Iščeš dobre argumente, zakaj nujno rabiš PS5 – pa naj je to za starše, stare starše ali pa enostavno, da nakup opravičiš sam sebi? Tu je pet razlogov, zakaj je 2023 pravo leto za nakup novega PlayStationa.

1. Konec je obdobja omejene zaloge konzole, ki kaplja v slovenske trgovine in oglasov na Bolhi ter Marketplaceu s celo vrsto skalperjev, ki prodajajo enote tudi po 1000 evrov. Sedaj, če se odpraviš do najbližjega Big Banga, lahko greš domov s PS5, kupljenim po priporočeni maloprodajni ceni, danes. No, če se ti ne da voziti do trgovine, pa ga naročiš na bigbang.si in ti ga dostavijo naslednji delovni dan.

2. Za to ceno je ni mogoče sestaviti gaming računalnika, bodisi novega, bodisi rabljenega, ki bo poganjal nove in prihajajoče igre tako, kot PS5. Pač, če gledamo čisto praktično iz stališča zagotavljalja optimizirane igralne izkušnje s strani razvijalca, je konfiguracija PS5 samo ena. Medtem lahko sestavimo računalnik z milijoni kombinacij matičnih, procesorjev, grafičnih kartic, spominskih modulov in več.

3. Zato bo na konzolah vsaj na začetku delovanje novoizdanih iger praviloma boljše in to obdobje, ko je konzola aktualna za AAA igre, bistveno daljše napram računalnikom. Že PS4 je preživel 7 let aktivnih izidov in zagotovo nas podobno obdobje aktivnosti čaka tudi pri PS5.

4. Ratchet and Clank, Horizon Forbidden West, Gran Turismo 7, Spider Man Remastered in God of War Ragnarok. To je samo nekaj izmed res izjemnih igralskih naslovov, ki jih lahko igraš ekskluzivno in izključno na PlayStation 5. Če temu dodamo še Star Wars Jedi: Survivor, nov Suicide Squad, drugo izdajo Spidermana in še kaj, so že igre same dovolj dober razlog, zakaj vsak pravi gamer v svojem brlogu potrebuje PS5.

5. PS5 je res poln inovacij in kaže rezultate 20 let razvoja konzol PlayStation. Pa, da ne omenjamo vnovič le kontrolerja ter njegovih zmogljivosti pri izboljšanju igralne izkušnje. PS5 je že danes in bo še v prihodnosti postal igralna platforma, osnova, na katero se z dodatki dodaja funkcionalnosti in nadgrajuje izkušnjo. Tako ni samo igralna konzola za domač TV ali monitor, ampak s PS VR2 postane ena najbolj dodelanih izkušenj virtualne resničnosti na voljo na trgu – ki nas popelje v popolnoma nove svetove in dogodivščine ter s pričakovanjem čakamo, kaj vse nam bodo pri Sonyju pripravili še v prihodnosti.

Zagotovo ena najbolj oglaševanih funkcij devete generacije gaming konzol so bili njihovi kontrolerji – Sony je igralno izkušnjo z DualSense kontrolerjem res postavil na glavo. O tem smo že govorili v našem prvotnem reviewu – a stvari, ki so nam bile všeč že takrat, ostajajo tudi na DualSense Edge, ki ga testiramo danes. Ostajajo adaptivni triggerji, haptični odziv in vgrajeni mikrofoni ter zvočniki. Ampak, ni pa vse isto – daleč od tega.

Tipke na spodnji strani kontrolerja

Edge ima dvoje “back” tipk v dveh različnih oblikah, ki si ju lahko menjavamo (tipke ali paddli). Slednji se super podajo obliki kontrolerja in roka nam pri običajni rabi že počiva na tistem mestu – tako da verjamem, da je to gumb, ki ga najhitreje stisnemo izmed vseh na kontrolerju. To pa po drugi strani predstavlja tudi problem, saj se je vsaj meni med uporabo redno dogajalo, da sem ga v napetih trenutkih pri igranju po pomoti stiskal – tako bodo vsaj pri meni za vsakodnevno rabo ostali navadni polkrožni gumbi. Morebiti pa jih zamenjam, če se mi bo igralo kak dirkalen naslov na kontroler.

Za to mi bodo prav prišle tudi funkcijske tipke, ki jih najdete pod vsakim analognim stickom, ki na ekranu prikažejo izbirni meni, s katerim si lahko preprogramiramo čisto vse tipke na kontrolerju, nastavimo občutljivost in mrtve cone analognih kontrol ter še kaj. To je super, say recimo, če igramo Fortnite ali Warzone ali Forzo, si lahko nastavimo čisto drugačne funkcije posameznih tipk, ki jih je moč spreminjati hipoma, v nekaj trenutkih in izkušnja je totalno intuitivna.

Sony se je potrudil za hardcore igralce?

Nato pa pridemo do celotne serije stvari, ki so prilagojene in optimizirane, da bodo povšeči hardcore igralcem.

Prva njih je možnost prilagajanja hoda sprožilcev. To omogoča, da za L2 in R2 gumba zmanjšamo, koliko jih moramo stisniti, da se registra pritisk ter tako poveča odzivnost – tu sicer izgubimo adaptivne triggerje, a za dolge igralske maratone ali tekmovalno igranje, je tako ali drugače bolje manj obremenjevati prste.

Druga lastnost, ki bo za večidel kupcev ključen faktor za nakup, je možnost menjave celotnih analognih modulov za joysticke. Torej, če se s težavo t.i. stick drifta še niste srečali, vam naj sprva čestitam, a je realnost vsakega rednega uporabnika. Enostavno, sčasoma se kontakti v ročki obrabijo in kontroler več ne javlja pravilno nultega položaja, kar mene osebno iritira do točke, da se controller pač mora zamenjati.

No, v Edge model pa so vgradili možnost menjave celotnih modulov z res dovršenim sistemom – kliknemo release gumb na spodnji strani kontrolerja, odpre se svetleč plastičen pokrov na zgornjem delu, le dvignemo kovinsko ročko na levi oz. desni strani ter potegnemo komplet ven. Izkušnja dovršena do podtankosti in realno je s postavko 20 evrov precej draga, a vseeno dosti boljše kot nabava DualSensa vsakič, ko odpove.

Nadalje je potrebno izpostaviti vključen kabel. Le-ta je to, kar sem si sam želel, da bi bil originalen, vključen k PS5. Dolg približno tri metre, pleten in z vključenim domiselnim plastičnim mehanizmom za fiksiranje, ki preprečuje poškodbo konektorja, če nam npr. kontroler pade na tla.

No, ta over-engineered izkušnja se nadaljuje tudi pri transportni škatli, v katero je Edge zapakiran. Trda zunanja plastika, kvalitetna zadrga, natančno prilagojene luknje za vse dodatke, ki so vključene. To je res ultimativen način za prenašanje kontrolerja, ki ga lahko še polnimo z velcro vratci na zadnji strani. A tekom uporabe se ne morem znebiti občutka, da so z vsemi dodelanimi dodatki le iskali opravičila za zasoljeno maloprodajno ceno DualSense Edge.

Pa se splača?

Če me vprašate, ali se nakup kontrolerja splača, je odgovor odvisno. Če ste e-športni tekmovalec, ki mu je pomemben vsak milimeter prednosti – bodo vzdržljivost, enostavna prenosljivost in prilagodljvost odtehtale skoraj vsako ceno. Če imate radi najboljšo gaming opremo in vam je vaš gaming kotiček najljubši del sobe, stanovanja ali hiše, je odgovor itak jasen. Če pa po drugi strani igrate nekaj ur na teden za sprostitev, pa je kontroler, ki stane polovico PlayStationa, res overkill.

---

PLAYSTATION PS5 C Chassis

529,99 €

VEČ INFORMACIJ

Na prste lahko preštejemo igre, ki so se uspešno rešile iz razvijalskega peka in veseli nas, da je Dead Island 2 ena izmed teh. Zombiji, humor in razklane okončine, dolgo pričakovani drugi del Dead Island serije ponuja vse, na kar smo računali.

Veterani poznamo serijo Dead Island po svojih kultnih napovednikih, ki so v zlati dobi video iger na YouTubu presegali milijonske rekorde v času, ko je bila taka cifra še vedno nekaj posebnega. Takrat je marsikoga premamila zgodba deklice, ki v je počasnem posnetku pokončala svoje starše. V upanju na globoko filozofsko igro o živih mrtvecih, se je marsikdo odločil za nakup Deep Silverjeve kultne igre in kmalu ugotovil, da niti približno ne ustreza temu, kar smo videli v oglasu. In vendar, je igra vseeno ponujala razburljivo izkušnjo, s katero si je prislužila razvoj nadaljevanja.

Po osmih letih potrpežljivega čakanja, številnih zagatah pri razvoju in večkratnih menjavah razvijalca, je igra le prilezla na površje in brez opravičila pokazala, da je vredna svojega denarja.

Če deluje, ne spreminjaj

Prvi del Dead Islanda je igralce popeljal v svet nasilja in energijskih pijač, kjer se z naključnimi kombinacijami vsakdanjih predmetov boriš proti hordi nedavno obujenih trupel. Taka formula ni znanstvena fantastika, a deluje. In, če deluje, zakaj bi jo spreminjali?

Nadaljevanje franšize ubere popolnoma enako pot in igralce na začetku vsakega nivoja spusti v različne predele Los Angelesa, kjer se kot eden izmed tistih, ki so postali imuni na virus, borimo za svoje preživetje. Osnovna formula igre je izjemno preprosta, sledi cilju in ubijaj zombije, občasno na kreativne načine. Mrtve lahko razčetveriš s hladnim orožjem, jim glavo vzameš z metki, jih streseš z elektriko, zakuriš, izkrvaviš, oslepiš, stopiš in dobesedno stravmatiziraš.

Vrak izmed preživelih “izganjalcev”, med katerimi lahko izbiramo na začetku igre, je različno fizično sposoben, pri boju pa si lahko pomaga tudi s karticami spretnosti. Te v naš arzenal metod ubijanja zombijev dodajo posebne napade kot na primer “leteče brce”, sunek, ki odžene zombije, ko se pozdraviš ali sposobnost, da zombiji eksplodirajo, če vanje vržeš orožje. S solidnim izborom različnih kombinacij, lahko vsak igralec najde način igranja, ki mu najbolj ustreza.

Nič ni za vedno, tudi orožje ne

“Torej greš do te delovne mize tukaj. Porabiš svoj težko prisluženi denar, popraviš prekleto orožje. In potem, kar narediš, je, da ga vzameš sem in vržeš tega prasca naravnost s preklete pečine, ker se mi je*e za to.”

UberHaxorNova

Še ena stvar, ki je ostala enaka iz prvega v drugi del je sistem porabljanja in obrabljanja predmetov. Naše zdravje se le počasi obnavlja in da bi si na hitro opomogli od boja, se liki zatekajo k prvi pomoči, energijskim pijačam in čokoladicam. K težavnosti situacije pripomore tudi neizogibna obraba orožja, ki nas spodbuja, da ga popravimo in nadgradimo na eni izmed mnogih delovnih miz, priročno raztresenih po mestu.

Različne vrste orožja in dodatkov bolje delujejo proti različnim vrstam zombijev, ki so bolj hitri ali počasni in občasno tudi bolj trpežni proti določeni vrsti škode. Tako lahko našemu orožju dodamo različne efekte, kot sta ogenj ali elektrika, da bi bolje onesposobili nasprotnike. Smrtonosne kombinacije pa lahko najdemo tudi v okolju, če uporabimo kantice vode ali bencina, akumulatorje, izpostavljene električne kable, in podobno.

S prijatelji je bolje

Zmagovalna formula, kako se čim bolj zabavati v igri, ostaja po vseh teh letih enaka. Prijatelji. Po kratkem prologu je Dead Island 2 mogoče igrati s še z dvema kolegoma in ustvariti skupno igro. Napredek, ki ga dosežeš v skupni igri se ohrani, tudi če naslednjo misijo nadaljuješ sam. Edina omejitev je igranje težjih misij, ki se jim ne moreš pridružiti, če nisi še tako daleč v zgodbi. Razvijalci pravijo, da so s tem poskušali preprečiti nenamerno preskakovanje večje vsebine igre, kar se zdi solidna odločitev predvsem, ker lahko igralci višjega nivoja brez omejitev ponavljajo že opravljene misije s prijatelji.

Igranje v ekipi omogoča tudi, da med seboj kombiniraš napade in si pomagaš. Če te zombiji sklatijo na tla, te lahko kateri izmed soigralcev potegne nazaj na noge. Ali pa te bolj ali manj po nesreči na rit spravi z “nenamernim” elektošokom.

Skratka, čar igre, kot je Dead Island 2 je ravno v svobodi, ki jo daje svojim igralcem. Igra je kot iztočnica za improvizirano sceno na standup večeru. Pripravi ti podlago za štos, ti pa zombijem postrežeš punchline. Kar ni težavno delo, če se v vsakem kraju, ki ga obiščemo, skrivajo zabavni liki, namigi na resnični svet in stranske misije, kot je na primer #Clickbait, v kateri moramo s strehe brcati zombije, da s streamerko posnamemo viralno vsebino.

Toplo priporočamo

Če ne drugega zaradi zelo realističnega razpadanja zombijev in, ker če igraš Carlo (Carolina Ravassa) se lahko delaš, da se je Sobra iz Overwatcha znašla v zombi apokalipsi. Idealna igra za druženje s prijatelji, ok tudi solo.

Dead Island 2 dobi oceno: #worth.

---

DEAD ISLAND 2 – HELL-A EDITION PC

89,99 €

VEČ INFORMACIJ

“Torej, naj pojasnim. Sem nekje, ki ni na Zemlji … Vidim preklete zmaje in … oh, ja, govorim z zapestnico! Ok, to je nekaj, kar zdaj počnem. Čaram, ubijam podivjane zveri – verjetno bom kmalu letela.”

Zloglasni Forspoken razvijalca Luminous Productions je zaštartal kar nekaj memov in pritožb na spletu. Dialog je za mnoge neprebavljiv, igra tehnično ne dohaja obljubljene vizije, iz vsebinskega vidika pa ne ponuja ničesar, česar nismo že videli v novi Zeldi ali Elden Ringu. A vseeno smo prepričani, da Forspoken ni tako slaba igra.

Težki začetki

V tipičnem japonskem “isekai” stilu, zgodba spremlja življenje Newyorčanke Frey Holland, ki se znajde v drugem svetu, razvije obvezne magične sposobnosti in seveda mora rešiti svet pred apokalipso. Frey, kot vsak normalen človek, nima pretirane želje, da bi umrla za težave drugih, še posebej, ko to zahteva sistematično ubijanje političnih voditeljic kraljestva.

Frey je odraščala brez staršev, njene odločitve, in morda tudi izbira družbe, pa so jo speljale na kriva pota in vanjo vbile prepričanje, da ji je svet storil krivico. Kar Frey rada poudarja ob vsaki priliki v dolgih monologih ali nasikanih komentarjih.

Na zgodbo nismo bili preveč pozorni, z izjemo nekaterih precej realistično spisanih pasivnoagresivnih scen med ženskimi liki in občasno skrb vzbujajočim, rahlo rasističnim podtonom, ki se ga Japonci verjetno sploh niso zavedali. Igra zelo jasno in bolj ali manj uspešno targetira žensko populacijo. V mehanike igre so, na primer, vključene stvari, kot je lakiranje nohtov, po drugi strani pa Frey veselo komentira, kako je take stvari sploh ne zanimajo.

Posledično nam je igra vas čas vzbujala občutek tistega mema s Stevom Buscemijem, ko starejše generacije s težavo poskušajo posnemati mladino. Naj vas potolažimo, da je zgodbo mogoče razmeroma hitro končati in se nato popolnoma prepustiti mehaniki igre.

Legenda o Frey

Ne pretiravamo, ko rečemo, da celotna igra sloni na mehaniki bojevanja. Freyjine sposobnosti so zaklenjene za štirimi šefi, ali v tem primeru šeficami, in da prvič odklenemo naslednjo barvo svoje magije, moramo preigrati praktično tretjino igre. Izjemno dolgočasno in počasno tretjino.

Čas izgubljamo predvsem v glavnem mestu, ko nas zgodba šeta od enega konca prestolnice do drugega, v opravljanju najbolj generičnih nalog, ki jih videoigre poznajo. Enako velja za odprti svet, ki zajema že stokrat prežvečene elemente kot so razgledni stolpi, točke za hitro premikanje po mapi, temnice in izzivi ter obvezno nadgrajevanje opreme, da sploh postane uporabna.

Naša magija, kakor nas naša govoreča zapestnica vestno opozarja (še preden je to sploh relevantno), deluje po Genshin Impact principu. Nasprotniki naj bi bili občutljivi na določen element, ki ga moramo uporabiti, da jih lahko pretepemo, a za razliko od Genshina ta mehanika absolutno ni intuitivna. Najprej iz preprostega dejstva, da so očitno vse zveri v novem kraju občutljive na točno tisto novo vrsto magije, ki smo jo odkrili pet minut pred tem. In drugič, ker je “od oka” nemogoče ugotoviti šibkosti pošasti. Tukaj nas je motila predvsem celotna estetika igre, ki si zasluži svoje podpoglavje.

Lepo ni nujno najbolj praktično

Rdeča, ali v tem primeru, zlata nit dizajna igre Forspoken je filigran. To so te neke zlate, čipkaste zadeve. Estetika je sicer pogojena z zgodbo, odločitev za tako estetiko pa najverjetneje tiči v želji po dokazovanju “izjemne” tehnične zmogljivosti PlayStation 5 konzole (naša mašina je precej trpela na Quality nastavitvi).

Kar sledijo ideji filigrana, so videti vsi ključni elementi igre popolnoma enako. Sposobnosti, razen ognja, so prikazane kot tanke vrvice različnih barv, ki se minimalno ločujejo ena od druge. Še posebej konfuzno je dejstvo, da je magija za rastline in zemljo vijola barve, za iluzije pa zelena. Enak problem se pojavi tudi pri oblikovanju nasprotnikov, ko je praktično nemogoče uganiti, na katero barvo magije so občutljivi. Tako rdeči kot črni krokodili, na primer, očitno ne marajo ognja.

Da ne govorimo o izbiri fantazijskih elementov v fantazijski igri. Razvijalci so ubrali pot vzporednega sveta, ki nam je praktično identičen ter se s tem omejili pri izvirnosti pošasti in sveta nasploh. Živali so dobile dodatno rogovje, ljudje pa ekscentrične klobuke, a večina resničnih krajev na dejanski Zemlji je bistveno bolj fantastičnih in čarobnih od tega, kar nam ponuja igra.

In kljub temu se zabavamo

Malo iger nam ponuja tako visok “power level”, kot ga dobimo v Forspokenu. Da, večino časa nam ni jasno, kaj se na ekranu dogaja. Efekti popolnoma prekrijejo vidno polje in zalagajo celotno igro, ampak ob tem čutimo tudi določeno mero ponosa.

Pohvale dobi tudi prečkanje terena. Mapa je ogromna, naš magičen parkour pa izjemno zadovoljiv, še posebej v kombinaciji z grappling hookom in dodatnim poskokom, zaradi katerega je mogoče “skyrimati” po vseh stenah v igri.

Naše priporočilo? Če že imate igro in ste obupali po prvih dveh urah, ji dajte še eno priložnost. Zgodba in napredovanje v moči bistveno pospešita po prvi šefinji, predposnete trenutke je mogoče preskočiti, pogovore med zapestnico in Frey med raziskovanjem sveta pa se da zmanjšati. Poleg tega, katera druga igra vam še omogoča, da zberete harem mačk v svoji hiši?

---

FORSPOKEN igra za PS5

79,99 €

VEČ INFORMACIJ

Pred skoraj štirimi desetletji so pokrajino stripovskega sveta nepričakovano prevzele 4 želve, oblečene v nindža kostume in poimenovane po znanih italjanskih umetnikih. Trenirani s strani govoreče podgane in podprti s strani lokalne TV novinarke, so se Leonardo, Raphael, Michelangelo in Donatello, znašli v stripih, filmih, risanih serijah in igralnih konzolah. Njihova zbirka dogodivščin, ki je nekoč obiskovalcem arkad jemala drobiž, pa se je sedaj znašla lepo zapakirana v Teenage Mutant Ninja Turtles: The Cowabunga Collection.

Zbirka klasičnih iger za konzole stare šole

The Cowabunga Collection je kolekcija 13 klasičnih TMNT iger zlate dobe tako imenovane Turtlemanije, ki so izšle med 1989 in 1994 za razne igralne konzole kot so SNES, Gameboy, NES in Sega Genesis. Kot take so te igre danes bile za marsikaterega nostalgičnega igralca težko dosegljive. Na spletu sicer že lahko najdemo kakšno rabljeno konzolo, ki bi te igre pognala, a najti kopijo specifične igre bo malo večje izziv. Kaj šele kopijo trinajstih (manj in bolj znanih) iger za kup različnih konzol.

Teenage Mutant Ninja Turtles: The Cowabunga Collection_20221205160506

Teenage Mutant Ninja Turtles: The Cowabunga Collection_20221205160555

Teenage Mutant Ninja Turtles: The Cowabunga Collection_20221205160812

Odločitev Konamija, da svoji Digital Eclipse ekipi poda nalogo razvoja zbirke vseh teh klasik, je posledično dobrodošla novica za vsakega nostalgičnega oboževalca nindža želv. Kolekcija poleg 13 igre igralcem za raziskovanje ponudi tudi Turtles Lair – Želvasti Brlog, kjer lahko po mili volji odkrivate kup multimedijskih TMNT vsebin, od naslovnic stripov, do oglasov za TMNT igre, člankov v revijah, dizajn slikah, glasbe in slik.

Vsebin je ogromno in med raziskovanjem pomaga priročen iskalnik, ki vam lahko vrne na primer vse medije v katerih se znajde specifičen nasprotnik želv. Vse skupaj spominja na lepo arhivirano kolekcijo izjemno predanega zbiratelja, ki hrani vsak kos TMNT vsebin z največjo pozornostjo. Priznam, da sem med gledanjem teh vsebin porabil veliko več časa kot sem mislim in predstavljajo prijeten oddih od izzivov pretepanja zlonamernih nindža nasprotnikov.

Zbirka vsebuje igre:

1. TMNT – Igralni avtomat
2. TMNT Turtles in Time – Igralni avtomat
3. TMNT IV Turtles in Time – SNES
4. TMNT 3 Manhattan Project – NES
5. TMNT Hyperstone Heist – Genesis
6. TMNT 2 Arcade – NES
7. TMNT Tournament Fighters – SNES
8. TMNT Tournament Fighters – NES
9. TMNT Tournament Fighters – Genesis
10. TMNT Back from the Sewers – Gameboy
11. TMNT Radical Rescue – Gameboy
12. TMNT Fall of the Foot Clan – Gameboy
13. TMNT – NES

Teenage Mutant Ninja Turtles: The Cowabunga Collection_20221205161457

Teenage Mutant Ninja Turtles: The Cowabunga Collection_20221205162442

Teenage Mutant Ninja Turtles: The Cowabunga Collection_20221205163328

Teenage Mutant Ninja Turtles: The Cowabunga Collection_20221205163735

Zgodba, mehanike in novosti

Igre ostajajo zveste svojim arkadnim predhodnikom, kar se marsikje odraža tudi v težavnosti. Še posebej NES-ova TMNT 3: Manhattan Project, pri kateri sem se redno posluževal funkcije “Previj nazaj”, katera omogoča, da primeru izgube zavrtimo nazaj čas za par sekund in poskusimo še enkrat z novim pristopom. Ob tem igra ponudi tudi izredno kreativen in zabaven vodnik za vsako igro. Vodnik vsebuje kup velikonočnih jajčk in izredno uporabnih namigov, na primer kako izvesti specifičen udarec, ki ga lahko izvede le en od želvakov. Vodniki vsebujejo tudi kup uporabnih kod za goljufanje, ki jih lahko vnesemo za dodatna življenja ali celo nepremagljivost.

Poleg iger z osnovno zgodbo – na primer, nekdo ukrade Kip svobode in ga moramo dobiti nazaj  – kolekcija vsebuje tudi tri Tournament Fighters igre, kjer se v stilu Street Figherja pomerimo en proti drugemu. Osebno me te tri igre niso pritegnile, saj raje spremljam zgodbe, za pretepaške 1v1 igre pa imamo iz tistih časov igre z večjo nostalgično močjo kot pa TMNT *khmStreetFighter2khm*. Moja pozornost je torej ostala na iskanju izgubljenega Kipa svobode in pretepanju zlobnežev.

Teenage Mutant Ninja Turtles: The Cowabunga Collection_20221205163844

Teenage Mutant Ninja Turtles: The Cowabunga Collection_20221205164252

Teenage Mutant Ninja Turtles: The Cowabunga Collection_20221205164633

Te lahko pretepamo sami ali s prijatelji, čeprav ne bi predlagal opcije preko spleta, saj pogosto prihaja do zakasnitev in neskladij. V tem primeru potem igre raje doživite kot so bile doživete originalno – doma skupaj na kavču pred (če je le mogoče) katodnim TV-jem. Če pa tega ni, pa brez skrbi, igra omogoča tudi uporabo CRT, monitor ali LCD filtrov, ki želvam dajo tisti pravi nostalgični izgled. Bonus točke, če med igranjem sedite na tleh in skupaj z bratom ali sestro brezglavo nabijate po gumbih dokler nas ne bolijo prsti.

Za nostalgike in nove generacije

Če ste torej zagret navdušenec nad TMNT vsebinami ali pa nostalgični igralec, ki pogreša dni dobrih starih arkad, ki neizprosno požirajo naš drobiž, je ta kolekcija vsekakor nekaj kar vam bo dalo obilo užitka. Kolekcija zna biti tudi hit za kakšne družinske podvige, kjer hočete mladimi pokazati radosti igre preden sta obstajala Minecraft in Genshin Impact. Zagotovo pa ni nekaj, kar bi danes pritegnilo nove igralne baze. Užitek ob igranju bo sorazmeren z nostalgijo, ki jo igre v vas spodbudijo.

Teenage Mutant Ninja Turtles: The Cowabunga Collection dobi oceno 6.5/10.

---

DIABLO IV PLAYSTATION 4

75,99 €

VEČ INFORMACIJ

Padla je noč. Med gorami moja četa najde skrivališče lokalnih banditov, ki že tedne terorizirajo uboge kmete v dolini. Za mano čaka četa štiridesetih vojakov, ki sledijo mojemu vsakemu ukazu, naj bo ta smiseln ali ne. Počasi se približamo postojanki, kjer straži par banditov. Namerim svoj lok. Ustrelim. Puščica leti preko banditove glave. “To je bil zgolj opozorilni strel,” si rečem. Nato svoji četi zavpijem ukaz, da napadejo. Med čakanjem, da zagotovijo mojo zmago razmišljam o tem, da sem naslednji Aleksander Veliki.

In potem je bitke konec in se spomnim, da igram Mount & Blade: Bannerlord 2 in moja osvajalska nagnjenja zamrejo. Akcijsko-strateška igra vlog, ki je izšla 2020, vas postavi v čevlje poveljnika svoje armade, ki jo lahko oblikujete in gradite po mili volji. Lahko ste kapitan razbojnikov, ki napadajo nemočne vasice ali pa spoštovani general, ki v imenu imperija napada sovražne narode. Celotna igra v resnici poteka kot kombinacija dveh iger, prva je bolj logistične narave, druga je simulator srednjeveškega boja.

Mount & Blade II: Bannerlord_20221205203335

Mount & Blade II: Bannerlord_20221205205236

Mount & Blade II: Bannerlord_20221205205346

Mount & Blade II: Bannerlord_20221205205848

Mount & Blade II: Bannerlord_20221205220636

Mesta duhov

V Bannerlord 2 se namreč znajdete na ogromnem zemljevidu, ki ga lahko po mili volji raziskujete s pogledom od zgoraj navzdol. Ko naletite na naselje ali mesto, pa se lahko v njem ustavite, zavzamete prvoosebni ali tretjeosebni pogled in ga osebno raziščete. Tam najdete kup NPC-jev, s katerimi lahko izmenjate osnovni dialog, od njih kupite kakšno surovino ali dobite kakšno nalogo.

Raziskovanje teh mest je žal popolnoma nepotrebno, ker lahko vse pomembne aktivnosti opravite kar direktno v meniju zemljevida. Ti sprehodi čez ulice mest služijo zgolj igralcem, ki bi se radi resnično vživeli v kožo srednjeveškega prebivalca, a tudi to bo težko izvedljivo. Mesta dajejo občutek praznine, v njih skoraj ni aktivnosti in tudi dialogi z NPC-ji so suhi in klišejski. Funkcijo sprehajanja po naselju sem uporabil nekajkrat v začetku igranja, nato pa vse svoje posle raje opravil kar direktno v meniju z zemljevidom.

“Vstanite, vstanite Theodenovi jezdeci!”

Stvar je namreč v tem, da ima igra izredno zanimiv borilni sistem, ki je dejansko globok in dodelan, ob tem pa mu uspe, da igralcu poda občutek epskosti srednjeveškega boja. Kadar namreč napademo določeno naselje, nas igra vrže spet v tretjeosebni ali prvoosebni pogled in postanemo general na bojnem polju, ki lahko v realnem času svojim četam daje strateške ukaze. V ta del igranja sem se lahko takoj vživel. Pred bitko sem na svojem konju jahal pred poravnano četo vojakov in se počutil kot kralj Théoden iz Gospodarja prstanov ter v mislih dajal motivacijske govore o časti in smrti. Potem sem ukazal napad in moja četa začne galopirati proti prihajajočemu valu pehote s sulicami. Epsko.

Mount & Blade II: Bannerlord_20221205220920

Mount & Blade II: Bannerlord_20221205223226

Mount & Blade II: Bannerlord_20230108104655

Mount & Blade II: Bannerlord_20230108122508

Mount & Blade II: Bannerlord_20230108123637

Kot poveljnik v teh bitkah ostanem zadaj. Ne zato, ker je to taktično boljša odločitev, ampak bolj zato, ker je borilni sistem v igri malce okoren. Nadzorovanje konja je svojevrsten izziv, streljanje z lokom med jahanjem pa veščina, ki je nikoli nisem prav zares osvojil, četudi mi je delovala kot najbolj zabavna. Do bitk sem torej zavzel bolj “oddaljen” pogled in se raje osredotočil na strateški del vojskovanja.

Simulacija Excelovih tabel

Velik del igre je logistika. Igra je namreč polna informacij, ki te ob začetku igranja lahko hitro prevzamejo, v kolikor nisi vajen tovrstnih strateških iger. Igra ima zavezništva, tisoče imenovanih likov (generali, razbojniki, trgovci, aristokrati…) in kup sposobnosti, ki jih lahko na poljubne načine nadgradimo. Ob tem ima tudi kup statistike o vsakem predmetu in liku ter razne sisteme, kot je rekrutiranje, ujetništvo, skrb za prehrano svojih čet in celo sistem slovesa, kjer vsaka akcija pozitivno ali negativno vpliva na naš sloves v različnih skupinah. Ste se zamerili eni naciji, ker ste izpleniti bližnjo vas? Sedaj je onemogočen dostop do njihovega gradu in posledično s tem mestom ne morete poslovati.

Osebno sem vse to vzel bolj kot vsebina, ki jo moral izpolnjevati medtem, ko v bistvu čakam na naslednjo bitko. Svoj “fiks” po virtualni krvi sem lahko delno zadovoljil z igralnim načinom, ki omogoča simulacijo poljubne bitke, na poljubnem terenu s poljubnimi četami. Všeč mi je bilo simuliranje različnih bitk in raziskovanje prednosti, ki jih na primer dobijo lokostrelci, če se spopadamo na hribu. Ali pa sulice pri napadu konjev. Trenutki, ko podaš pravilen ukaz so res posebni.

Mount & Blade II: Bannerlord_20230108124205

Mount & Blade II: Bannerlord_20230108124605

Mount & Blade II: Bannerlord_20230108124908

Mount & Blade II: Bannerlord_20230108125041

A žal teh nisem doživel veliko. Igralci, ki želijo svojo vojsko nadzorovati res efektivno se bodo morali naučiti veliko in biti premišljeni v vsaki svoji potezi. Od gibanja svojih čet do nakupa surovin in odločanja katera zavezništva vzeti in katera ne. Igra lahko posledično hitro postane naporna, če ste igralec, ki je bolj vajen akcije, dogajanja in pasivnega igranja.

Srednjeveška igralna izkušnja

Moja igralska izkušnja je pogosto tudi trpela zaradi hroščev. Od preprostih (a vseeno nadležnih) pojavov, kjer igra ne predvaja določenih zvočnih efektov – na primer mrtvo tiha, a polna taverna, do bolj frustrajajočij, kjer način za slikanje (“Photo mode”) zmrzne igro ali pa se med nalaganjem igra nikoli ne zažene, kar terja vnovični zagon celotnega sistema.

Bannerlord 2 deluje kot igra nasprotij, ki daje vtis, da je v njo bilo obenem vloženega izredno veliko truda in obenem vtis, da ne. Deluje izredno ambiciozno s svojimi strateškimi sistemi in izredno neambiciozno s svojimi sistemi prvoosebnega raziskovanja mest. Je izreden akcijski simulator srednjeveških bitk, a obenem igra logistike in podatkov.

Če iščete dobro strateško igro, je Mount & Blade: Bannerlord 2 dobra izbira. Akcijski del bojevanja lahko tako ali tako preskočite s funkcijo avtomatičnega boja. Za navdušence nad bitkami je funkcija simulacije bitk sicer izredno zabavna, ampak če iščete bolj akcijski srednjeveški RPG z več poudarka na zanimivih opravkih, ki niso samo boj in prevažanje surovin, pa mogoče poglejte kam drugam (khmSkyrimjetudizaPS5khm).

Mount & Blade: Bannerlord 2 dobi oceno 6.

---

FINAL FANTASY XVI PLAYSTATION 5

79,99 €

VEČ INFORMACIJ