Connect with us

Preizkušamo

Preizkusili smo brezžični headset Logitech G Pro Wireless X Lightspeed

Published

on

Logitech je zagotovo ime, ki ga ni potrebno prav nikomur predstavljati, še posebej ne na področju videoiger, kjer so bili eni pionirjev in so te izkušnje le še nadgradili do stopnje, da njihove izdelke uporablja skoraj vsak gamer.

Najsi so to gaming miške, med njimi legendarni model MX 518 ali G502 ter v zadnjem letu na e-športnem področju dominanten G Pro Wireless; najsi so to gaming tipkovnice – od ne ravno uspešnih začetnih modelov, ki so uporabljali njihova Romer-G stikala, do sedanjih uspešnih serij mehaničnih tipkovnic; najsi so to gaming headseti – lahko bi prisegli, da so bile pred nekaj leti skoraj vsake druge slušalke na lokalnih lanpartyjih Logitechove G231 Prodigy.

No, tovrsten sloves je v zadnjih nekaj letih dosegla njihova nova serija minimalističnih, k performansi usmerjenih perifernih naprav v seriji G PRO.

Tako danes preizkušamo najboljši gaming headset v ponudbi Logitecha za e-športnike, in sicer Pro X Wireless Lightspeed. Cena je zasoljena, brez dvoma, a po drugi strani bi naj dobili “the best of the best” – pa je temu res tako? No, pa poglejmo.

Razpakiranje in prvi priklop

Ko jemljemo izdelek iz embalaže, izkušnja sledi pričakovanjem – kartonska škatla, znotraj katere najdemo izdelek, odstranljiv mikrofon, polnilni kabel in USB tip A brezžični konektor, kot tudi lepo, kvalitetno torbico za nošnjo headseta iz dogodek na dogodek. No, pa še par nalepk ter navodil.

Proces prvega vklopa je sila enostaven – le priklopimo brežični USB sprejemnik, ki je sicer velikosti običajnega spominskega ključka, v prosto USB mesto na prednji ali zadnji strani računalnika, potegnemo drsnik na ON pozicijo na levi slušalki, headset odda nek bing bing zvok ter glasba se začne predvajati na Pro G Wireless X, s pomočjo Lightspeed tehnologije brez vsakega opaznega zamika ali izgub kvalitete.

G Hub in možnosti personalizacije

Toplo priporočam, da takoj po priklopu namestite aplikacijo Logitech G Hub, ki odklene celoten nabor funkcionalnosti izdelka – tako je moč v programski opremi nastavljati vse standardne zadeve. Dobra izkušnja se začne že pri izenačevalniku, ki ima dodano vrednost v tem, da lahko izberete t.i. community presete – uporabljate nastavitve, ki jih uporablja kakšen svetovno znanih streamerjev ali profesionalnih igralcev, tweakane settinge iz strani skupnosti prav za recimo CS:GO ali glasbene presete in več.

To se nadaljuje tudi pri Blue Voice mikrofonu, saj je moč izbrati celo kopico presetov ali ustvariti svojega. Žal mikrofon sam po sebi ni čisto nič posebnega in je izrazito neimpresiven, a je Logitech pred nekaj leti kupil proizvajalca popularnih PC mikrofonov Blue, ki je v enačbo dodal nekaj EQ optimizacij ter tako zvok sicer ni primerljiv z broadcast ponudbo, a je kristalno jasen za efektivno komunikacijo v igrah, kot tudi so vključili par zabavnih gimmicky profilov. Vseeno je potrebno pohvaliti dobro nastavljivost s t.i. goose neck kovinsko izdelavo, ki se sicer sčasoma nekoliko povesi, a sicer omogoča več kot dovolj nastavljivosti – kot tudi je zadeva v celoti odstranljiva, če želite kdaj s headsetom v javnost oz. ga uporabljati kot le naglavne slušalke.

Materiali in kvaliteta

Tudi sicer je kvaliteta izdelave z eno besedo vrhunska, saj kombinacija kovine na vseh obremenjenih delih in soft-touch mat črne trde plastike drugje sta resnično razblinila morebitne dvome o tem, da bi G Pro Wireless X razpadle po nekaj “močenjših odlaganjih” na mizo, ko izgubimo ključno rundo v Valorantu. No, morebiti boste pa v ključnem trenutku jeze pozabili, da jih imate na glavi, saj navkljub kvalitetni izdelavi pretirane teže na glavi ni opaziti, spominska pena na naglavnem traku in na ušesnikih pa zagotovi, da bo izkušnja tudi ob dolgih igralskih maratonih udobna. Če moram iskati pomanjklijvosti bi rekel, da je ta imitacija usnja v teh vročih mesecih pogosto bila vzrok za potenje – a je lahko vaša izkušnja drugačna.

Baterija ter povezljivost

Maratone bo zdržala tudi baterija, ki brez težav zdrži več dni uporabe – ko pa se izpraznijo pa jih za uro ali dve priklopimo z USB C kablom (ko jih lahko pač uporabljamo kot wired headset) ter spet smo nared za 20 ur brezžične uporabe. Poleg prej omenjenega porta za polnjenje, je na headsetu najti še namensko tipko za izklop ali mute mikrofona, kolešček za nastavljanje glasnosti in tipko za vklop oz. izklop. Nič divjega, a popolnoma dovolj za hardcore PC gamerje – no, pa tudi na konzolah naslednje generacije ne boste ostali prikrajšani, saj delujejo popolnoma perfektno tudi na PS5 in Xbox One X, na žalost v osnovni funkcionalnosti, brez profilov in personalizacije. Istočasno headsetu manjka Bluetooth ali 3.5-milimetrski priklop za mobilne oz. legacy naprave, a glede na tarčno skupino e-športnih navdušencev, to ne bi smel biti prevelik problem.

Kvaliteta reprodukcije in zvočna izkušnja

Nobenega problema ni za slišati niti kar se tiče kvalitete zvoka – velikost zvočnikov v notranjosti vsakega ušesnika sicer je 50 milimetrov in, ki naj bi po specifikacijah reproducirali celoten slišni spekter od 20 Hz do 20 kHz. A istočasno reproduciran zvok tudi ni noben presežek in pri t.i. flat frekvenčnem profilu je celoten zvok nekoliko zadušen, s poudarjenimi basi in visokimi toni.

Prav tako sam nikoli ne poganjam običajnih headsetov na 100% volumna – daleč od tega, a pri Logitech G Pro Wireless X sem se pogosto znašel pri 100% volumna v igrah in nisem bil tako “v akcijI” kot bi si želel – morebiti je vzrok za to pomanjkanje aktivnega izenačevanja zunanjih šumov ali ANCja na tem headsetu, ali pa sem le navajen boljše ter glasnejše opcije reprodukcije na mojem audiofilskem headsetu izbire.

Povzetek in mnenje

Pod črto Logitech G Pro Wireless X z razlogom zaseda mesto na vrhu proizvajalčeve ponudbe gaming headsetov in navkljub visoki ceni, le to opravičuje z vrhunsko kvaliteto izdelave, personalizacijo in povezano podporo skupnosti, kot tudi dobro uporabniško izkušnjo – želeli bi si le kvalitetnejše reprodukcije zvoka in mikrofona, a v življenju pač ne moremo imeti čisto vsega, no vsaj do izida Wireless X 2.


THE LEGEND OF ZELDA: TEARS OF THE KINGDOM NINTENDO Switch igra

69,99 €

Preizkušamo

Preizkusili smo novo igro o jakuzah Like a Dragon: Infinite Wealth

Published

on

Infinite Wealth predstavlja odlično združitev zapeljive zgodbe, raznolikih likov in privlačnega načina igranja. Osrednji junak, Ichiban Kasuga, nekdanji član jakuze, navdušuje s srcem polnim dobrote. Z njim smo se srečali v prejšnji iteraciji Yakuza: Like a Dragon, kjer je bil prvič predstavljen. Četudi niste igrali prejšnjih Yakuza iger, je Infinite Wealth primerna tudi za začetnike, saj vas hitro pripravi do trenutnega dogajanja, prav tako pa vas navduši tudi za pretekle igre.

O zgodbi

Kot ste mogoče videli v napovedniku, je v igri ogromno različnih mehanik, predvsem pa je ogromno zgodbe. Za to recenzijo smo odigrali kar petdeset ur, pa še kar nismo prišli do konca. Še posebej na začetku morate imeti potrpljenje, saj je veliko prizorov, ki jih ne morete preskočiti, saj so bistvenega pomena.

Zgodba se začne z Ichibanom, ki dela v zaposlitvenem centru in poskuša pomagati bivšim članom jakuze, da pridejo do dela. Ampak kot pravi pregovor, nobeno dobro delo ne ostane nekaznovano, in ravno to ga spravi v težave. Kako pa se je potem Ichiban znašel na Havajih? Enostavno, želel je poiskati svojo dolgo izgubljeno mamo in na poti spoznal ogromno različnih ljudi, ki so mu pomagali do cilja.

O načinu igranja

Infinite Wealth je pretepaška igra ki ima zanimivo potezno mehaniko. V skupini s Kasugo lahko imate do tri prijatelje in vsak izmed njih ima službo, s katero skozi zgodbo odklepajo nove spretnosti. Da pa zadeva ne bi bila enostranska, lahko izbiramo med desetimi edinstvenimi službami, ki se razlikujejo med seboj in doprinesejo raznolikost v bitkah. 

Skozi mini zgodbe in igre, Yakuza zelo dobro osredini našo pozornost na ogromno težav na Havajih, od težave z brezposelnostjo, do težav v novinarstvu, kjer lahko hitro pride do širjenja napačnih informacij. Mini igre so zabavne in nas zamotijo od nadaljevanja zgodbe. Sem sodijo: pobiranje smeti na plaži, slikanje »čudakov« po mestu, zbiranje »Sujimonov« za Sujimon bitke, golf, bowling, bejzbol in še mnogo drugih.

Kot noviteto so tudi dodali otok Dondoko, kjer je naša naloga, da povrnemo izgled otoka z različnimi nalogami kot so odstranjevanje smeti, lovljenje rib, insektov, gradnje stavb, pretepanje nasprotnikov in opravljanje dnevnih nalog. Cilj vsega je, otok Dondoko spremeniti v pet zvezdni resort, kamor skozi čas pridejo vsi liki iz sedanjih in preteklih Yakuza iger. Igranje predvsem spominja na Animal Crossing in je zabaven način preganjanja dolgčasa.

Nekaj pomanjkljivosti

Poleg vseh teh odličnih zadev, je pa ena, ki nas zmoti. Če želimo imeti New game+ moramo doplačati za Deluxe ali Ultimate edicijo. New game+ nam olajša igranje določenih mini iger kot so, Dondoko otok in Sujimon bitke, iskreno nas taka vsebina ne mika, saj je igra že tako ali tako dolga, včasih celo predolga.

Za napredovanje, brez večjih težav pa na žalost moramo opraviti vsaj nekaj stranskih misij in se podajati v bitke. Prav tako je ogromno dialoga, ki ga sicer lahko preskočimo, ampak ne bomo razumeli dogajanja.

Na kratko

Igra je res dodelana in moramo priznati, da smo pogrešali igro, ki jo je mogoče ob izidu igrati brez večjih napak ali hroščev. Če ste igralec, ki končuje igre v desetih urah, potem ta igra ni za vas. Včasih se znajdemo v situaciji, ko je treba opraviti eno nalogo, ki zahteva izvedbo še petih drugih. Pri tem je ključno natančno slediti zapletenemu poteku dogodkov, da lahko v celoti razumemo zgodbo. Če pa so vam takšne »grindy« igre z dolgo zgodbo všeč, vam jo toplo priporočamo.

Continue Reading

Preizkušamo

Preizkusili smo roparsko igro Payday 3

Published

on

Ste pripravljeni, da stopite v svet kriminala, adrenalina in akcije? Če niste, potem Payday 3 verjetno ni za vas. Ampak če ste odgovorili na moje vprašanje z ja, vas čaka super dogodivščina.

Payday 3 je akcijska videoigra, ki se osredotoča na izvedbo ropov in kriminalnih akcij. Igralci prevzamejo vlogo kriminalcev, imenovanih “Heisters“, ki izvajajo različne kriminalne podvige. Zgodba vključuje načrtovanje in izvedbo ropov, od bančnih ropov do drznih tatvin dragocenosti. Glavni cilj je zaslužiti denar in preživeti v neusmiljenem svetu kriminala.

Slika: Deep Silver

O igri

Vsaka naloga zahteva timsko delo in strategijo, kjer igralci izbirajo svoje vloge z različnimi spretnostmi in opremo. Igralci morajo obvladati streljanje, spretno upravljati s situacijami pod pritiskom ter se izogibati varnostnim sistemom in policijskim napadom. Igra se odvija v različnih okoljih, vključno s prizorišči urbanih središč, muzejev in drugimi zanimivimi lokacijami.

Nenehno napredovanje likov, pridobivanje novih orožij, spretnosti in opreme ter prilagajanje strategij poskrbijo za vedno nove in razburljive izzive. Igra ponuja raznolikost in možnost različnih pristopov k ropom, kar zagotavlja občutek svobode pri izvedbi kriminalnih podvigov. S kombinacijo akcije, napetosti in taktičnega načrtovanja, Payday 3 ponuja edinstveno izkušnjo za ljubitelje akcijskih iger.

Slika: Deep Silver

Spremembe in novosti

Payday 2 je izšel leta 2013, zato so seveda razvijalci Starbreeze Studios imeli časa na pretek, da so lahko razmislili v katero smer želijo Payday 3 razvijati in pravilno implementirati vse spremembe. Moram priznati, da veliko sprememb je uspelo.

Prvo kar boste opazili je, da nismo več v Washingtonu ampak v New Yorku. V Payday 3 se boste podali seveda z izboljšanimi grafikami kot v Payday 2. To razlika 10 let naredi že sama po sebi. Modeli likov so zelo izboljšani, predvsem talci, ki v Payday 2 niso imeli tako vidne vloge, so na res višjem nivoju. Tudi sence so seveda posodobljene in lažje vidimo, kdaj nas nekaj čaka za vogalom.

Slika: Deep Silver

Ni pa grafika edino, kar se je spremenilo. Gameplay se je drastično spremenil. Payday je iskreno rečeno, zelo težka igra. Oziroma natančneje, za novega igralca je zelo težka igra. Mehanike igre, gibanje in gunplay so zelo drugačni od tipičnih prvoosebnih streljačin. Jaz sem potreboval kar nekaj časa, da sem se na konzoli navadil na vse skupaj. S Payday 3 so začetni nivo težavnosti malo znižali ampak brez skrbi, kajti tudi za veterane igra ostaja precej izzivalna.

Mehanike v igri

Nekaj kar je zelo dobro prevetrilo igro je kako ravnamo s talci. Seveda v Payday 2 so tudi obstajali, ampak nismo imeli kaj veliko za početi z njimi. No v Payday 3 so nadgradili to interakcijo. Na primer, zdaj lahko talce izpustimo in si pridobimo čas ali zamenjamo za določene predmete, ki nam pomagajo proti policiji. Talcem so dali nek smisel poleg ležanja na tleh z zvezanimi rokami. Na takšen način imamo večji občutek realnosti v igri.

Ena največjih sprememb v igri Payday 3 je bolj razširjen začetni segment pred ropom. Skupina kriminalcev bi pred samim ropom verjetno opazovala in preučevala svojo tarčo. Sedaj lahko tudi vi brez maske hodite naokoli ter opazujete straže, varnostno opremo, poti in druge elemente, preden se lotite ropa.

Slika: Deep Silver

Ta predhodni segment omogoča vaši ekipi načrtovanje bolj izpopolnjenega in profesionalnega pristopa. Če vas stražar ujame na nedovoljenem območju, vas lahko odpelje nazaj na javno območje, prikrivanje pa ostane nedotaknjeno. Pred samim ropom lahko pridobite boljši občutek glede možnosti in ovir, ki jih vsaka misija prinaša.

Nekaj slabosti

Seveda ni vse rožnato. Ne smemo pozabiti, da je Payday 3 še vedno večigralska streljačina. To pomeni, da smo pogosto pod usmiljenjem naključnih ljudi s katerimi se povežemo. Sicer se ni zgodilo velikokrat a je vseeno potrebno omeniti, da se boste srečevali tudi s t. i. trolli, ki vam bodo rope malce oteževali. Srečeval sem s tudi s crashi in disconnecti. Za moj okus se je to dogajalo prepogosto. Igra vsiljuje online način kar je lahko sitno če želite igrati igro zgolj offline oz. kot singleplayer. Mape in dizajn notranjih nivojev se zdijo precej podobni prejšnjim izvedbam iger. Manjka neke svežine na tem področju.

Ne glede na zadnje kritike je Payday 3 super popestritev in ponuja oblubljeno – adrenalinske rope in možnost, da se vživimo v svet kriminala.

Slika: Deep Silver

Continue Reading

Preizkušamo

Preizkusili smo nogometno simulacijo EA Sports FC 24

Published

on

Fifa 24… Ah ne, se opravičujem, zdaj seveda govorimo o EA Sports FC 24. Nekako ne gre tako dobro z jezika, kajne? Dobrodošli pri GameGangu. Danes bomo z vami delili naše mnenje in občutke o novi oz. prvi izdaji EA Sport FC 24.

Prvo, da razjasnimo, zakaj je ime zdaj, po skoraj 20 letih, drugačno. Organizacija FIFA seveda drži pravice do imena, in medtem ko je v vseh teh letih dovolila EA Sportsu, da uporablja to ime za njihovo priljubljeno igro, se je to z letošnjim letom spremenilo. Niso dobili obnovljene pogodbe o pravicah in to je to. Seveda zelo skrajšana verzija ampak mislim, da vsi razumemo.

Nekaj besed o tehnologiji

No sedaj gremo na igro. Nekaj let so se že pri EA posluževali tako imenovane tehnologije »HyperMotion«, z namenom, da bi gibanje v igri bilo kar se da realno. To je vključevalo, da so povabili igralce na posebno lokacijo, jih oblekli v zelo oprijeta oblačila in jim namestili sledilce, ki so sledili njihovim gibom. Nato so to kar se da natančno želeli predstaviti tudi v igri.

Slika: EA

Letos so se tega lotili malo drugače. Še vedno uporabljajo isto tehnologijo, le da so se letos odločili za drugačen pristop. Uporabili so zgolj posnetke Premier lige, La Lige, ter moške in ženske lige prvakov. Na tak način naj bi vsakemu igralcu lahko dodelili njihovo značilno gibanje ali vsaj približke temu. To tehnologijo so poimenovali »HyperMotion V« in seveda, kot vse v letu 2023, se je tudi ta zanašala močno na umetno inteligenco.

Ta tehnologija omogoča nekaj novih zanimiv zadev, kot so »signature« gibi. To so triki, streli ali podaje, ki so značilni za določene igralce. Kar je zelo zabavno, ampak velja bolj kot ne za večje ekipe in večje igralce.

V FC Ultimate Team so vključili ženske igralke in zdaj lahko celo posodabljate in izboljšujete igralčeve sposobnosti v ultimate teamu in s tem izboljšate njihov overall rating. Vse to so točke, ki jih je EA uporabil v marketinškem materialu. Ampak ali je zares igra kaj boljša zaradi vsega tega?

Presenečenja

Torej, prvo kar boste opazili je, da je začetek vsake tekme drugačen. Namesto prizora, kako igralci hodijo iz tunela na igrišče, imamo razne posnetke iz garderobe, stadiona posameznih igralcev in drugo. Moram priznati, da mi je to dosti bolj všeč. V FC 24 imam tudi veliko boljši občutek atmosfere na stadionu. Če gremo na Santiago Bernabéu navijači prepevajo Hala Madrid, na Anfieldu You’ll Never Walk Alone. Tudi vzdušje ob doseženemu golu je odlično. Atmosfersko so zares lepo uredili igro, da se počutimo kot, da smo v samem središču dogajanja.

Dodali so več reakcij nogometašev tudi na sodniške odločitve. In opazil sem, da se nekateri igralci več pritožujejo kot drugi, kar tudi poustvarja realnost iz pravega nogometa. Potem še ena prednost in nekaj, kar je zelo lahko opaziti, je tekanje igralcev. Hypermotion V omogoča, da so vsakemu igralci dodelili prav svoj slog iz realnosti. Zdaj seveda ni 100% pokritost po celem svetu in ni popolna mimika realnosti, ampak se opazi, da ima na primer Mohamed Salah drugačen tek od Phila Fodena ali Erlinga Haalanda. In čeprav radi govorimo o tem kako je FIFA oziroma sedaj FC vsako leto ista igra, in ob tem imamo popolnoma prav, so letos dodali vsaj nekaj površinskih novosti.

Slabosti

Zdaj pa k globljim zadevam oz. težavam, ki jih ima FC 24. Vsako leto se pravzaprav pogovarjamo o istih točkah. Obrambni igralci so kot stožci, ki večkrat omogočijo gol nasprotniku, kot pa ga preprečijo. Funkcija menjavanja kontrole med igralci je še vedno nenatančna in nekonsistentna. Vratarji so ali kot Buffon v najboljših letih ali pa kot tvoj prijatelj iz rekreativne amaterske lige. Zdaj razumel bi, da je to naznanilo svežega začetka za EA Sports in njihovo preimenovano franšizo FC. In razumem, da se večkrat hecamo, da so vsako leto te igre popolnoma identične. Ampak resnično letos imam občutek, da to popolnoma drži.

Dodali so nekaj novih funkcij in načinov za igranje kot sem že omenil, ki so seveda dobrodošli. Ampak Manager Career je popolnoma enak, Player Career je popolnoma enak, Pro Clubs je zabaven način, ampak zgolj, če imaš prijatelje na voljo s katerimi igraš. Ostali načini igranja so popolnoma enaki. Skratka, občutek imam kot da igram Fifo 23 z novim imenom.

Slika: EA

Ne me narobe razumeti, veliko časa je FC 24 zabavna igra. Še posebej mislim, da izstopa, kadar igramo s prijatelji na kavču. In ravno to je računica pri EA Sports. Ponuditi zgolj dovolj dobro igro. To nas lahko jezi zato, ker so seveda sposobni pripraviti veliko več.

Zaključne misli

Ampak iskreno dejstvo, ki stoji za vsem tem je to, da moje mnenje in mnenje tisočih ali še več, ne pomeni prav veliko ljudem pri EA Sports. Na trgu žal ni alternative, ki bi pritiskala na njih, da bi zadevo izboljšali. FC 25 bo isto razočaranje kot FC 24. Ampak jo bomo vsi kupili, ker je to edini način, da se lahko vživimo v naše heroje in idole na igrišču.

Igra EA Sports FC 24 bi lahko bila veliko več kot je. Jaz in vsi vi se tega zavedamo. Lahko le upamo, da je bilo to zgolj prehodno leto, v katerem je bil fokus na rebrandingu in nas prave spremembe čakajo pri FC 25.

Hvala ker ste bili z nami.

Continue Reading

Oprema

Preizkusili smo pošasten Asus ROG STRIX SCAR 18!

Published

on

By

Je sploh mogoče narediti bolj zmogljiv laptop?

Na test so nam poslali ROG STRIX SCAR 18 gaming prenosnik, ki je prišel v čisto normalni, standard “gejmerski” škatli. Prvi opozorilni znak je bil, ko smo uzrli napajalno škatlo – le-ta je večja od dveh NUCov in bi za njo skorajda potrebovali orožni list. Druga je bil seveda sam laptop, ki je res velik (a istočasno v roki dosti lažji, kot smo pričakovali) in ima vse stranice polne prezračevalnih lukenj. No, popolnoma nas je pa odneslo, ko smo ga odprli in ga preizkusili v igrah – to je res mašina brez primerjave.

Specifikacije, da te kap

V notranjost prenosnika je Asusu uspelo stlačiti i9 procesor 13. generacije z 8 zmogljivimi in 16 učinkovitimi jedri, 64GB najnovejšega DDR5 spomina, 4×4 PCIe SSD diske s hitrostjo 7 gigabytov na sekundo in nenazadnje grafično kartico Nvidia Geforce RTX 4090 s TDPjem 175W.

Next-gen hlajenje

Predvsem za optimalno delovanje slednje je potrebno imeti res impresivno hlajenje – to dosegajo s celo serijo dejanskih in nekaj marketinško obogatenih tehnologij – med njimi liquid metal hladilna tekočina na procesorju in grafični, ki vodi vročino po sedmih ločenih “vročih ceveh” do heatsinka oz. izmenjevalnika toplote. Ta poteka po celotni širini prenosnega računalnika, in iz katerega trije ventilatorji na obe stranici in predvsem zadnjo stran prenosnika odpihujejo vroč zrak. Kar zapletena zadeva, a deluje.

Cena zmogljivosti? Glasnost.

Tako pri igranju in zahtevnih opravilih na računalniku enkrat nismo doživeli upočasnitve zaradi pregrevanja – je pa res, da to ni Macbook, ki bi bil sorazmerno zmogljiv in brezslišen, SCAR pri igranju iger preklopi v Game mode in poveča hitrost vrtenja ventilatorjev, ki pohendlajo vročino, a so občutno glasni.

No, tu moram izpostaviti, da prenosnik NI neprestano glasen. Ko scrollamo po Redditu, gledamo videe na YouTube ali se pogovarjamo na Discordu in ga ne obremenjujemo pretirano, se vklopi Silent način in je prenosnik čisto tih ter se sliši le zvok iz zvočnikov. Le-ti imajo celo serijo certifikatov in funkcij (Dolby Atmos, Hi-Res, AI izenačevanje šuma) in so čisto dovolj za gledanje kakšnega streama ali filma, glasni so več kot dovolj in tudi nizki toni so sprejemljivi, pri igranju pa so pač neuporabne, saj se vklopi “turbina” na hlajenju in je za zvok treba fizično priklopiti slušalke.

Povezljivosti je več kot dovolj

Če smo že pri povezljivosti – je le-te dovolj, in sicer:

  • Dva USB 3.2 Gen2 tip A,
  • dva USB tip C (en od teh tudi napaja prenosnik z do 100W), en od teh s podporo Thunderbolta 4 en pa “le” USB 3.2 Gen2 s power inputom do 100W in outputom do 5V 3A,
  • 3.5mm TRRS jack za headset
  • RJ45 za ethernet z 2.5G hitrostjo in seveda
  • HDMI izhod z 2.1 podporo

Pri tej je treba izpostaviti, da smo trenutno še v obdobju, ko je A konektorjev ogromno in to, da sta oba “ta velika” konektorja na strani, kjer desničarji imajo miško, ki se neprestano mlati v priklopljene kable, res ni optimalno. Vedno so mi bile všeč opcije z IO povezavami na zadnji strani, a razumem, da je nekje treba odpihovati vroč zrak.

Gejmerski design

Tudi sicer design zame osebno preveč kriči “gamer”, a okusi so različni. Drugim verjamem, da bodo ostri robovi, RGB osvetljeni logotipi na pokrovu in na spodnjem robu ohišja, kot tudi RGB nastavljiva tipkovnica najboljša stvar ever.

Vse lučke so seveda popolnoma nastavljive in jih je možno povezati za uniformno barvno podobo in efekte, aja pa tudi ugasnemo jih lahko čisto vse. Pomembno za izpostaviti je tudi samo plastično površino, ki je narejena iz malce prosojnega materiala, ki pokažejo notranjost komponent – le-ta je super kul kot zanimiv efekt, a se na tej teksturi res vidi vsak madež in odtis rok. 

Resnično izjemen ekran

A v vsakodnevni uporabi je design manj pomemben, kot to v kaj dejansko gledamo – in tu ima SCAR 18, kot pove že ime, vgrajen izjemno velik in res zmogljiv Nebula ekran, ki se ponaša z 240 Hz hitrostjo osveževanja, prikazovanjem 100% DCI-P3 barvnega spektra in 500 nitov svetlosti, vse to na ekranu 2560x1600px v 16:10 razmerju. Seveda ima podporo vsem aktualnim tehnologijam – Dolby Vision, Pantone Validated certifikat, G-Sync in seže skorajda od roba do roba ter tako zagotovi res impresivno izkušnjo.

Brez heca, ta monitor je (po mašineriji znotraj njega) moj najljubši del  STRIX SCAR 18, saj je dovolj velik, da si sploh nisem želel priklopiti ločenega ekrana, specifikacije boljše od najbolj high-end gaming monitorjev in res kvaliteten prikaz barv.

Največje razočaranje

Medtem sem bil pa razočaran s tipkovnico. Le-ta je navadna “chiclet” prenosniška, s petimi dodatnimi makro tipkami in ni nič posebnega, razen osvetlitve ter vgrajenih efektov, seveda. Naj bi uporabljala neko posebno Overstroke tehnologijo, da prej registrira klik, a jaz osebno nisem opazil razlike. Tudi touchpad je sprejemljiv – dovolj velik in s stekleno zgornjo površino, a razume se, da boste pri takem prenosniku uporabljali namensko miško. Za res zasoljeno ceno STRIXa sem pričakoval več.

Narejen za igre

Tega pa ni mogoče povedati za končno zmogljivost v igrah, saj je bila le-ta izjemna. Postavili smo stress test situacijo, in sicer najnovejši Call of Duty: Modern Warfare 3 na najvišjih možnih nastavitvah in istočasno streamanje na YouTube z OBS ter še istočasno ločene poglede s TikTok studiem. S povezanimi miškami, studijskimi mikrofoni, USB capture karticami in še – pa ni bilo zaznati ene same upočasnitve, laggiranja, kakršnekoli neodzivnosti. Računalnik je delal, kot da ga ne mučimo namerno.

Tudi v vseh drugih igrah je bila izkušnja gladka – le v CS2 je tu in tam FPS nepojasnjeno padel iz zgornje omejitve 239, kar bi pa pripisal  igri bolj, kot čemurkoli drugemu, saj teh težav ni bilo v nobeni drugi igri. Če navedemo še nekaj benchmarkov – je pri 2K resoluciji:

  • Counter Strike 2 povprečno 360 FPS,
  • Cyberpunk 100 FPS
  • Rainbow 6 Siege 440 FPS.

Pač, pošast, ki bo v večini primerov brez težav nadvladala še tako zmogljivo igro in visoke nastavitve.

Aja, pozabil sem na 90Wh baterijo v notranjosti – le-ta zdrži 14 ur na economy načinu in cca 7 pri normalni uporabi iz igre, v igri pa itak ne priporočamo igrati.

Pod črto? Zmogljivost namiznega računalnika, v laptopu, z vgrajenim monitorjem in periferijo.

Sedaj sem govoril zadnjih deset minut o res impresivni zmogljivosti STRIX SCAR 18. Če vam pa to ni dovolj, se je treba spomniti, da to ni kišta s 30 kilogrami, ampak je na koncu ves  ta “horsepower” skrit v škatli z le nekaj več kot 3 kilogrami, ki jo brez težav spravimo v nahrbtnik in ki že vključuje vrhunski monitor.

Potem boste rekli, “glej kako je drag”, ampak poizkusite sestaviti gaming računalnik s takšnimi specifikacijami, dodajte tako kvaliteten monitor, komplet periferije in vam lahko povemo, da bo kar težko upravičiti, kaj naredi kišto toliko boljšo – pa za transport recimo na lanparty rabite avto, ne vrečke. In to, to bi moralo biti dovolj.

Continue Reading

Preizkušamo

Preizkusili smo serijo akcijskih iger o prikrivanju Metal Gear Solid: Master Collection Vol. 1

Published

on

Celovit paket, ki navdušuje tako dolgoletne oboževalce kot nove igralce, Metal Gear Solid: Master Collection Vol. 1 ponuja nostalgično potovanje skozi začetke prikrivne akcije. Zbirka združuje začetne igre, ki so prispevale k slavi franšize METAL GEAR v posodobljenem formatu za konzole najnovejše in prejšnje generacije ter PC. Kljub dodatni vsebini, ki zaokrožuje zbirko, se zdi, da bi se Konami lahko s to izdajo nekoliko bolj potrudil.

Slika: Konami

Izkoriščanje nostalgičnih igralcev ali začetni paket za novo občinstvo?

Nakup zbirke Metal Gear Solid: Master Collection Vol. 1 se na prvi pogled zdi privlačna odločitev za nove in obstoječe ljubitelje serije. Zbirka vključuje ikonične igre, kot so Metal Gear Solid za PlayStation 1 z dodatnim paketom misij VR ter Metal Gear Solid 2: Sons of Liberty in MGS3: Snake Eater z izboljšavami (a brez nekatere vsebine) iz poznejših različic Substance in Subsistence. K temu Konami dodaja še Metal Gear in Metal Gear 2: Solid Snake za MSX2 in obe igri NES Metal Gear, kar efektivno zajame vse igre v franšizi od leta 1987 do leta 2004.

Metal Gear Solid: Master Collection Vol. 1 vključuje:

Igre

  • Metal Gear
  • Metal Gear 2: Solid Snake
  • Metal Gear Solid (skupaj z VR in posebnimi misijami)
  • Metal Gear Solid 2: Sons of Liberty (verzija HD Collection)
  • Metal Gear Solid 3: Snake Eater (verzija HD Collection)
  • Metal Gear (verzija NES/FC)
  • Snake’s Revenge
  • Regionalne različice naslovov so na voljo kot dodatni prenosi.

Dodatna video vsebina

  • Metal Gear Solid: Digitalni risani roman
  • Metal Gear Solid 2: Digitalni risani roman

Digitalne knjige

  • Metal Gear Solid: Scenarij
  • Metal Gear Solid: Knjižica
  • Metal Gear Solid 2: Scenarij
  • Metal Gear Solid 2: Knjižica
  • Metal Gear Solid 3: Scenarij
  • Metal Gear Solid 3: Knjižica
  • Metal Gear & Metal Gear 2: Scenarij
  • Metal Gear & Metal Gear 2: Knjižica
  • Do digitalnih knjig lahko dostopate v glavnem meniju igre.

Glasbena podlaga

Metal Gear Solid: Digitalna glasbena podlaga

Kdor že ima različico iger za PS4, lahko digitalno različico za PS5 dobi brez dodatnih stroškov.

Skratka, nova zbirka bistveno presega zgolj ponovne izdaje iger. Dodatna vsebina morda ne pomeni veliko novim igralcem, a vsem, ki so zrasli z igrami Metal Gear, ponuja podroben vpogled v eno izmed kultnih videoiger tega obdobja.

Tehnično gledano, Konami bi se lahko bolj potrudil

O tem, zakaj Master Collection razočara, predvsem v primerjavi z zbirko Metal Gear Solid HD Collection iz leta 2011, so naši kolegi recenzenti že veliko napisali in podrobno razložili. Preprosto povedano, ta izdaja ne prinaša vizualnih izboljšav, na katere so računali oboževalci serije.

Kakor ekipa Eurogamerja povzema:

“Gre za osnovno prizadevanje emulacije igre Metal Gear Solid za PS1, medtem ko MGS2 in 3 temeljita na starajoči se zbirki HD Collection s fiksno ločljivostjo 720p. Med vsemi najbolj razočara verzija za računalnik, ki ne ponuja nobenih vizualnih nastavitev. Ker obtiči pri 720p brez izravnavanja – če ne upoštevamo modifikacij, ki so jih izdelali oboževalci – je to različica zbirke Master Collection, ki od Konamija najbolj potrebuje pozornost.”

Z drugimi besedami, igre v zbirki niso bile vizualno ali grafično posodobljene, kar na grobo pomeni, da so v enakem ali slabšem stanju kakor v prejšnjih izdajah. Veterani serije bodo hitro opazili pomanjkljivosti nove izdaje, vsem ostalim pa ta odločitev najverjetneje ne poslabša igralne izkušnje.

Kojimove igre je vredno vsaj enkrat preizkusiti

Grafično dovršene ali ne, igre Hidea Kojime so pojem zase. Japonski mojster igričarske ekvivalente magičnega realizma je znan po kompleksnih zgodbah, neverjetnih detajlih iz resničnosti in dobri meri fantastičnih elementov, ki skupaj ustvarijo poglobljen svet, v katerem lahko izgubiš konkreten del svoje mladosti.

Tipična igralska izkušnja igre Kojima Productions vključuje uvodni nagovor, ki zajema mešanico resničnih dogodkov in izmišljene zgodovine, nekaj minut pridnega čakanja, da se predposneta scena zaključi, “krajši” pogovor po radiu in šele nato kakšen trenutek akcije s ploščkom, preden se postopek ponovi. Zadnji prizor v igri Metal Gear Solid 3, na primer, traja približno 25 minut in je eden najdaljših prizorov v celotni franšizi. To je ista igra, v kateri nam bolničarka vsakič, kadar shranimo napredek, preko radia začne razlagati zanimivosti o kultnih filmih, ki jih moramo nujno pogledati.

Slika: Eurogamer

Obsedenost s podrobnostmi je v Metal Gear igrah mogoče opaziti tudi zaradi neverjetne količine realističnih elementov, ki jih srečamo med igranjem. Od tega, da kajenje dobesedno škoduje zdravju našega lika, do tisoč in enega načina zvite uporabe okolja, ali nasprotnikov, ki znajo opaziti naše sledi v snegu. Ekipa Kojima Productions vse od originalne zasnove serije, Metal Gear v svet videoiger uvaja ideje, ki ostajajo radikalne tudi šestintrideset let kasneje.

Metal Gear Solid: Master Collection Vol. 1 da ali ne?

To je nedvomno ultimativna zbirka Metal Gear vsebine, ki je nastala med leti 1987 in 2004. Poleg iger zbirka ponuja še dodatne digitalne poslastice, kot so stripi, digitalizirani ovitki iger, in podobno, v katero je bilo morda vloženega nekoliko več truda, kot v igre same. Zbirka na žalost vizualno ne nadgradi vključenih iger, a kljub temu ohranja izvirno čarobnost serije, ki jo nemudoma začutiš, ko zaženeš kateri koli naslov iz zbirke. Kojimove igre so preprosto drugačne in ta nalezljiva drugačnost ostaja tudi v vizualno podstandardni verziji njegovih del.

Continue Reading

Preizkušamo

Preizkusili smo igro o organiziranem kriminalu Crime Boss: Rockay City

Published

on

Crime Boss: Rockay City je večigralska prvoosebna streljačina, ki jo je razvil Ingame Studios. Cilj igre je sestaviti ekipo zlikovcev in opravljati zahtevne rope ter se boriti za nadzor nad posameznimi teritoriji v mestu. Igra je zelo podobna zdaj že kultnemu PayDayu, ki bo kmalu na vrsti za recenzijo.

Ekipa zvezdnikov je razočarala

Po vseh napovednikih in igralski zasedbi, sem imel o igri visoka pričakovanja. Prepričan sem bil, da me čakajo adrenalinski ropi, zapletene ozemeljske vojne in liki, ki me bodo potegnili v zgodbo. Vse skupaj je na koncu izpadlo popolnoma drugače.

Slika: Ingame Studios, A. S.

Začnimo z igralsko zasedbo. Ne vem, kako je razvijalcem uspelo prepričati toliko hollywoodskih zvezd, da sodelujejo pri igri, ampak je to zame bila največja svetla točka. Glavnega lika Travisa Bakerja igra Michael Madsen, pojavijo se pa tudi Danny Trejo, Danny Glovej, Kim Basinger, Vanilla Ice in tudi nihče drug kot Chuck Norris. No, vsi liki niso ravno dobro načrtovani, predvsem Chuck Norris je zelo generičen. Danny Trejo se na vse moči trudi potegniti kar se da iz lika in to je t. i. rešilna bilka celotne zgodbe.

Igranje ne ponuja nič novega

Sedaj pojdimo na gameplay. Če ste kdaj igrali katerokoli izmed iger PayDay, vam bo igra Crime Boss: Rockay City takoj jasna. Če ne, pa vse skupaj tudi ni preveč zakomplicirano.  Imamo več načinov, kako igramo igro, ampak zavoljo recenzije sem se lotil osnovne kampanje, ki mi je vzela nekje 5 do 6 ur.

Ena pomembna stvar, ki jo je potrebno omeniti; ta igra je roguelike! To pomeni, da ko umremo, moramo kampanjo začeti znova. Ja prav ste slišali. Razvijalec se je odločil, da bo na takšen način povečal čas igranja, kar je po mojem mnenju zelo slaba odločitev. Takšnega mnenja sem zato, ker igra nima veliko substance. Liki so enodimenzionalni in po veliki večini popolnoma nezanimivi. Ekipa, ki jo sestavljamo za rope in bitke, je popolnoma generična, zaradi česar se ne navežemo na nobenega v zgodbi.

Gunplay oz. mehanika streljanja je tudi nazadovala v primerjavi z modernimi prvoosebnimi streljačinami. Včasih imaš občutek, da metki letijo v popolnoma naključne smeri. V prsa je potrebno trikrat ustreliti nasprotnika, da ga pokončamo. Če je naš lik ustreljen, se mu življenje regenerira, kar tudi spusti nivo težavnosti. Celotne mehanike igre so na nivoju streljačine iz leta 2010. In iskreno, če bi igra stala med 20 € ali 30 € bi bila oproščena veliko kritike. Tako je pa treba plačati 40 € in če želimo igro popolnoma izkoristiti, moramo tudi prepričati prijatelje, da jo kupijo.

Težave pri predvajanju igre

Potem pridemo do performanca. Jaz sem igro igral na PC-ju in medtem, ko med igranjem nisem naletel na težave, so se te pojavljaje med predposnetimi scenami. Če sem prej v recenziji rekel, da so liki in igralci zanimiv del zgodbe, sem velikokrat enostavno moral preskočiti njihove vložke, ker je igra prevečkrat »zaštekala« vmes. Grafično Crime Boss: Rockay City tudi izgleda kot, da je iz leta 2010. Ustna mimika, geste in splošno okolje niso vredni pohvale.

Slika: Ingame Studios, A. S.

Igra ima seveda tudi svetle trenutke. Vsakič, ko odvržemo torbo z ukradenimi dobrinami v avto in zbežimo hordi policistov, dobimo občutek uspeha in adrenalina. Zdi se nam tudi, da z vsakim ropom in opravljenim poslom napredujemo in postanemo večji faktor v samem svetu. Drugi liki se drugače vedejo do nas skozi zgodbo, s tem ko postajamo bolj zloglasni. To, da je igra roguelike, rešuje in potaplja igro, kajti če je igra roguelike, mora imeti veliko vsebine v zgodbi, v likih in v okolju. Tu pa tega zmanjka. Ampak po drugi strani, če bi se razvijalci odločili za standardno kampanjo pa enostavno ne bi imeli dovolj vsebine za normalno preigravanje. 5 ur kampanje v modernem času pomeni zelo malo.

Lahko bi bilo bolje

Crime Boss: Rockay City je neuspel poskus kopiranja zelo uspešne serije iger PayDay. Zvezdniška igralska zasedba igro rešita do te mere, da je nemorem označiti za direktno slabo, ampak težave s performancom, enodimenzionalni gameplay in grafike, ki so 15 let zastarele, poskrbijo, da bo igra zelo hitro šla v pozabo.

Slika: Ingame Studios, A. S.

Continue Reading

Pro nasveti by Mastercard

Oglas

Priljubljeno