Saints Row. Serija iger, ki je v zadnjih letih postala znana po svojih odbitih trenutkih polnih akcije, referencah na pop-kulturo v obliki humorističnih parodij in spolnih vsebinah, ki so pogosto preizkušale meje dobrega okusa, je po sedmih letih dobila novega člana, tokrat enostavno poimenovanega Saints Row. Odprti svet, divja akcija in karizmatični liki so vedno bili temelji dobre Saints Row igre. Se najnovejši brat lahko postavi ob rob svojim uspešnim predhodnikom? Hja, težko. Poglejmo zakaj.
Domozlom
Na začetku igre se znajdemo v južnjaškem podnebju mesta Santo Ileso, kjer skozi različna dela, ki po navadi vključujejo kriminalna dejanja, poskušamo zbrati dovolj denarja, da plačamo svojo najemnimo. Takoj na začetku spoznamo tudi svoje 3 cimre, ki skozi igro služijo kot naši kompanjoni in rdeča nit zgodbe se hitro razjasni: “Dovolj nam je delanja za druge, čas je, da naredimo svojo kriminalno organizacijo.”
Igra poskuša te cimre predstaviti kot like za katere bi nam moralo biti mar, a žal so ti liki predstavljeni na pretirano karikaturen način, ki jih poskuša narediti obenem čudaško prikupne in pretirano stereotipne. Z njimi se posledično težje povežemo in emocionalna vez z njimi, ki bi naj zgodbo potiskala dalje, se nikoli zares ne oblikuje. Pretekle Saints Row igre so ta problem rešile na način, da so mnoge like naredile tako absurdne, da si jih enostavno moral vzljubiti. Tukaj tega ni.
Naši trije cimri so pogosto tudi kurirji, skozi katere igra poskuša do nas dostaviti pakete humorja v obliki stereotipnih šal, a te žal ne pristanejo najbolje. Veliko klišejskega humorja v igri se zdi na prvo žogo, kar je pa seveda škoda za serijo, znano po tem, da se zna na kreativen način norčevati iz aktualne kulture modernega sveta. Smeh je igra izzvala iz mene zgolj takrat, ko sem si to zabavo zagotovil sam. Največkrat pri kostrumizaciji svojega lika.
Nudist, John Wick ali Dr. Disrespect?
Kostumizacija je ogromen del te Saint Row igre. Kadarkoli med igro lahko popolnoma spremenite svoj izgled, telo, obleke, glas in tudi velikost svojih intimnih delov. Lahko se tudi slečete in igrate goli. Skozi spletno funkcijo Saints Row: Boss Factory lahko iz spleta za določeno vsoto zasluženega denarja kupite kreacije drugih članov skupnosti, kar je v resnici izjemno zabavna aktivnost. Pri brskanju skozi predloge boste našli ikonične like iz filmov, iger, znane glasbenike, tudi streamarje.
Na voljo imate tudi ogromno izbire pri predelovanju svojih avtov, orožij in lokacij. Svojo glavno bazo lahko po želji opremite, orožja poljubno pobarvate in nadgradite, avte pa po mili volji predelate v vašega sanjskega konjička.
Igra vam ponudi tudi izbiro na kakšen način boste gradili svoj kriminalni imperij. Po Santo Ileso namreč postavljate svoje kriminalne biznise (od ilegalnega skladišča toksičnih odpadkov do tovarne svojih znamk oblačil) za katere morate izvajati tudi stranske misije, da vam lahko prinesejo še več dobička. Te stranske misije pa so žal pričakovano monotone, pogosto nadležne in pretirano težke, da bi se jih z navdušenjem lotili. Predstavljajo bolj opravek, ki ga obkljukamo, ker ga moramo, ne ker bi ga želeli. In žal teh stranskih misij ne manjka.
Dobesedni peskovnik
Mapa na kateri se ta celotna štorija dogaja je velika, ni pa ogromna. Je zanimiva, ni pa pretirano raznolika. Je polna zanimivih lokacij, a obenem deluje prazno in zapuščeno. Mapa sicer ponuja točke zanimanja, ki so me pogosto odvrgle od moje začrtane smeri, a na njih žal nisem našel zadovoljive vsebine. Velik del zunanjega dela mesta je tudi dokaj prazen in resnično puščavski, ker tudi ne ponuja neke dejanske vsebine.
Peskovnik v katerem se znajdemo obljublja tudi veliko zabave pri interaktiranju z okolico. Streljanje s policaji, lovljenje sovražnih tolp in dirkanje po nasprotni strani ceste, so zgolj ene izmed aktivnosti s katerimi se v igri lahko zamotimo, a žal ne dovolj zabavne. Streljanje je malce nerodno, vožnja vozil pogosto daje občutek lebdenja in med avti nisem opazil prevelikih razlik v njihovi vožnji. Celotna zadeva deluje, kot da bi potrebovala še kanček več poliranja. Še posebej streljanje, katerega je v igri ogromno.
Poliranje bi mogoče pomagalo tudi pri hroščih, ki so se v opazni meri prikradi v igro. Med igranjem sem naletel na dva resnejša hrošča, ki sta mi onemogočila napredovanje misij in povzročila izgubo napredovanja ter več manjših v obliki lebdečih NPC-jev in manjkajočih tekstur. Zabavni peskovnik se je torej izkazal za mravljišče.
Kriza identitete
Saints Row igre so vedno želele vzpostaviti svojo identiteto, stran od očitne primerjave z igrami serije GTA. Saints Row je želel biti svoj. Poskusi odcepitve so v preteklosti pripeljali do tega, da so Saints Row: The Third, Saint Row IV in Gat out of hell svojo absurdnost povečale na 11. V igrah smo srečali vesoljce, bili superjunaki in uporabljali bizarna orožja, ki iz tal prikličejo morskega psa. S tem je Saints Row začel utrjevati svojo pot, ki je svetu dajala jasno sporočilo: “Ej, če hočeš brezglavo zabavo v zanimivem odprtem svetu, je Saints Row zate. Primi bazuko, poleti v zrak in razstreli vesoljca.”
A te norosti v novem Saints Rowu ni, oziroma jo vidimo v veliko bolj mehkejših oblikah. Se sicer pojavi med akcijskimi scenami, ki so me včasih odkrito impresionirale, a ta akcija me je žal kasneje pustila zgolj lačnega po več. Delovalo je, kot da igri manjka poguma, da bi si dovolila biti to, kar so bili njeni predhodniki. Divje dogodivščine za divjo zabavo. Tako pa igra deluje kot zgolj povprečni klon igre GTA, ki ima sicer svoje momente, obkljuka minimalne zahteve, a ne živi svojega življenja. Nikoli si nisem mislim, da bom to izrekel, ampak upam, da nas v naslednjem delu Saints Row serije ponovno pričakajo vesoljci, superjunaki in dildoti. Človek lahko sanja.
Saint Row posledično dobi oceno 6/10. Povprečno.