Pozdravljeni pri recenziji 24. izdaje igre Call of Duty, tokrat z naslovom Black Ops – Cold War.
Predebatirali bomo enoigralsko kampanijo in večigralski način igranja, kot tudi Zombie mode ter podali ocene za vsak posamezen odsek!

Pozabljiva enoigralska kampanija

Vsi vemo, da je Treyarch sposoben narediti zelo dobro singleplayer kampanjo. Igre Call of Duty imajo v mojem gamerskem srcu posebno mesto. Zato bi načeloma lahko rekli, da so moja pričakovanja vsako leto visoka, ampak na žalost je zadnja singleplayer kampanja, ki me je navdušila, bila izdana davnega leta 2010. Govorim seveda o prvem naslovu Black Ops. Po tem sem bil leto za letom nad kampanjami razočaran in nisem bil edini. Kritike so bile vse glasnejše in Activisionov odgovor je bil, da enostavno preneha z razvijanjem singleplayer kampanj. No, so nas pa razveselili z novico, da jo v Black Ops – Cold War, dobimo! In zopet so moja pričakovanja bila velika, saj gre za Black Ops. Kaj preveč o zgodbi ne rabimo razpravljati, ker že sam naslov izda, da se gre za obdobje hladne vojne. Se pravi 80-ta, katera so pri Treyarchu dobro zajeli. Scene, v katerih se znajdemo, dajejo občutek, da smo v tem obdobju. Všeč so mi tudi liki, nekatere seveda že poznamo s prejšnjih Black Ops naslovov. In večino časa imam občutek, kot da gledam res dobro Netflix serijo o tem obdobju.

Obrazne mimike likov so odlične izpeljane, premiki ustnic, ko liki govorijo na zelo visokem nivoju in na splošno je grafično podoba zelo impresivna.

Je pa tempo igre v veliko misijah zelo počasen in kar nekaj misij lahko opraviš z minimalno streljanja, kar je po eni strani zanimivo, ampak ali je to res to, kar želim od Call of Duty igre? Na kratko, ne ni. Vsi igramo Call of Duty, ker je igranje super vojaka napeto in polno adrenalina. Kar resnično pogrešam pri tej kampanji je res ta občutek napetosti. Ko smo na primer obkoljeni in nimamo kam, pokličemo airstrike in imamo na ekranu eksplozije. Ko smo ujeti v jami in izgleda, da nas bodo obkolili, pride po nas helikopter, mi je manjkalo nekega občutka, da karkoli visi na kocki.

Je nekaj misij, kjer je resnično napeto ozračje in sem med igranjem bil na robu sedeža, ampak za visoko oceno je bilo tega premalo. Call of Duty igre so v meni skozi veliko naslovov vzbudile občutke prave borbenosti, da se res borim za nek cilj. Moja prva izkušnja prvoosebne streljačine je bil Call of Duty 2. Naj vam povem, še zdaj jo grem na vsake toliko časa igrati, ker so določene misije enostavno tako dobre. Igra ne potrebuje ogromnih eksplozij, ki bi nadomeščale smisel nevarnosti. Tudi kasnejši Call of Duty 4 je odlično peljal linijo med igranjem tihega operativcem in super vojaka. Da ne omenjam, kako je Black Ops zgodba bila odlično speljana. Še zdaj se spomnim misije pobega iz zapora.

Mislite, da se bom čez leto ali dve še spomnil preigravanja te Cold War kampanije? Iskreno ne. Šla bo v pozabo kot večina zadnjih naslovov Call of Duty, ker to tudi želijo. Želijo, da čim prej pozabiš zadnjega in kupiš novega. Singleplayer kampanja je cinematično na višjem nivoju kot njeni predhodniki, ker imam občutek, kot da gledam serijo ali dober film, ampak to ni edini občutek, ki ga želim imeti, kaj šele glavni. Premalo je akcije, da bi si enoigralska kampanja prislužila višjo oceno. Ne glede na vse je pa dovolj vrhuncev, da si enoigralska kampanja zasluži oceno 7 od 10.

Ampak mogoče se pa v multiplayerju skriva nekaj kar me bo prepričalo, da je to eden izmed boljših Call of Dutyjev.

Še več istega večigralstva

Call of Duty serija spada med arkadne streljačine in Cold War služi kot učbeniški primer tega žanra. Hiter tempo, hitro gibanje in orožja znotraj iste kategorije so vsa v veliki meri enaka. S tem mislim, da so vse puške približno enake, pištole približno enake itd. V igri imamo sistem napredovanja skozi range oziroma stopnje, kjer odklepamo dodatna orožja in potem znotraj tega še range samih pištol, kjer odklepamo nastavke za te pištole. To je sedaj že ustaljen sistem, s katerim nimam problemov. Daje nek smisel, da poleg tega, da se izboljšujemo s tem, ko igramo, tudi odklepamo nagrade in smo za naš čas nagrajeni. V enoigralski kampanji nisem govoril o mehaniki streljanja, ker je to bolj tema za večigralsko okolje in moram biti iskren. Vsako leto imam občutek, da se recoil na pištolah zmanjša. Vsaka pištola je v bistvu laser, ki bo streljala točno tja, kamor merimo brez kakršnega koli poskakovanja. To je sicer za igranje na konzoli, kjer recoil težje kontroliramo odlično, ker zmanjša težavnost igranja, ampak po mojem mnenju zmanjša vrednost igre.

Ampak ok, streljanje je takšno, zato ker so ciljna publika Activisiona igralci konzol in če sem iskren je igra še vedno zabavna. Če potrebujete zadoščeno dnevno dozo adrenalina vas bo ura večigralstva nasitila. Kjer pa igra mene najbolj razočara, je v dizajnu večigralskih map. Težava je v tem, da imamo na voljo ogromno načinov igranja: Team Deathmatch, Search & Destroy, VIP in še mnogo drugih, a ravno zaradi te raznolikosti, je težko kreirati mape, ki bodo ustrezale vsem načinom. Sem pa pričakoval, da se bodo vsaj potrudili. V zadnjih desetih letih lahko mirno rečem, da so to mape, ki so bile ustvarjene z najmanj navdiha in kreativnosti. Da se razume, niso vse slabe. Satellite, Moscow in Checkmate sem igral z veseljem, medtem ko sem drugim devetih izognil, če je to le bilo možno.

Na splošno je izkušnja v veliki meri ista kot vse ostale od leta 2010 naprej. Zelo malo inovacije in napredka v sistemu, ki je ustvarjen za igralce konzol in ne osebnih računalnikov. Kar mogoče moram omeniti je, da odkar sem dokončal s snemanjem recenzije se tudi nisem vrnil k igranju. Call of Duty mi ne ponuja istega občutka dosežka, tudi če sem v zmagovalni ekipi ali na vrhu lestvice, kot mi ga je 10-15 let nazaj.

Veliko iger ima ponavljajoči se način igranja, kjer cilj in stil igre ostajata enaka vsakič, ko se podamo v boj, ampak pri Call of Duty večigralstvu se ta gameplay ponavlja že skoraj 12 let. In iz vseh naštetih razlogov večigralskemu načinu višje ocene kot 6 od 10 ne morem podati.

Zombiji rešijo dan

Za mnoge je Zombie mode edini razlog zakaj sploh kupijo Black Ops naslove. Za razliko od večigralstva, Zombiji progresivno ponujajo težji izziv dlje kot igra gre. S tem, ko ubijamo Zombije prejemamo denar in si izboljšujemo orožja, da se lahko spopademo z močnejšimi in v večjem številu. Zombiji ponujajo zahteven način igranja, kjer je za izvrstne rezultate potrebna koordinacija med soigralci. Tega na žalost ne morem reči za večigralstvo. Zombiji tu služijo seveda kot dodatek in ne glavni fokus, ne glede na to, da veliko ljudi sploh kupi nov Call of Duty samo zaradi njega. Bi pa lagal, če bi rekel, da se nisem v igranju Zombijev zabaval vsaj toliko, če ne celo malce več kot pri igranju standardnih načinov. Zato Zombi načinu dajem oceno 7 od 10.

Sklepna misel

Black Ops Cold War nudi zelo malo inovacij v primerjavi z najboljšimi Call of Duty igrami. Igro bi bolje sprejel, če bi bil to DLC vreden 20€, ne pa svoj naslov. Je pa vseeno daleč od tega, da bi bil najslabši Call of Duty, spada nekje v sredino, kar pomeni, da bo šel v pozabo takoj, ko bo prišel napovednik za nov izid.