj zanimivih stvari. Poster? Odprimo in vidimo – zelo skrbno je zavezan z rjavo vrvico.

Dobili smo skrivnosten nahrbtnik – kaj se skriva v njem?

Zadnja stvar pa je kovinska škatla. Tukaj na spodnji strani je pobarvana? Pobrušena morda? V glavnem tekstura škatle je zgoraj in delno na straneh gladka, medtem ko je tekstura spodaj hrapava in tako daje vtis tiste prave, zdelane survival škatle, seveda take kot jih vidimo v filmih.

V škatli pa imamo:

  • – Komplet brošk, z znaki oz. motivi iz igre.
  • – Prtiček s potiskom, ali je to mogoče zastava? Zgleda bolj kot prtiček, tako da v moji verziji je prtiček.
  • – Nekakšen švicarski multi-tool nožek s kleščami – priročno v survival situaciji,
  • – polnilno baterijo oz. power bank, ki je na eni strani potiskan na drugi strani pa ima solarne celice, da ga lahko enostavno napolniš na soncu. Zraven pa so še priključki in adapterji za polnjenje vseh vrst naprav – torej priključek USB A na USB C za veliko večino naprav in lightning za apple naprave.
  • – V mrežast rjav prtiček zavita nekakšna vrečka… To je vojaški obrok ali ration v angleščini, ki se ponavadi zmeša samo z vročo vodo in je pripravljen.

Nekateri niso najboljši, tale naš pa je v okusu ginger puddinga! Zanimivo!

Evo to je to za danes, hvala da ste si ogledali tale zanimiv ‘odpakirali smo’ video, za več informacij iz sveta gaming pa nas spremljajte na spletni strani www.gamegang.si na družbenih omrežjih in YouTube kanalu Game Gang.


SNIPER ELITE 5 igra za PS5

59,99 €

Continue Reading

Igre

Pustolovščina, ki pa to ni – Preizkusili smo The Chant na PS5

Published

on

The Chant

Ob stresu sodobnega življenja in eksistenčnih krizah identitete, se v nas lahko pojavi želja po pobegu. Pobegu stran v naravo, stran od ljudi, se spoznati s svojim notranjim jazom in reflektirati pretekle travmatične izkušnje. Biti eno z naravo. Spoznati spiritualni svet. Dihati in meditirati. Uničiti medkozmična bitja in rešiti svet. Piti čaj. Delati jogo. The Chant vam večino teh aktivnosti žal ne bo omogočil, razen seveda uničevanja medkozmičnih bitij. Tega je v igri na pretek.

Nismo kult, ampak skupnost” – Kultist

The Chant je tretjeosebna akcijska pustolovščina v kateri igramo kot Jess. Jessijeva sestra je pred leti umrla in njena smrt lovi Jess še danes. V svojem poskusu premagati svoje pretekle travme, se Jess odzove na povabilo prijateljice Kim, ki jo povabi na odmaknjen otok na oddih. Na otoku se namreč razvija skupnost (beri: kult), ki želi preko tako imenovane Prism Science teorije pod vodstvom guruja uporabiti moč kristalov za razrešitev svojih stisk. Ob prvem skupnem obredu gredo stvari narobe in Jess se znajde na otoku groze, pošasti in smrti.

Na otoku se namreč odpirajo portali v drugo alternativno vesolje in neprijazna bitja so začela prihajati v naš svet. Jess se tekom igre prebija čez horde različnih pošasti in kultistov, vmes ko odkriva kaj se na otoku resnično dogaja in predeluje tudi svojo travmo izgube sestre.

Igra je dokaj odprte narave, saj omogoča, da obiščemo pretekle lokacije, čeprav za to pogosto ni potrebe. Skozi pridobivanje različnih kristalov se nam počasi odpirajo vedno novejši deli mape in sposobnosti. Otok na katerem se Jess znajde je vizualno čudovit z določenimi specifičnimi lokacijami, ki prinašajo tudi svojevrstne nasprotnike. Sam se imel priložnost igro izkusiti na PlayStation 5, kateri je grafično podobo igre lepo izpostavil.

Potek same igre je kljub odprtosti mape, dokaj linearen, kar je za tovrstno igro popolnoma v redu pristop. Škoda je le, da je ta sprehod čez igro dokaj kratek. Sam sem zaključne momente igre videl že po samo dobrih 5 urah, čeprav sem si pri igranju vzel čas in prebral ter pregledal vse kar ima igra za ponudit. Kakšnih par ur vsebine več ne bi škodilo, obenem bi pa dalo več prostora za raziskovanje unikatnega sveta, ki ga The Chant gradi.

Kriza identitete

The Chant je grozljiva igra, ampak tudi ne čisto. Je akcijska igra, ampak tudi ne čisto. Je pustolovska igra, ampak tudi to ne čisto. The Chant je mnogo žanrov kombiniranih v eno igro, a noben se ne zdi razvit do konca. Grozljivi elementi igre niso imeli ustrezne teže, saj Jess kot protagonistka deluje enostavno premočna. Čar pravih predstavnikov grozljivih iger, kot sta na primer Outlast in Resident Evil je, da je protagonist večino časa nemočen proti temnim silam, ki ga poskušajo ujeti. V The Chant tega občutka nemoči nisem dobil oziroma sem ga izgubil takoj ob prvem boju.

Jess zna namreč narediti orožja iz naravnih materialov, ki jih najde na otoku. Uporabljati zna tudi kup nadnaravnih moči, ki igro iz grozljivke hitro spremenijo v akcijo. V teh bojih srečamo zunajzemeljske pošasti, ki bi po zakonih narave morale Jess ubiti v enem udarcu, a potem izgubijo proti parim vejam, ki jih je Jess minuto prej zvila v šop in potem vihtela v boju. Iluzija je tako hitro zlomljena in občutek nevarnosti ne nosi več tolikšne teže, kot bi jo od grozljivega naslova pričakoval.

The Chant ima tudi en kup sistemom (nadgradnja sposobnosti, nabiranje surovin, izdelava orožij…), ki sicer delujejo zadovoljivo, ampak noben ni pretirnao razširjen. V igri lahko na primer nadgradimo svoje sposobnosti, a nadgradnje niso zelo kreativne, zgolj povečajo moč določenih sposobnosti ali pa utrdijo enega izmed naših treh atributov – fizično zdravje, spiritualna moč in mentalno zdravje. Jess mora čez igro paziti na vse tri in ustrezno reagirati, kadar kakšen od njih pade na nulo. Kadar mentalno zdravje pade na nič, Jess na primer doživi panični napad in ni več zmožna napadati. Takrat se mora Jess umakniti od boja in umiriti svoje misli.

Igraj na svoje močne točke

Zanimiv del Psalmodija (slovenski prevod besed “Chant”) je zagotovo zgodba. Boji in uganke, ki so oboji dokaj osnovni, so mi vedno delovali bolj kot ovire na poti mojemu raziskovanju zgodbe in otoka. Osebno bi raje več časa v igri posvetil likom, njihovim motivacijam, zgodovini otoka in mističnosti kristalnih moči. V celotni igri se namreč nikoli nisem zares počutil kot mestno travmatizirano dekle, ki poskuša preživeti nemogoče grozljivost, ampak bolj kot Nathan Drake iz serije Uncharted, ki nasprotnike vedno premaga z nasmeškom na obrazu. Še Lara Croft je delovala bolj šibko v Tomb Raiderju iz leta 2013.

Ko sem mentaliteto igre enkrat premaknil iz grozljivke v akcijo je tudi izkušnja postala veliko bolj prijetna. Igro sem na koncu vzel kot dogodivščino za en večer, kjer odigram kratko zgodbo likov za katere nisem imel dovolj časa razviti pretirane navezanosti.

The Chant dobi oceno 6.5 od 10.


THE CHANT – LIMITED EDITION igra za PLAYSTATION 5

39,99 €

Continue Reading

Igre

Nabiranje zlatih krogov v novi preobleki – Sonic: Frontiers na preizkusu

Published

on

Dobrodošli v Sonic Frontiers, najnovejšem delu Sonic franšize, ki se zadeve loti na nov in svež način. Odprti svet, veliko več zgodbe in zgodovine Sonic sveta ter svoboda. Svoboda kam gremo, kaj počnemo in kako v igri napredujemo. Obujte svoje tekaške čevlje in pobarvajte se modro. Čas je, da ulovimo zlate krogce.

Moč prijateljstva

Tokrat Sonica pot ponese na misteriozne otoke, kjer s prijatelji želijo raziskati izvor tako imenovanih Chaos Emeraldov, kristalov, ki lastniku dajo izredne moči. Na poti do otokov pa se druščina nepričakovano znajde v nevarnosti, saj jih neznana entiteta ujame v digitalni svet. Sonicu na srečo uspe iz zagate pobegniti, nakar se odpravi v širni odprti svet reševati svoje ostale prijatelje – Amy, Knuckels in Tails, katere tekom igre tudi redno srečujemo.

Čez igro bomo Sonica vodili po 5 različnih večjih mapah, ki so med sabo tematsko različne. Imajo različno vizualno podobno, izzive in nasprotnike. Otoki v igro vnesejo tudi nekaj kar so oboževalci franšize že mnogokrat izpostavili, a prej redko dobili – več zgodbe in grajenja Sonic sveta. Na misterioznih otokih Sonic namreč najde ruševine starodavne napredne civilizacije in bitja, ki imajo s civilizacijo neko posebno vez. Misterij in mitologija, ki ju Frontiers gradi ni nič pretirano izjemnega, je pa dober korak v pravo smer za franšizo, katera je zaradi svojih pomanjkljivih ali klišejskih zgodb mnogokrat lahko delovala pretirano otroško.

Zgodba poglobi tudi Sonica in stranske like, ki dobijo zadostno mero pozornosti in časa na zaslonu. Skozi stranske misije vidimo tudi odnos med njimi in Sonicom, ki pa tokrat bolj spominja bolj na enakovredno prijateljstvo in njegove kompanjone ne predstavi kot zgolj stranske pomagače.

Mini igra + Mini igra = Igra?

Sonic Frontiers je v prvi vrsti igra, ki želi svoje igralce zabavati in vključiti v akcijo. To vključevanje tokrat Sonic ne doseže skozi nešteto stopenj, kjer teka od točke A do točke B, ampak z zanimivim odprtim svetom, ki ponuja cel nabor aktivnosti, katere lahko igralci igrajo po lastni želji. Odprti svet vsakega otoka daje Sonicu do sedaj še izživeto svobodo.

To svobodo boste najbolje začutili pri tekanju naokrog po otoku in raziskovanju vseh kotičkov, ki se po njih skrivajo. Drsanje po tirnicah, odbijači in steze za pospeške spremenijo odprti svet v Sonicovo igrišče. Igrišče pa nikakor ni prazno. Na otokih Sonic najde izjemno veliko aktivnosti v obliki kratkih mini iger, ki odklenejo del mape naprej in dajo majhno nagrado. Mini igre so zelo raznolike, kratke in večinoma dokaj zabavne. Enkrat brcamo žogo, drugič dirkamo, tretjič rešujemo kratko uganko. Kadar sem naletel na kakšno to mini igro, sem jo z veseljem sproti opravil in nikoli nisem imel občutka, da me igra sili v aktivnosti, ki jih nočem izvajati. Tudi, če se kakšna mini igra ponovi, so na srečo tako kratke, da nad njimi nikoli nisem čutil nadležnosti.

Slika: Sonic: Frontiers

Ena izmed mojih ljubših aktivnosti je bilo lovljenje rib, aktivnost, ki je v današnji igričarski kulturi že nekako pričakovana v novejših naslovih. Ribarjenje pa v Sonicu predstavlja tudi način unikatnega napredovanja, saj lahko preko njega dobimo dostop do ključev za odklenitev naslednje stopnje.

A brez skrbi, če ste oboževalec klasičnih Sonic stopnj je Frontiers poskrbel tudi za to. Na otokih namreč najdete tudi posebna vrata v digitalni svet, kjer se Sonic znajde v klasičnih Sonic stopnjah z jasnim startom in ciljem ter štoparico, ki meri naš čaš. Zadeva je super za ljubitelje platforminga in igralce, ki imajo radi izziv, osebno pa sem se proti koncu igre teh stopnj izogibal. Odprti svet Sonica, misterij izumrle civilizacije in svoboda tekanja naokrog so se mi zdele veliko bolj močne točke Frontiers igre, saj so Sonica predstavile v novi luči.

Od uspavanke do razbijanja

Med raziskovanjem otokov naletimo tudi na cel kup sovražnikov. Vsaka regija ima svoj set, a med njimi zagotovo izstopajo unikatni šefiči. Od mehanskih morskih psov v pesku in letečih ptičev, ki za sabo na nebu puščajo tekaške proge, do Titanov – ogromnih pošasti, ki nas pričakajo ob koncu zaključka vsakega otoka.

Sistem bojevanja deluje včasih kanček dolgočasno in monotono. Ko sem enkrat odkril katere sposobnosti bodo najlažje premagale določenega sovražnika, sem se držal zgolj preverjene metode, ki je zagotovila, da se lahko čim prej vrnem na pot raziskovanja. Pozitivno pa me je presenetila Sonica nova sposobnost Cyloop, katera omogoča, da tečemo okoli nasprotnikov in jih ujamemo v krog steze, ki jo puščamo za sabo. Mehanika gre izredno dobro s tematiko Sonica in se v igri uporablja tako za boj, kot tudi kot način aktivacije predmetov.

Posebej je potrebno izpostaviti boje s titani, ker vključujejo izjemne akcijske sekvence, ki spominjajo na epske anime bitke. Ko Sonic na vsakem otoku namreč zbere vseh 7 emeraldov, postane Super Sonic, rumena nepremagljiva verzija Sonica, ki leti po zraku in z lahkoto odbija tudi gromozanske laserske napade. Najmočnejša točka teh bojev je zagotovo glasbena podlaga, ki me je ob prvem boju s titanom pozitivno presenetila.

Igranje Forntiers je namreč večino časa zelo sproščujoče. Tekanje po zelenih travnikih in neskončni puščavi, medtem ko v ozadju igra umirjena glasba, je še kar definicija “chill” igranja. Ko se pa spopadamo s titanom, pa Sonic Frontiers iz “chill” preklopi na turbo. Sproščena glasba se v hipu spremeni v metalski ali metalcore komad, ki neverjetno dobro ustreza epskemu boju na zaslonu. Igra ima kar 150 avtorskih pesmi, katere bi z veseljem poslušal v avtu tudi stran od zaslona. Hitri ritem, kričanje pevca in metalski solo so včasih tako adrenalinski, da se vprašaš ali je to sploh dovoljeno v igri, ki je označena za 7 letnike naprej.

Hitrost (lahko) ubija

Žal moram izpostaviti tudi nekaj težav z novim Sonic Frontiers. Kontrole so včasih delovale malo zakasnele, kar je pri igri, ki temelji na platformanju lahko hitro frustrajajoče. Še posebej v klasičnih stopnjah znotraj digitalnega sveta, kjer vsaka sekunda šteje, se doživel kar nekaj težav zaradi preobčutljivih kontrol. Moteče je tudi pojavljanje objektov, ki se ne naložijo dovolj hitro. Včasih bo Sonic namreč tekel tako hitro, da se svet pred njim nima časa pojaviti. Sonic je resnično prehiter za svojo okolico, kar seveda včasih onemogoči korektno planiranje kam dalje. Ta verzija igre je bila igrana na konzoli PlayStation 5, katera s tem ne bi smela imeti težav, a žal so bile vseeno prisotne.

Kljub temu je Sonic Frontiers zabavna igra z dovolj presenečenji in raznoliko vsebino, da bo vsak igralec našel nekaj zase, predvsem pa je korak v pravo smer razvoja za franšizo, ki je potrebovala nove širine. Sonic Frontiers dobi močno oceno 7.5 zlatih krogcev od 10.


SONIC FRONTIERS igra za PS5

59,99 €

Continue Reading

Preizkušamo

Odpakirali smo zbirateljsko izdajo igre A Plague Tale: Requiem

Published

on

Odpakirali smo zbirateljsko izdajo igre A Plague Tale: Requiem, ki vključuje igro, kipec Amicije in Huga ter več zbirateljskih predmetov. Poglejmo.

A Plague Tale: Requiem Collector’s Edition vključuje:

  • – kipec Amicia in Hugo: 21 cm velik kipec iz smole,
  • – Hugovo pernato broško: kovinsko broško, podobno pernatim okraskom, ki jih Hugo nosi v igri,
  • – gramofonsko ploščo z zvočno podlago: glasbena podlaga igre na plošči s 45 vrtljaji na minuto (2 skladbi), ki jo je napisal Olivier Derivière,
  • – tri litografije: tri ilustracije v formatu A4,
  • – igro A Plague Tale: Requiem na izbrani platformi.

Različice za PlayStation 5 in Xbox Series X/S so dostavljene v fizičnem ovitku z alternativno naslovnico. Verzijo za osebne računalnike je mogoče dobiti v obliki digitalnega aktivacijskega ključa za platformo Steam.

O kvaliteti zbirateljskih predmetov

Kipec iz smole je visok 21 cm in prikazuje Amicio in njenega mlajšega brata Huga v akciji. Dovolj natančno je izdelan in lepo pobarvan v igri primerno depresivnih barvah. Nasprotno so nas litografije manj navdušile. Na občutek in videz so matirane in delujejo nekoliko sprane, zato težje razločimo, kaj je na sliki. Gramofonska plošča je sicer res najboljši način za zapisovanje glasbe na fizični medij, a razen za tiste, ki jo lahko poslušajo pri starših, pričekujemo da bo večinoma nabirala prah na polici.

Zgodba o kugi, otrocih in podganah

A Plague Tale: Requiem je nadaljevanje igre A Plague Tale: Innocence francoskega razvijalca Asobo Studio, ki ponuja novo dogodivščino v srednjeveški fantazijski južni Franciji za vse ljubitelje akcije, prikrivanja in dobre zgodbe.

To je tretjeosebna igra v kateri upravljamo Amicio de Rune, ki v času kuge išče zdravilo za bolnega brata Huga. Mehanike v igri so preproste, a efektivne. Vključujejo skrivanje in domiselno uporabo okolja ter seveda manevriranje s svetlobo v prostoru in posledično tropom krvoločnih podgan.

Posebno zanimivo je napredovanje v igri, ki organsko odraža naš način reševanja težav in ugank v okolju. Če se uspešno izognemo vsem stražarjem v določenem nivoju napredujemo v skrivanju. Če namesto tega vse stražarje spravimo v smrt, se nam izboljšajo sposobnosti povezane s pračo in napadanjem.

Boljša od prve

Navdušenci nad prvo igro lahko pričakujete večje lokacije, več smrti, več uničenja in seveda še več podgan, predvsem pa veliko bolj resne zaplete v zgodbi in nekaj presenetljivo neprijetnih scen. Več vsebine pomeni tudi večjo obremenitev sistema, ki se mu lahko nekoliko zatakne med poganjanjem igre. Igra sicer ne bo crashala, a občasno lahko na določenih platformah opazimo znatno zmanjšanje FPS-jev. Okolja so sicer grafično zelo dovršena, a barvno nekoliko monotona, kar sicer ni presenetljivo za igro, ki temelji na turobnosti in se večinoma odvija v temi.

Igro A Plague Tale: Requiem odlikuje predvsem zgodba. Tisti, ki se radi postavite v čevlje likov na malem ekranu, pričakujte na koncu igre nenadni napad “alergije”. Varni pa ne boste niti tisti, ki znate brez solz narezati čebulo.

Torej Collector’s Edition: da ali ne? Vprašljiva uporabnost določenih izdelkov zbiratelje ne bo zmotila. Vsi ostali pa boste denar bolje vložili, če poleg drugega dela nabavite še prvega.


A PLAGUE TALE: REQUIEM igra za PS5

60,99 €

Continue Reading

Pro nasveti by Mastercard

Oglas

Priljubljeno