S skupino igričarskih novinarjev in navdušencev stojim na dvorišču stare Beograjske trdnjave. Mraz, zima, dež. Na višjem delu kamnite ograje se pojavi predstavnik studia Mad Head Games in nas pozove, da mu naj sledimo. Za njim se odprejo velika lesena vrata izza katerih na prostost uide dim. V pričakovanju stopim v kamniti hodnik osvetljen z neonskimi lučmi. Na koncu hodnika nas čaka manjša temna dvorana s sarkofagi, slikami pošasti in vrstami PC-jev. To ni bila iniciacija v nek gaming kult. To je bil moj obisk predstavitvenega dogodka za igro Scars Above.

Scars Above je tretjeosebna akcijska pustolovščina postavljena v znanstveno fantastični svet prihodnosti, kjer se nad našim planetom pojavi misteriozni piramidast objekt, katerega človeštvo poimenuje The Metahedron. V igri igrate kot Kate, znanstvenica, ki je članice ekipe SCAR (The Sentient Contact Assesment and Response team), katere naloga je raziskati vesoljsko zadevo in na njej izvesti… znanost. Ko se vaša vesoljska ladja približa predmetu, vas ta posrka vase in ena, dva, tri, zbudite se na neznanem planetu.

Kate – Doktorica znanosti (ubijanja)

Kate v prvih minutah svojega obiska novega sveta kaj hitro spozna nekaj vesoljskih bitij, vidi par shizofrenskih pojav, odkrije ostanke starodavne civilizacije in čez slabih deset minut že ubija vesoljske stvore, ki ji hočejo vzeti življenje. Čeprav bi Kate v igri naj bila ta šibka znanstvenica, ki za preživetje uporablja primarno svoje znanstvene uvidke in znanje, je v resnici že od prve minute igranja Kate prava bojevnica. Takoj dobi v roke meč, da razreže zlonamerna bitja, potem hitro zatem pa še ogromno puško, ki strelja različne elementarne izstrelke.

Iluzija šibke, a iznajdljive, znanstvenice je posledično težko sprejeta. Kate uporablja tudi ikonični igričarski gib “preval”, ki našo protagonistko iz akademske doktorice spremeni bolj v Laro Croft. A brez skrbi, vsega lepega je enkrat konec, ko Kate ugotovi, da ji lahko zmanjka sape. Takrat se igra iz brezglave akcije spremeni v preživetveni horor in iluzija ranljive znanstvenice se delno vzpostavi. Kate ima namreč omejeno mero kondicije, ki se z vsakim prevalom, sprintom in zamahom radodarno troši. Mehanika mi je bila všeč, saj me je prisilila v bolj taktičen pristop k boju in me spomnila na dneve umiranja v Dark Soulsu.

To ni edina stvar, ki me je med mojim tri urnim igranjem prvih 3 poglavij spomnila na Dark Souls serijo. Igra ima namreč zelo “soulslike” tehniko shranjevanja. Med raziskovanjem planeta boste namreč naleteti na ogromne kamnite bloke, ki služijo kot vaše točke za shranjevanje. Ko se kamna dotaknete, Kate dobi nazaj zdravje in pripomočke, a vsi nasportiki se ponovno resetirajo. Napredovanje čez igro je posledično ena velika serija odklepanja bližnjic do prejšnjega kamna za shranjevanje ali iskanje novega.

Sherlock Holmes v vesolju

Skrivnost teh kamnov, vizij in splošnega dogajanja na tem eksotičnem planetu je na predstavitvi bila posebej izpostavljena. Kje je preostala SCAR skupina? Kdo so bitja, ki jih Kate vidi v vizijah? Zakaj se Kate na planetu pojavi veliko kasneje kot njeni kolegi? Zakaj me vse na tem planetu hoče brutalno ubiti? Vsa ta vprašanja do konca tretjega poglavja ostajajo neodgovorjena, tako da žal ne vem ali se zgodba igre poglobi, razširi, razreši ali ostane le še bolj misteriozna.

Ampak, če lahko kdo razreši vprašanja vesolja je to naša znanstvenica Kate. Kadar se namreč znajde v zagati, Kate uporabi svoje znanstvenica sposobnosti in zadevo reši na znanstven način. Za nas igralce to izgleda tako, da imamo v igri več mini iger, kjer po zaslonu poskušamo najti določen del naprave ali bitja, ki nam poda specifično informaicjo. Včasih moramo natančno pregledati kakšen predmet, ga obrniti ali pa kombinirati tudi s kakšnim drugim.

Mehanika tega znanstvenega dela ni pretirano izjemna, mi je pa delovala kot prijeten odmik stran od pobijanja gnusnih stvorov. Pri eni izmed ugank sem se tudi zataknil, a za mano je na srečo stala ekipa štirih razvijalcev, ki so mi z veseljem podali nasvet:

“V prejšnji sobi nisi pobral pravega predmeta.”

Hvala, razvijalci. S Kate sva bila preokupirana z eksotično verzijo oddaje “Preživetje v naravi”, da bi opazila čip, ki leži pod truplom sluzastega vesoljskega ščurka.

Simulator za merjenje

Streljanje mi je bilo všeč. Ubijanje stvorov je namreč izjemno težko, če igraš neumno in izjemno lahko, če igraš pametno. Takšen je bil tudi namen razvijalcev, ki so mi to filozofijo tudi potrdili. Pošasti na planetu so namreč posebej ranljive za določene elementarne učinke. Ranljive so tudi glede na okolje v katerem se znajdejo. Recimo na ledu. Če uporabim svojo ognjeno puško in prebijem led, bodo stvori padli noter in zmrznili. Če pada dež so stvori mokri. Torej preklopim na svojo električno puško in si dam duška. Pošasti imajo na pogosto tudi ranljive točke, ki zahtevajo specifični način napada. Kadar sem te zadeve upošteval, sem pošasti zadovoljno ubil v parih strelih brez težav. Kadar jih nisem, sem postal Kate pašteta.

Igra torej ni primerna za igralce, ki so vajeni hitrega streljanja, brezglavega napadanja in nasprotnikov, ki umrejo zaradi zadostnega števila zadetkov. Ta igra je bolj taktični simulator za merjenje. To niso moje besede, to mi je potrdil razvijalec. To pomeni, da ni namen, da prestrelim zimskega jetija 100-krat, da umre, ne, to pomeni, da potrebujem zgolj 4-5 strelov, ki so dobro namerjeni in jeti je forgeti.

Ko smo že ravno pri jetiju. Igra ima kar nekaj sovražnikov, ki služijo različnim vlogam. Mali pajki, ki napadejo v tropu, veliki tanki z eno šibko točko, hitri tigri, ogromni jetiji in vse vmes. Ta bitja so za znanstveno fantastični svet po izgledu in vedenju delovala zelo generična. Za eksotičen planet nekje v čudnem vesolju, sem pogrešal več unikatnosti, mogoče tudi barve. Pajki so na primer v sci-fi okolju preveč klišejski in spominjajo na razne Alien mladiče in Half-Life facoljubce. Menim, da bi pri dizajnu nasprotnikov lahko imeli več kreativnosti. Še posebej pri vizualnem delu.

Mogoče pa ti kreativni vesoljci pridejo v kasnejših delih igre, ko obiščemo tudi druge biome tega čudnega planeta. Osebno sem prišel zgolj do močvirskega in ledenega odseka, naj bi bil pa še nek podzemni del ter drugi.

Čeprav igra deluje v veliko pogledih generično, moram priznati, da ob koncu dogodka nisem hotel zaključiti igranja. Kadar sem brez napak izvedel kombinacijo strelov in uporabe okolja za največji možni napad nad bizarnimi kreaturami, sem se počutil kot en majhen znanstvenik. Mogoče nisem bil iniciran ravno v gaming kult, sem pa tisti dan zapustil Beograd z mislijo, da se veselim končnega produkta, ki ga bo Mad Head Games izdal 28. februarja naslednje leto.