Po internetu so zadnjih nekaj let krožile šale, da je dejansko leto izida igre Cyberpunk 2077 skrito kar v njenem naslovu in da težko pričakovane igre, ki je bila prvič napovedana leta 2012, mogoče sploh ne bomo nikoli zares dočakali. Tri zakasnitve kasneje je igra sedaj končno ugledala luč sveta in s sabo prinesla izid poln zapletov, reklamacij in podrtih rekordov. 

Dobrodošli v Cyberpunk 2077 – Izjemen svet poln potenciala in hroščev, ki mogoče ne uresničiti vseh svojih visokih pričakovanj, a vseeno ponudi zadovoljivo mero zabave.

Za začetek je treba izpostaviti, da je izkušnja igranja zelo odvisno od tega na katerem sistemu boste igro preigravali. Namreč, na starejših različicah PlayStation 4 in Xbox One konzol ima igra tako slabo optimizacijo, da jo je PlayStation Store spletna trgovina teden dni po rekordnem izidu dejansko odstranila iz svoje ponudbe in ob tem igralcem ponudila možnost popolne reklamacije. Popolno reklamacijo so omogočili tudi Xbox igralcem.

Pri sledečem pregledu sem igro preizkusil na zmogljivem računalniku na katerem sem določene težave, kot je na primer padec sličic na sekundo, srečal veliko bolj redko, ali pa sploh ne, kot pa igralci na omenjenih konzolah. Igra je tekla brez zapletov, z le občasnimi vizualnimi hrošči kot so lebdeči predmeti ali nezmožnost pobiranja orožij s tal. S tem v mislih se lahko sedaj sprehodimo skozi ulice ogromnega mesta Night City.

Neonske luči, vrtoglavica in NPC-ji brez duše

Ko po navadi govorimo o velikost map, ki jih open-world igre ponujajo se debata pogosto vrti okoli tega, koliko površine lahko igralec razišče. Cyberpunk k tej debati prinese novo svežino, saj ima igra velik del svojega sveta v vertikalni dimenziji. Night City je visok, izjemno visok. Med vožnjo po neonsko osvetljenih ulicah sem se pogosto zalotil, pri gledanju navzgor nad ogromne megakorporacijske zgradbe, ki segajo do neba. Scena, ki jo igra s temi gromozanskimi zgradbami nariše je resnično edinstvena tako po izgledu kot tudi po svoji večplastnosti.

Zaradi svoje vertikalnosti ima mapa Night Citya namreč ponekod več nivojev. Včasih se na primer znajdeš v situaciji, kjer prideš do označenega mesta za začetek misije in ugotoviš, da je štartno mesto v resnici par nivojev pod ali nad tabo. Navigacija po mestu je zaradi tega lahko izjemno zabavna, še posebej ko odklenete določene telesne modifikacije, ki vam omogočajo višje skakanje ali pa celo opcijo dvojnega skoka. Sam se večkrat čez mesto raje tekel peš, četudi je razdalja do cilja bila bolj primerna za vožnjo z avtom, saj mi je tekanje po zapuščenih ulicah in industrijskih strehah dajalo občutek futuristične ninje, ki v stilu parkurja lovi nepridiprave.

Velik del mesta so zagotovo tudi njegovi NPC-ji. Njihovi izgledi so sicer resnično posebni in edinstveni, a njihovo vedenje deluje prazno in mehansko. Pogrešal sem naključne interakcije, dnevne rutine in pristne odzive na moja dejanja, ki bi mesto skupaj dali večji občutek avtentičnosti. Umetna inteligenca je v bistvu neobstoječa, tako za pešce, kot tudi za voznike. Avti na primer ne znajo obvoziti ovire na cesti. Umetna inteligenca policije je bila podobno prazna in posledično policaji v igri igrajo veliko manjšo vlogo kot bi lahko.

RPG ali akcijska pustolovščina?

Cyberpunk je RPG, kar pomeni, da lahko kreiramo svojega karakterja in sprejemamo odločitve s posledicami. To dvoje sicer je bilo prisotno, a pogosto v zelo osnovni obliki. Igra ima namreč drevesni sistem razvoja, ki pa žal ne doda veliko sposobnosti, ki bi vplivale na dejanske mehanike igranja, ampak služijo bolj kot preproste nadgradnje številk (večji damage, hitrejši časi heckanja itd.).

Svoj lik lahko sicer na začetku igre ustvarite po želji in ga kasneje poljubno oblečete, a mnogih opcij, ki bi jih v tovrstni igri pričakovali, kot na primer sprememba frizure in dodajanje tetovaž ali telesnih preobrazb, v igri žal ni. Nadležno je tudi to, da igra nima funkcije transmoginga, torej spreminjanja statistke določene opreme. To me je prisililo, da sem se pogosto moral obleči v popolnoma čudno kombinacijo oblačil, ki jih sploh nisem maral, samo zato, da sem maksimaliziral svoj oklep.

Malce razočaran sem bil tudi nad uvodom igre, ki mi je ponudil tri različne začetke – Nomad, Streetkid in Corpo, ki bi naj vplivali na mojo celotno igralsko izkušnjo, a ti so mi žal spremenili le prvih 15 minut igre in kasneje dodali par pogovornih opcij, ki pa niso vplivale na dogodke v zgodbi. Nasploh pa sem se pri pogovornih opcijah pogosto tudi počutil, da so omejene, saj je zgodba ne glede na mojo izbiro šla dokaj enako dalje.

Igro bi posledično v resnici raje opisal kot akcijsko pustolovščino z dodanimi RPG elementi kot pa polnopravni RPG z elementi akcijske pustolovščine in s to mentaliteto sem jo tudi igral. Kot akcijska pustolovščina je igra izjemno zabavna, kot open-world RPG pa pusti še veliko prostora za izboljšave.

Anarhistični cyberpsiho

A kljub temu je zgodba dobra. Tako glavna kot tudi zgodbe, ki sem jih našel v stranskih misijah. Zanimivi liki in odbite misije so kreirale zadovoljivo igralsko zanko. Še posebej všeč mi je bil lik Johnny Silverhanda, ki ga v igri igra hollywodski igralec Keanu Reeves. Interakcija med mojim likom in karizmatičnim Johnnyijem me je pogosto nasmejala in je nasploh delovala avtentično. Sam sem njegovim željam posledično pogosto sledil in se pri tem tudi spreminjal v kvazianarhista s preveliko strastjo do orožja in nožev.

Kar nas pripelje do same mehanike streljanja in hekanja. Streljanje in hekanje sta aktivnosti, ki jih boste počeli velik del vašega časa v Night Cityju. Sam sem s streljanjem bil zadovoljen, zabavna mi je bila tudi uporaba topih orožij in katan, ki resnično dajo občutek, da igramo pobesnelega kiborga. Kjer sem pa našel ogromno prostora za izboljšave je hekerski sistem, ki ponuja dokaj osnovne funkcije kot sta izklapljanje kamer in odpiranje vrat. Hekerska mini igra je ravno tako zelo osnovna. Pri tem posledično ponovno izpostavljam. To je akcijska pustolovščina z RPG elementi, ne pričakovati polnopravnega RPG-ja.

K tej izjavi se pridružuje tudi predelava vozil. Igra ne omogoča predelovanja avtomobilov, kar je spet nekaj, kar bi v RPG-ju pričakovali. A namesto tega imamo res ogromno izbiro vozil, ki so pogosto dokaj unikatna. Vožnja z njimi je sicer zadovoljiva, ampak včasih mogoče malce »lebdeča«. Pozitivna stran vozniške izkušnje so meni osebno radijske postaje, ki igrajo res izjemne avtorske skladbe Cyberpunk vesolja. Glasbena produkcija v igri je res odlična.

Povzetek

Čeprav sem se v tem pregledu igre osredotočal bolj na stvari, ki igri mogoče manjkajo, moram kljub vsemu povedati, da mi je bilo igranje izjemno zabavno. Igralska zanka opravljanja misij, odkrivanja novih delov mesta in interaktiranja z liki v igri je zadovoljiva in na vsaki točki igre sem se resnično veselil prihoda na nov marker za misijo. Ima igra še vseeno prostor za razvoj? Absolutno. Gromozanski Night City kar kliče po priložnostih za dodatne vsebine, ki jih v obliki DLC-jev lahko v prihodnosti tudi pričakujemo. A to pomeni, da je igra danes zaradi tega slabša? Ni nujno. Sam bom igri na tej točki dal oceno 8 od 10 (spet s poudarkom, da je bila igrana na PC sistemu) in se rade volje vrnil med temne ulice distopične prihodnosti.

---

Vroča ponudba za gamerje