O tem, kako smo dobili največjo računalniško RPG igro naše generacije, kaj nam prinaša in zakaj nas tako navdušuje.

RPG igre, ali igre igranja vlog, nagrajujejo kreativno razmišljanje, iskanje različnih rešitev na isto težavo in spodbujajo našo domišljijo s tako doživetimi zgodbami, da še najbolj stoični med nami težko ostanejo ravnodušni.

To je princip, ki je dolgo veljal v namiznih RPG igrah, preden se je preselil na računalniške ekrane in dokončno prodrl v splošno igričarsko zavest davnega leta 2000 s kultno klasiko Deus Ex. Razvoj kibernetske distopije ni bil enostaven, saj je bilo treba celotni koncept prvoosebnih strelskih iger postaviti na glavo. Ekipa Ion Storm je za takratni čas poskušala nemogoče — v eni igri združiti elemente prikrivanja, igranja vlog in streljanja, ki so do izida Deus Exa pripadali izključno ločenim žanrom.

Poskus je uspel, Deus Ex je še danes osnova, na kateri stoji žanr in potrditev, da je razmišljanje zunaj ustaljenih okvirov to, kar ločuje RPG-je od drugih tipov iger.

Industrija se boji napredka

Kadar razvijalec drastično zviša standard svojega izdelka, ki ga prodaja po redni ceni (zaradi zamika izida, je Baldur’s Gate 3 v resnici cenejši od ostalih AAA iger), industrija, upravičeno, znori. Debata se je začela z objavo Xalavierja Nelsona mlajšega, vodje studia Strange Scaffold (Space Warlord Organ Trading Simulator), ki je na takratnem Twitterju igričarje skušal prepričati, naj si ne ustvarijo previsokih pričakovanj.

Like a lot of people, I'm deeply excited about what the lovely folks at Larian accomplished with Baldur's Gate 3, but I want to gently, pre-emptively push back against players taking that excitement and using it to apply criticism or a "raised standard" to RPGs going forward
1/10

— Xalavier Nelson Jr. 🔜 Austin (@WritNelson) July 8, 2023

V svojem spletnem eseju in dodatni obrazložitvi na TikToku je Nelson navedel več lastnosti, ki igro Baldur’s Gate 3 ločijo od večine RPG-jev na trgu:

• – Dolg razvojni cikel, ki se je začel že leta 2017,
• – tehnološko znanje in podlaga dveh prejšnjih iger,
• – uspešno obdobje zgodnjega dostopa, ki je trajalo tri leta,
• – ekipa z več kot 400 razvijalci v sedmih pisarnah,
• – licenca za prepoznavno in popularno intelektualno lastnino (Dungeons & Dragons).

Skratka, Nelsona je skrbelo, da bi lahko Baldur’s Gate 3 dvignil standard za celotno zvrst, ki bi tako veljal tudi za ekipe brez sredstev, orodij in izkušenj, kot jih je imel Larian. Argument je sicer dobro predstavljen, a kvečjemu vprašljiv, če upoštevamo, da Larian ni edini studio, ki izpolnjuje take pogoje. A bolj kot to je treba izpostaviti dejstvo, da to ni prvič, ko je industrija naletela na tako situacijo.

What's interesting is that this is basically what Baldur's Gate II did too. They had an engine & team ready, then spent two years crunching and made one of the biggest RPGs ever.

Just remember it has 17 companions (each with their own quests), 4 romances & A TON of side-quests. https://t.co/4p33pcU3Jx pic.twitter.com/mfIEUlUsOC

— Felipe Pepe (@felipepepe) July 8, 2023

Kot pojasnjuje Felipe Pepe, urednik knjige CRPG Book, brezplačne knjige o zgodovini računalniških RPG iger:

“Je to v bistvu počel tudi Baldur’s Gate II. Imeli so pripravljen pogon in ekipo, nato pa so dve leti gonili in naredili enega največjih RPG-jev v zgodovini. Ne pozabite, da ima [igra] 17 spremljevalcev (vsak s svojimi nalogami), 4 romantične izbire in ogromno stranskih nalog.”

Ena na generacijo

Serija Divinity: Original Sin (DOS) je postavila temelje za to, kar danes prinaša Baldur’s Gate 3 (BG3). V času DOS2 je Larian zajemal 120 ljudi, ki so igro skupno razvijali tri leta. BG3 je bil v razvoju skoraj šest let in ekipo povečal na 400 razvijalcev. Z že dodelano osnovo in pogonom, ki ju je prispevala franšiza DOS, se je lahko ekipa BG3, tako kakor njeni predhodniki, posvetila izključno ustvarjanju vsebine. In rezultati tega dela so bili opazni že v zgodnjem dostopu.

V svojem prvem prenosu Panel from Hell, so razvijalci primerjali takratno vsebino zgodnjega dostopa BG3, ki je zajemala prvo poglavje igre, z vsebino zgodnjega dostopa DOS2. Številke so bile prepričljive.

• – Število bojev: 22 v DOA2 EA proti 80 v BG3 EA
• – Število dialogov v angleščini: 17.600 v DOA2 EA proti 45.980 v BG3 EA
• – Število likov: 142 v DOA2 EA proti 596 v BG3 EA
• – Število razpoložljivih urokov/akcij: 69 v DOA2 EA proti 146 v BG3 EA

Statistika za končno izdajo BG3 je še toliko bolj osupljiva. DOS2 je skupno zajemal 225 urokov in akcij, končna izdaja BG3 jih šteje več kot 600. Liki v DOS2 so imeli 45 talentov, v BG3 pa jih je 308. BG3 ima trikrat več filmskih dialogov kot vsi trije romani Gospodarja prstanov skupaj in 174 ur predposnetih scen, kar je več kot dvakrat toliko kot vse sezone Igre prestolov skupaj. K temu lahko dodamo še več kot 17.000 možnih zaključkov in sistem, ki na podlagi naših odločitev spreminja obnašanje prebivalcev mesta Baldurjeva vrata in vsebino lokalnega glasila.

Z drugimi besedami, BG3 daleč presega dosedanje RPG izkušnje in se postavlja v razred zase, kar nas ponovno vrne k naši začetni premisi — občutku svobode v igri.

Več svobode, kakor v domači igri Dungeons & Dragons

Če kdo vpraša, kaj je mogoče početi v igri Dungeons & Dragons, se bo večina pripovedovalcev (tistih, ki vodijo igro za mizo) strinjala, da lahko počneš karkoli je mogoče v resničnem svetu, z dodatkom magije. To v novih igralcih nemudoma sproži potrebo, da preverijo, ali to res drži, kar v pripovedovalcih sproži takojšnjo reakcijo, da kakršen koli poskus “početja neumnosti” v igri zatrejo ali celo kaznujejo.

Taki situaciji za mizo navadno sledi “railroadanje” ali “tirjenje”— igranje na tirih, torej tisti občutek, ko v igri, kjer je vse mogoče, ugotoviš, da to ni tako. Do tirjenja prihaja, kadar igralci poskušajo “iztiriti” igro, namerno ali pač, pripovedovalec pa jih skuša ponovno “spraviti na tir”. Konkreten in najbolj pogost primer tega je ubijanje ključnih akterjev v zgodbi, brez katerih je dotično zgodbo nemogoče nadaljevati.

Reševanje takih scen je torej odvisno od iznajdljivosti pripovedovalca v igri, njegove domišljije ali fleksibilnosti zgodbe. Izkušen pripovedovalec bo sicer našel način, kako nadaljevati zgodbo s pomočjo drugih likov ali pripovednih elementov, povprečni pripovedovalec (in bodimo realni, velika večina pripovedovalcev je povprečnih) pa bo namesto tega igralce poskušal prepričati, da tako obnašanje ni primerno, akcija ni mogoča, ali pa bo preprosto naredil neigralne like nesmrtne.

Nasprotno od domačih pripovedovalcev v namizni igri, je razvijalce igre BG3 nemogoče presenetiti, ker so premislili vsak možen scenarij. Še več, Larian se ne izmika ideji “morilskega potepuha”, igralca, ki vztrajno pobija vse kar leze in gre, ampak ga ponuja kot enega izmed začetnih arhetipov, s katerimi lahko igramo v igri. Če je postal Skyrim znan po tem, da v Tamrielu ne moreš ubijati otrok, je Baldur’s Gate 3 patentiral idejo, da lahko na brutalen način pokončaš vse kar diha na Obali mečev, in še vedno uspešno končaš igro.

Mojstrovina, ki pa ni za vsakega

Potezni RPG-ji niso za vsakega in marsikoga bo pomanjkanje akcije v resničnem času odvrnilo od nakupa igre. Kljub temu, predvsem pa če cenite svoj čas in denar, se ponovno zamislite nad računico. BG3 ohranja ceno 59,99 evrov, ki bi po današnjih standardih morala biti višja za vsaj 10 evrov, in ponuja objektivno gledano okoli 200 ur vsebine (mi smo jih samo v zgodnjem dostopu imeli 140). Če upoštevamo Asmonovo formulo, da je ena ura igranja vredna približno 1 evro, se logika več kot izide.

Baldur’s Gate 3 je že na voljo za PC preko spletnih trgovin Steam in GOG. Igra bo za konzolo PS5 izšla 6. septembra, za sisteme Xbox Series X/S pa nekoliko kasneje.

Slike: Larian Studios