Je sploh mogoče narediti bolj zmogljiv laptop?

Na test so nam poslali ROG STRIX SCAR 18 gaming prenosnik, ki je prišel v čisto normalni, standard “gejmerski” škatli. Prvi opozorilni znak je bil, ko smo uzrli napajalno škatlo – le-ta je večja od dveh NUCov in bi za njo skorajda potrebovali orožni list. Druga je bil seveda sam laptop, ki je res velik (a istočasno v roki dosti lažji, kot smo pričakovali) in ima vse stranice polne prezračevalnih lukenj. No, popolnoma nas je pa odneslo, ko smo ga odprli in ga preizkusili v igrah – to je res mašina brez primerjave.

Specifikacije, da te kap

V notranjost prenosnika je Asusu uspelo stlačiti i9 procesor 13. generacije z 8 zmogljivimi in 16 učinkovitimi jedri, 64GB najnovejšega DDR5 spomina, 4×4 PCIe SSD diske s hitrostjo 7 gigabytov na sekundo in nenazadnje grafično kartico Nvidia Geforce RTX 4090 s TDPjem 175W.

Next-gen hlajenje

Predvsem za optimalno delovanje slednje je potrebno imeti res impresivno hlajenje – to dosegajo s celo serijo dejanskih in nekaj marketinško obogatenih tehnologij – med njimi liquid metal hladilna tekočina na procesorju in grafični, ki vodi vročino po sedmih ločenih “vročih ceveh” do heatsinka oz. izmenjevalnika toplote. Ta poteka po celotni širini prenosnega računalnika, in iz katerega trije ventilatorji na obe stranici in predvsem zadnjo stran prenosnika odpihujejo vroč zrak. Kar zapletena zadeva, a deluje.

Cena zmogljivosti? Glasnost.

Tako pri igranju in zahtevnih opravilih na računalniku enkrat nismo doživeli upočasnitve zaradi pregrevanja – je pa res, da to ni Macbook, ki bi bil sorazmerno zmogljiv in brezslišen, SCAR pri igranju iger preklopi v Game mode in poveča hitrost vrtenja ventilatorjev, ki pohendlajo vročino, a so občutno glasni.

No, tu moram izpostaviti, da prenosnik NI neprestano glasen. Ko scrollamo po Redditu, gledamo videe na YouTube ali se pogovarjamo na Discordu in ga ne obremenjujemo pretirano, se vklopi Silent način in je prenosnik čisto tih ter se sliši le zvok iz zvočnikov. Le-ti imajo celo serijo certifikatov in funkcij (Dolby Atmos, Hi-Res, AI izenačevanje šuma) in so čisto dovolj za gledanje kakšnega streama ali filma, glasni so več kot dovolj in tudi nizki toni so sprejemljivi, pri igranju pa so pač neuporabne, saj se vklopi “turbina” na hlajenju in je za zvok treba fizično priklopiti slušalke.

Povezljivosti je več kot dovolj

Če smo že pri povezljivosti – je le-te dovolj, in sicer:

• Dva USB 3.2 Gen2 tip A,
• dva USB tip C (en od teh tudi napaja prenosnik z do 100W), en od teh s podporo Thunderbolta 4 en pa “le” USB 3.2 Gen2 s power inputom do 100W in outputom do 5V 3A,
• 3.5mm TRRS jack za headset
• RJ45 za ethernet z 2.5G hitrostjo in seveda
• HDMI izhod z 2.1 podporo

Pri tej je treba izpostaviti, da smo trenutno še v obdobju, ko je A konektorjev ogromno in to, da sta oba “ta velika” konektorja na strani, kjer desničarji imajo miško, ki se neprestano mlati v priklopljene kable, res ni optimalno. Vedno so mi bile všeč opcije z IO povezavami na zadnji strani, a razumem, da je nekje treba odpihovati vroč zrak.

Gejmerski design

Tudi sicer design zame osebno preveč kriči “gamer”, a okusi so različni. Drugim verjamem, da bodo ostri robovi, RGB osvetljeni logotipi na pokrovu in na spodnjem robu ohišja, kot tudi RGB nastavljiva tipkovnica najboljša stvar ever.

Vse lučke so seveda popolnoma nastavljive in jih je možno povezati za uniformno barvno podobo in efekte, aja pa tudi ugasnemo jih lahko čisto vse. Pomembno za izpostaviti je tudi samo plastično površino, ki je narejena iz malce prosojnega materiala, ki pokažejo notranjost komponent – le-ta je super kul kot zanimiv efekt, a se na tej teksturi res vidi vsak madež in odtis rok. 

Resnično izjemen ekran

A v vsakodnevni uporabi je design manj pomemben, kot to v kaj dejansko gledamo – in tu ima SCAR 18, kot pove že ime, vgrajen izjemno velik in res zmogljiv Nebula ekran, ki se ponaša z 240 Hz hitrostjo osveževanja, prikazovanjem 100% DCI-P3 barvnega spektra in 500 nitov svetlosti, vse to na ekranu 2560x1600px v 16:10 razmerju. Seveda ima podporo vsem aktualnim tehnologijam – Dolby Vision, Pantone Validated certifikat, G-Sync in seže skorajda od roba do roba ter tako zagotovi res impresivno izkušnjo.

Brez heca, ta monitor je (po mašineriji znotraj njega) moj najljubši del  STRIX SCAR 18, saj je dovolj velik, da si sploh nisem želel priklopiti ločenega ekrana, specifikacije boljše od najbolj high-end gaming monitorjev in res kvaliteten prikaz barv.

Največje razočaranje

Medtem sem bil pa razočaran s tipkovnico. Le-ta je navadna “chiclet” prenosniška, s petimi dodatnimi makro tipkami in ni nič posebnega, razen osvetlitve ter vgrajenih efektov, seveda. Naj bi uporabljala neko posebno Overstroke tehnologijo, da prej registrira klik, a jaz osebno nisem opazil razlike. Tudi touchpad je sprejemljiv – dovolj velik in s stekleno zgornjo površino, a razume se, da boste pri takem prenosniku uporabljali namensko miško. Za res zasoljeno ceno STRIXa sem pričakoval več.

Narejen za igre

Tega pa ni mogoče povedati za končno zmogljivost v igrah, saj je bila le-ta izjemna. Postavili smo stress test situacijo, in sicer najnovejši Call of Duty: Modern Warfare 3 na najvišjih možnih nastavitvah in istočasno streamanje na YouTube z OBS ter še istočasno ločene poglede s TikTok studiem. S povezanimi miškami, studijskimi mikrofoni, USB capture karticami in še – pa ni bilo zaznati ene same upočasnitve, laggiranja, kakršnekoli neodzivnosti. Računalnik je delal, kot da ga ne mučimo namerno.

Tudi v vseh drugih igrah je bila izkušnja gladka – le v CS2 je tu in tam FPS nepojasnjeno padel iz zgornje omejitve 239, kar bi pa pripisal  igri bolj, kot čemurkoli drugemu, saj teh težav ni bilo v nobeni drugi igri. Če navedemo še nekaj benchmarkov – je pri 2K resoluciji:

• Counter Strike 2 povprečno 360 FPS,
• Cyberpunk 100 FPS
• Rainbow 6 Siege 440 FPS.

Pač, pošast, ki bo v večini primerov brez težav nadvladala še tako zmogljivo igro in visoke nastavitve.

Aja, pozabil sem na 90Wh baterijo v notranjosti – le-ta zdrži 14 ur na economy načinu in cca 7 pri normalni uporabi iz igre, v igri pa itak ne priporočamo igrati.

Pod črto? Zmogljivost namiznega računalnika, v laptopu, z vgrajenim monitorjem in periferijo.

Sedaj sem govoril zadnjih deset minut o res impresivni zmogljivosti STRIX SCAR 18. Če vam pa to ni dovolj, se je treba spomniti, da to ni kišta s 30 kilogrami, ampak je na koncu ves  ta “horsepower” skrit v škatli z le nekaj več kot 3 kilogrami, ki jo brez težav spravimo v nahrbtnik in ki že vključuje vrhunski monitor.

Potem boste rekli, “glej kako je drag”, ampak poizkusite sestaviti gaming računalnik s takšnimi specifikacijami, dodajte tako kvaliteten monitor, komplet periferije in vam lahko povemo, da bo kar težko upravičiti, kaj naredi kišto toliko boljšo – pa za transport recimo na lanparty rabite avto, ne vrečke. In to, to bi moralo biti dovolj.

Celovit paket, ki navdušuje tako dolgoletne oboževalce kot nove igralce, Metal Gear Solid: Master Collection Vol. 1 ponuja nostalgično potovanje skozi začetke prikrivne akcije. Zbirka združuje začetne igre, ki so prispevale k slavi franšize METAL GEAR v posodobljenem formatu za konzole najnovejše in prejšnje generacije ter PC. Kljub dodatni vsebini, ki zaokrožuje zbirko, se zdi, da bi se Konami lahko s to izdajo nekoliko bolj potrudil.

Izkoriščanje nostalgičnih igralcev ali začetni paket za novo občinstvo?

Nakup zbirke Metal Gear Solid: Master Collection Vol. 1 se na prvi pogled zdi privlačna odločitev za nove in obstoječe ljubitelje serije. Zbirka vključuje ikonične igre, kot so Metal Gear Solid za PlayStation 1 z dodatnim paketom misij VR ter Metal Gear Solid 2: Sons of Liberty in MGS3: Snake Eater z izboljšavami (a brez nekatere vsebine) iz poznejših različic Substance in Subsistence. K temu Konami dodaja še Metal Gear in Metal Gear 2: Solid Snake za MSX2 in obe igri NES Metal Gear, kar efektivno zajame vse igre v franšizi od leta 1987 do leta 2004.

Metal Gear Solid: Master Collection Vol. 1 vključuje:

Igre

• Metal Gear
• Metal Gear 2: Solid Snake
• Metal Gear Solid (skupaj z VR in posebnimi misijami)
• Metal Gear Solid 2: Sons of Liberty (verzija HD Collection)
• Metal Gear Solid 3: Snake Eater (verzija HD Collection)
• Metal Gear (verzija NES/FC)
• Snake’s Revenge
• Regionalne različice naslovov so na voljo kot dodatni prenosi.

Dodatna video vsebina

• Metal Gear Solid: Digitalni risani roman
• Metal Gear Solid 2: Digitalni risani roman

Digitalne knjige

• Metal Gear Solid: Scenarij
• Metal Gear Solid: Knjižica
• Metal Gear Solid 2: Scenarij
• Metal Gear Solid 2: Knjižica
• Metal Gear Solid 3: Scenarij
• Metal Gear Solid 3: Knjižica
• Metal Gear & Metal Gear 2: Scenarij
• Metal Gear & Metal Gear 2: Knjižica
• Do digitalnih knjig lahko dostopate v glavnem meniju igre.

Glasbena podlaga

Metal Gear Solid: Digitalna glasbena podlaga

Kdor že ima različico iger za PS4, lahko digitalno različico za PS5 dobi brez dodatnih stroškov.

Skratka, nova zbirka bistveno presega zgolj ponovne izdaje iger. Dodatna vsebina morda ne pomeni veliko novim igralcem, a vsem, ki so zrasli z igrami Metal Gear, ponuja podroben vpogled v eno izmed kultnih videoiger tega obdobja.

Tehnično gledano, Konami bi se lahko bolj potrudil

O tem, zakaj Master Collection razočara, predvsem v primerjavi z zbirko Metal Gear Solid HD Collection iz leta 2011, so naši kolegi recenzenti že veliko napisali in podrobno razložili. Preprosto povedano, ta izdaja ne prinaša vizualnih izboljšav, na katere so računali oboževalci serije.

Kakor ekipa Eurogamerja povzema:

“Gre za osnovno prizadevanje emulacije igre Metal Gear Solid za PS1, medtem ko MGS2 in 3 temeljita na starajoči se zbirki HD Collection s fiksno ločljivostjo 720p. Med vsemi najbolj razočara verzija za računalnik, ki ne ponuja nobenih vizualnih nastavitev. Ker obtiči pri 720p brez izravnavanja – če ne upoštevamo modifikacij, ki so jih izdelali oboževalci – je to različica zbirke Master Collection, ki od Konamija najbolj potrebuje pozornost.”

Z drugimi besedami, igre v zbirki niso bile vizualno ali grafično posodobljene, kar na grobo pomeni, da so v enakem ali slabšem stanju kakor v prejšnjih izdajah. Veterani serije bodo hitro opazili pomanjkljivosti nove izdaje, vsem ostalim pa ta odločitev najverjetneje ne poslabša igralne izkušnje.

Kojimove igre je vredno vsaj enkrat preizkusiti

Grafično dovršene ali ne, igre Hidea Kojime so pojem zase. Japonski mojster igričarske ekvivalente magičnega realizma je znan po kompleksnih zgodbah, neverjetnih detajlih iz resničnosti in dobri meri fantastičnih elementov, ki skupaj ustvarijo poglobljen svet, v katerem lahko izgubiš konkreten del svoje mladosti.

Tipična igralska izkušnja igre Kojima Productions vključuje uvodni nagovor, ki zajema mešanico resničnih dogodkov in izmišljene zgodovine, nekaj minut pridnega čakanja, da se predposneta scena zaključi, “krajši” pogovor po radiu in šele nato kakšen trenutek akcije s ploščkom, preden se postopek ponovi. Zadnji prizor v igri Metal Gear Solid 3, na primer, traja približno 25 minut in je eden najdaljših prizorov v celotni franšizi. To je ista igra, v kateri nam bolničarka vsakič, kadar shranimo napredek, preko radia začne razlagati zanimivosti o kultnih filmih, ki jih moramo nujno pogledati.

Obsedenost s podrobnostmi je v Metal Gear igrah mogoče opaziti tudi zaradi neverjetne količine realističnih elementov, ki jih srečamo med igranjem. Od tega, da kajenje dobesedno škoduje zdravju našega lika, do tisoč in enega načina zvite uporabe okolja, ali nasprotnikov, ki znajo opaziti naše sledi v snegu. Ekipa Kojima Productions vse od originalne zasnove serije, Metal Gear v svet videoiger uvaja ideje, ki ostajajo radikalne tudi šestintrideset let kasneje.

Metal Gear Solid: Master Collection Vol. 1 da ali ne?

To je nedvomno ultimativna zbirka Metal Gear vsebine, ki je nastala med leti 1987 in 2004. Poleg iger zbirka ponuja še dodatne digitalne poslastice, kot so stripi, digitalizirani ovitki iger, in podobno, v katero je bilo morda vloženega nekoliko več truda, kot v igre same. Zbirka na žalost vizualno ne nadgradi vključenih iger, a kljub temu ohranja izvirno čarobnost serije, ki jo nemudoma začutiš, ko zaženeš kateri koli naslov iz zbirke. Kojimove igre so preprosto drugačne in ta nalezljiva drugačnost ostaja tudi v vizualno podstandardni verziji njegovih del.

Crime Boss: Rockay City je večigralska prvoosebna streljačina, ki jo je razvil Ingame Studios. Cilj igre je sestaviti ekipo zlikovcev in opravljati zahtevne rope ter se boriti za nadzor nad posameznimi teritoriji v mestu. Igra je zelo podobna zdaj že kultnemu PayDayu, ki bo kmalu na vrsti za recenzijo.

Ekipa zvezdnikov je razočarala

Po vseh napovednikih in igralski zasedbi, sem imel o igri visoka pričakovanja. Prepričan sem bil, da me čakajo adrenalinski ropi, zapletene ozemeljske vojne in liki, ki me bodo potegnili v zgodbo. Vse skupaj je na koncu izpadlo popolnoma drugače.

Začnimo z igralsko zasedbo. Ne vem, kako je razvijalcem uspelo prepričati toliko hollywoodskih zvezd, da sodelujejo pri igri, ampak je to zame bila največja svetla točka. Glavnega lika Travisa Bakerja igra Michael Madsen, pojavijo se pa tudi Danny Trejo, Danny Glovej, Kim Basinger, Vanilla Ice in tudi nihče drug kot Chuck Norris. No, vsi liki niso ravno dobro načrtovani, predvsem Chuck Norris je zelo generičen. Danny Trejo se na vse moči trudi potegniti kar se da iz lika in to je t. i. rešilna bilka celotne zgodbe.

Igranje ne ponuja nič novega

Sedaj pojdimo na gameplay. Če ste kdaj igrali katerokoli izmed iger PayDay, vam bo igra Crime Boss: Rockay City takoj jasna. Če ne, pa vse skupaj tudi ni preveč zakomplicirano.  Imamo več načinov, kako igramo igro, ampak zavoljo recenzije sem se lotil osnovne kampanje, ki mi je vzela nekje 5 do 6 ur.

Ena pomembna stvar, ki jo je potrebno omeniti; ta igra je roguelike! To pomeni, da ko umremo, moramo kampanjo začeti znova. Ja prav ste slišali. Razvijalec se je odločil, da bo na takšen način povečal čas igranja, kar je po mojem mnenju zelo slaba odločitev. Takšnega mnenja sem zato, ker igra nima veliko substance. Liki so enodimenzionalni in po veliki večini popolnoma nezanimivi. Ekipa, ki jo sestavljamo za rope in bitke, je popolnoma generična, zaradi česar se ne navežemo na nobenega v zgodbi.

Gunplay oz. mehanika streljanja je tudi nazadovala v primerjavi z modernimi prvoosebnimi streljačinami. Včasih imaš občutek, da metki letijo v popolnoma naključne smeri. V prsa je potrebno trikrat ustreliti nasprotnika, da ga pokončamo. Če je naš lik ustreljen, se mu življenje regenerira, kar tudi spusti nivo težavnosti. Celotne mehanike igre so na nivoju streljačine iz leta 2010. In iskreno, če bi igra stala med 20 € ali 30 € bi bila oproščena veliko kritike. Tako je pa treba plačati 40 € in če želimo igro popolnoma izkoristiti, moramo tudi prepričati prijatelje, da jo kupijo.

Težave pri predvajanju igre

Potem pridemo do performanca. Jaz sem igro igral na PC-ju in medtem, ko med igranjem nisem naletel na težave, so se te pojavljaje med predposnetimi scenami. Če sem prej v recenziji rekel, da so liki in igralci zanimiv del zgodbe, sem velikokrat enostavno moral preskočiti njihove vložke, ker je igra prevečkrat »zaštekala« vmes. Grafično Crime Boss: Rockay City tudi izgleda kot, da je iz leta 2010. Ustna mimika, geste in splošno okolje niso vredni pohvale.

Igra ima seveda tudi svetle trenutke. Vsakič, ko odvržemo torbo z ukradenimi dobrinami v avto in zbežimo hordi policistov, dobimo občutek uspeha in adrenalina. Zdi se nam tudi, da z vsakim ropom in opravljenim poslom napredujemo in postanemo večji faktor v samem svetu. Drugi liki se drugače vedejo do nas skozi zgodbo, s tem ko postajamo bolj zloglasni. To, da je igra roguelike, rešuje in potaplja igro, kajti če je igra roguelike, mora imeti veliko vsebine v zgodbi, v likih in v okolju. Tu pa tega zmanjka. Ampak po drugi strani, če bi se razvijalci odločili za standardno kampanjo pa enostavno ne bi imeli dovolj vsebine za normalno preigravanje. 5 ur kampanje v modernem času pomeni zelo malo.

Lahko bi bilo bolje

Crime Boss: Rockay City je neuspel poskus kopiranja zelo uspešne serije iger PayDay. Zvezdniška igralska zasedba igro rešita do te mere, da je nemorem označiti za direktno slabo, ampak težave s performancom, enodimenzionalni gameplay in grafike, ki so 15 let zastarele, poskrbijo, da bo igra zelo hitro šla v pozabo.

Močno priljubljen med lastniki prenosnih konzol in ročnih igralnih računalnikov, neskončni RPG Loop Hero nas je hitro zasvojil s svojo enostavno, a večplastno zasnovo. 

Roguelite igro je razvila ruska štiričlanska ekipa Four Quarters, znana po ustvarjanju kakovostnih neodvisnih iger, vključno z nelinearno miselno igro Please, Don’t Touch Anything. Njihov najnovejši naslov Loop Hero je ob izdaji leta 2021 na platformi Steam prejel izjemno pozitivnime ocene, do danes pa je igra prodala več kot 1,2 milijona izvodov.

Svet je temen

Igra se začne po koncu sveta, ko naj bi nemrtvi čarodej izbrisal resničnost in vse stvari v njej. Naš junak se brez spominov prebudi v majhnem taboru na krožni stezi in se kaj hitro odloči, da bo ponovno obnovil svet. Na poti sreča druge preživele, ki mu pomagajo ponovno zgraditi svet ali ga napadejo, da bi si zagotovili lastno preživetje.

Preprosta zgodba je vezana na osnovno mehaniko igre, ki nam ob vsakem pohodu v temo na novo naključno ustvari svet. Igralci lahko svet napolnimo in spreminjamo z nameščanjem kart, medtem ko se naš lik sam od sebe bori s pošastmi. Premagane pošasti odvržejo opremo in nove kartice, s katerimi dodajamo elemente v svoj svet, kar ustvari osnovno igralno zanko.

V slogu podobnih roguelite iger, skušamo tudi v igri Loop Hero poiskati čim boljšo kombinacijo sposobnosti in opreme za našega lika, istočasno pa si sami sebi ustvarjamo tudi igralno izkušnjo. Na svojo pot si namreč postavljamo ovire, kot so pajki, vampirji ali mrčes, ki ga moramo pokončati, v okolici krožne poti pa dodajamo potoke, gore, jase in drugo, kar je v svetu in nam lahko pomaga.

Neskončna časovna zanka

Vsakič, ko se iz kampa odpravimo na pot, se svet izbriše in postopek ponovnega odkrivanja sveta se ponovi. Ob vsakem obhodu poti se lahko odločimo, da se vrnemo nazaj domov z vsem, kar smo nabrali, ali pa nadaljujemo v nov krog. Če pa nas po poti kaj preseneti in pobegnemo, ohranimo le 60 % svojih virov in kadar umremo, jih obdržimo le 30 %.

Nabrane vire lahko porabimo v kampu, da ga nadgradimo in dodamo nove stavbe. Zeliščarska koča, na primer, odklene zdravilne napoje in karto za močvirje. Spet druge stavbe nam odklenejo preostale razrede, zmikavta in nekromanta, ali pa izboljšajo sposobnosti našega lika, kot sta moč in količina škode, ki jo naredimo.

Priročna izkušnja

Ko razumemo osnovno mehaniko igre, lahko začnemo preizkušati različne kombinacije postavljenih kart, učinkov in sposobnosti, ki nas lahko občasno kar prijetno presenetijo. Variacij v igri je dovolj, da nas zaposli v neskončnost, za dokončanje glavne naloge pa potrebujemo okoli 30 ur igranja.

Loop Hero je odlična igra za lastnike Switcha ali Steam Decka. Igranje je lepo prilagojeno na uporabo ploščkov, minimalistično oblikovana grafična podoba pa je idealna za male ekrane.

Immortals of Aveum je prvoosebna streljačina s strani razvijalca Ascendant Studios. No, streljačina ne vem, če je ravno pravilen izraz, ker je govora o čarovniji. Ampak to bomo razložili malce kasneje v recenziji.

Razvijalci, ki so kasneje postali del ekipe Ascendant Studios imajo dolgo zgodovino sodelovanja s prvoosebnimi streljačinami kot so Borderlands 2, Call of Duty: Advanced Warfare, Call of Duty: WWII, Dead Space, Mafia III, Metal Gear Solid V: The Phantom Pain in še mnogo drugih. Zato nisem imel dvoma, da so sposobni pripraviti dobro igralsko izkušnjo. Je pa kot vedno pri igrah v trenutni dobi prisoten dvom o sami optimizaciji. No, jaz sem igro igral na računalniku in ne konzoli. Takoj lahko povem, da sem imel kljub zelo zmogljivemu računalniku težave. Ni bilo pomembno kakšne nastavitve sem imel, lahko je bilo vse na ultra ali pa na low, težave s framerati so se nenehno pojavljale. So pa poročanja, da se na konzolah igra obnaša zelo stabilno in brez težav.

O zgodbi

Svet igre Immortals of Aveum je zelo zanimiv. Kot lahko pričakujete se boste bojevali v mogočni vojni, ki se imenuje »Everwar«, kar pomeni, da traja že večno. Glavni lik in tudi lik skozi katerega boste igrali Jak, je mlad in talentiran vojak, ki ima posebno sposobnost, zaradi katere ga izurijo za bojevanje v vojni.

Ne bom preveč »spoilal«, kajti tu sem mnenja, da bi lahko Ascendant Studios storili mnogo več. Zgradili so svet, ki te takoj potegne v skrivnosti in zaplete okolja ampak so zgodbo napeljali zelo predvidljivo. Liki so sprva zanimivi, a po parih urah igranja lahko, bolj kot ne, napovemo kam se bo zgodba odvijala.

Mehanike in igranje

Prvoosebna streljačina. Ta izraz sem uporabil v uvodu, ampak boste kmalu spoznali, da je igra malce drugačna. Nimamo konvencionalnega orožja. Naše orožje je čarovnija. Natančneje, lahko si izbiramo med tremi vrstami – modro, zeleno in rdečo. Razvijalec je zelo dobro vedel, ko je izbral to barvno kombinacijo (RGB). Vsaka bitka je kot eksplozija barv na ekranu in vse skupaj izpade zares lepo.

Modra čarovnija je zelo natančna in dobra na dolge razdalje, zelena spominja na kakšen SMG ali minigun iz konvecionalnih streljačin, medtem ko rdeča spominja na shotgun. Med njimi lahko nemoteno prehajamo medtem ko se spopadamo z različnimi nasprotniki. Dobimo na uporabo tudi druga orodja, s katerim lahko nasprotnike potegnemo bliže ali jih upočasnimo. Še za povrh vsega pa tudi odklenemo močnejše vragolije, ki močno škodujejo vsem, ki nam stojijo na poti.

In ko že govorimo o nasprotnikih lahko povem, da boste pozitivno presenečeni. Večina nivojev nam ponudi nove mehanike in nove zlikovce proti katerim se moramo boriti. Seveda proti koncu ni več, ampak skozi večino igralnega časa nisem imel pretiranega občutka ponavljanja.

Igra tudi vsebuje RPG elemente kot je craftanje, upgradanje orožja in oklepa ter seveda t. i. »spell tree«. In prav pogosto se lahko zgodi, da razvijalci malce preveč zakomplicirajo ravno te mehanike. V Immortals of Aveum je bilo vse zelo jasno. Lahko si vse izboljševal v stilu igranja, ki si ga želel imeti. Za vsako porabljeno točko v skill treeju si točno vedel za kaj si jo porabil in že v naslednjem hipu tudi opazil nadgradnjo. To omogoča tudi, da igro preigramo ponovno z drugačnimi stili bojevanja.

Dobra zabava, ki se ji občasno zatakne

Še en stvar, ki je meni zelo všeč pri igri je to, da je potek linearen. Kar pomeni, da ni ogromnega sveta za raziskovati in nešteto stranjskih misij. Igra gre direktno k akciji, in tam tudi ostane. Drži te v centru dogajanja in ravno ob pravih trenutkih predstavi novo mehaniko, da nam niti za trenutek ne postane dolgčas.

Immortals of Aveum bi opisal kot odličen poskus redefiniranja, kaj lahko smatramo kot prvoosebno streljačino. Hiter tempo, odličen gameplay in dobra grafika igro dvigneta na zelo visok nivo. Pomanjkanje pri zgodbi in optimizaciji za PC igralce sta dve zelo majhni črni piki tej sicer zelo dobri in zelo unikatni igri.

Leta 1881  je Carlo Collodi izdal prvi del pravljice Dogodivščine Ostržka, kjer lesena lutka želi postati živi fant. Pravljica ima v našem kolektivnem spominu predstavo barvitega sveta polnega odbitih likov, cirkuške zabave in prijaznih čričkov. Čeprav zgodba v sebi nosi tudi temačne teme, je v Ostržkovi zgodbi vedno bil nek element nedolžnosti in mlade naivnosti. Sedaj, 150 let kasneje, pa je Ostržek začel svojo uporniško fazo, v roke vzel 2 metrsko mačeto in se lotil krvavega pobijanja vsega kar njegove brezdušne oči zaznajo kot gibanje. Dobrodošli v fantazijski svet igre Lies of P.

Jaz sem pravi (morilski) fant!

Lies of P je tretjeosebna RPG soulslike avantura, ki svoj soulslike naziv nosi presneto dobro. V igri igramo kot Ostržek, najbolj izjemna lutka izpod rok našega ustvarjalca Pepeta, ki ni le sposobna lagati, ampak odlično vihteti tudi raznovrstna orožja.

Igra poteka v mestu Krat, ki je mešanica steampunk in viktorijanske kulture. Znano je bilo predvsem po svojih lutkah, ki so ljudem služile kot delavci in služabniki. Dokler niso enega dne ponorele, se obrnile proti svojim kreatorjem in jih začele masovno ubijati. Standardna zgodba kreacije proti kreatorju.

Mesto je sedaj polno trupel, robotskih služabnikov, ki te s svečniki želijo bonknit po glavi in smrtonosnih lovcev, ki lutke uničujejo. Mi, Ostržek pa smo pridni fantek, ki se po Peptovih navodil prebija čez opustošeno mesto.

Struktura igre je izredno souslike. Imate naprave, ki delujejo kot ognjišča (Stargazers), kjer se pozdravite in nadgradite, imate stopnje, ki se med sabo prepletajo z odklenljivimi bližnjicami in imate neizprosen borilni sistem ter boleče šefovske bitke. Borilni sistem je odličen in spominja na Bloodborne, saj nagradi agresivni pristop. Če ne blokirate z pravočasnim odbitkom napada (“parry”), vam bo blokiranje vseeno pobralo del vaših življenjskih točk. Bojevanje omogoča tudi več pristopov odvisno od tega kako razporedite svoje točke veščin in katero orožje vihtite nad nasprotniki.

Laž ima kratke noge in mesarsko žago

Orožja omogočajo tudi ogromno variabilnosti, saj je vsako sestavljeno iz ročaja in rezila. Ročaje in rezila lahko poljubno kombinirate in s tem odkrijete edinstvene kombinacije. Pendrek na koncu 2 metrske palice? Ročaj meča z električno macolo? Ostržek zna vihteti karkoli vaš lutkarski um naumi. Pri boju pa si pomaga tudi s svojo električno roko, ki pri igranju doda še več svobode. Na roko lahko pritrdite kabel, električne mine, ščit ali druge steampunkovske kreacije.

Nasprotniki v igri so raznoliki, tako vizualno kot po stilu bojevanja. Poslastica pa so šefovske bitke, ki vedno dostavijo mogočne boje tako z lutkami kot z ljudmi. Pri nekaterih šefih sem rabil več poskusov, a nikoli nisem imel občutka, da bi igra bila pretežka ali prelahka. Za tiste najbolj nadležne boje pa si lahko prikličete tudi pomoč NPC soigralcev, kot v drugih souls igrah.

Zgodbica za lahko noč(ne more)

Močne točke igre so atmosfera, borilni sistem, igralnost, čudovito okolje in liki, mi je pa manjkalo več poudarka na zgodbi. Razumem, da so soulslike igre pogosto namenoma bolj okrnjene v tem oddelku (zgodba je po navadi skrita v opisih predmetov in obskurnih namigih), ampak podlaga Ostržka se mi zdi predobra, da zgodba ne bi imela še večji poudarek. Tudi stranske misije se preveč rigidno držijo te minimalistične forme, kjer je celotna zgodba povedana v treh stavkih.

S sabo imam sicer svojega kompanjona črička Gemini, ki služi kot občasni pripovedovalec in potek zgodbe se bolj pospeši proti koncu igre, a velik del začetka se je zdel bolj kot misije tipa “pojdi tja in naredi to” kot pa naloga katero izvajam zaradi neke notranje motivacije. Mogoče pa sem res samo lutka.

V vsakem primeru so to malenkosti proti temu kar igra ponuja in ji posledično podajam oceno 9/10. Vse kar upam je, da Ostržkova uporniška faza ni samo faza, ampak identiteta v kateri se bo udomačil in razvijal dalje. Držimo svoje lesene pesti za DLC dodatke in razvoj nadaljevanj.