Ali je mogoče pobegniti iz sveta, ki se razkraja od znotraj?
Pripravite se na pustolovščino, ki vas bo vodila skozi tesnobne gozdove in srhljive šole na poti do zloveščega Signalnega stolpa. Na vas je, da poiščete izvor zla, ki se širi po televizijskih zaslonih.
Little Nightmares II je platformska grozljivka, za katero potrebujete hitre prste, mirno kri in razmigane možgane, lastnosti, ki jih jaz žal nimam. Zato ni nič presenetljivega, da je bila moja prva izkušnja z igro prava nočna môra, ki se je tekom zgodbe, kot talec pri ugrabitelju, spremenila v nezdravo ljubezen.
Sporočilo
V glavni vlogi nadaljevanja igre Little Nightmares ni več pogumna Six, temveč uporniški Mono, ki se s pomočjo deklice v rumenem plašču, skuša prebiti do izvora živečih môr. Zgodba nam predstavlja grozovite posledice življenja, polnega motečih dejavnikov in skrivanja pred bolečo resnico našega obstoja. A nianse v sporočilu se hitro izgubijo, če, tako kot jaz, med igranjem uspete sprocesirati le: “Lutke = slabo.”
Sporočilnost in simbolizem sta temeljna gradnika serije in se kažeta predvsem v estetiki nasprotnikov in okolja, kot tudi v dizajnu dveh glavnih junakov, ki opozarjata na sprevrženost sveta. Vizualna podoba izvirne Little Nightmares igre je bila nekoliko bolj stilizirana in je močno spominjala na risano animacijo. Ta je v igralcu ustvarila nelagodje, zaradi kontrasta med videzom podobnim risanki in njeno groteskno vsebino. Ravno to neskladje je nosilo sporočilo zgodbe: Six ne spada v svet nočnih môr.
Nasprotno se razlika med osrednjima likoma in okoljem v drugem delu serije izgubi v gori detajlov. Razvijalci so novi igri namreč dodali veliko več grafičnih elementov in podrobnosti, ki dajejo občutek prenasičenosti in tudi barvno ne izstopajo dovolj, da bi v nas ustvarili vizualno napetost. Najbolj ikoničen simbol prvega dela, Sixin rumen plašč, se pojavi šele na koncu drugega poglavja, priložnosti, da si ga ogledamo pa ni veliko, saj je Six tekom igre le občasno prisotna.
Spremembe
Grafične spremembe niso vse, kar je drugačnega v nadaljevanju tega platformerja. Glavni junak Mono je deček, ki svoj obraz skriva pod papirnato vrečko, med igranjem pa lahko zanj poiščemo tudi druga pokrivala. Ta se skupaj z delci Monove preteklosti (ali morda prihodnosti?) skrivajo po novih lokacijah v Little Nightmares svetu, ki so veliko bolj razširjene in kompleksne, v primerjavi s tistimi iz prvega dela.
Tudi odnos med novim likom Monom in prejšnjo junakinjo Six ni popolnoma pojasnjen, a na videz se zdi prijateljski. Six sedaj ne nastopa več v glavni vlogi, temveč le kot spremljevalka, s katero upravlja igra. Med raziskovanjem ti pomaga z namigi, kako rešiti uganke ali doseči težje dostopne platforme.
Little Nightmares 2 vpeljuje tudi nekaj skromnih mehanik bojevanja. Če se je Six izogibala konfliktom tako, da se potikala okoli po ladji in bežala pred nevarnostjo, zna Mono nasprotnikom pokazati tudi zobe. Ali v tem primeru palice, sekire, cevi in celo zajemalke. Mono lahko sicer vihti nekatere predmete odraslega sveta, a ti so zanj preveliki in precej okorni, igralce pa lahko hitro obsodijo na smrt, če ne zamahnejo v pravem trenutku, ali dovolj blizu nasprotnika.
Atmosfera
Dobra atmosfera je za grozljivke alfa in omega. Brez prave atmosfere se igralci ne morejo vživeti v dogajanje, iluzijo, ki jo pričara zgodba, pa ti hitro razblinijo grafične napake ali težavnost določenih sekvenc. Osebno ne vem, ali me je bolj motilo nerodno bojevanje, skakanje na platforme v dveh in pol dimenzijah, ali morda tista ena uganka, ki zahteva da v gumb vržeš specifično določen predmet, čeprav je soba polna druge šare, ki ravno tako dobro leti po zraku.
Iz strahu me je v gorečo jezo kar hitro pognalo nepotrebno umiranje, za katerega, priznam, sem bila največkrat kriva sama. Najhujši del konstantnega umiranja je ponovno oživljanje. Mono ima, poleg izjemno počasnih bojnih animacij, tudi izjemno počasno animacijo vstajenja od mrtvih, ki lahko (ko tečeš petnajstič po istem hodniku) postane izjemno nadležna.
A zdravilo proti tiltanju se skriva v igri sami. To je avdio. Poleg nepozabne glasbe, ki jo je sestavil Tobias Lilja, igra veliko vlogo pri ustvarjanju atmosfere in reševanju ugank tudi zvok. Nasprotnike namreč pogosto najprej slišimo, preden jih sploh vidimo. Še več, določene uganke je mogoče rešiti samo tako, da pozorno prisluhnemo.
Prepuščeno interpretaciji
Zdaj, ko s svežim pogledom in bistrimi mislimi razmišljam o igri, se mi poraja nekaj vprašanj. Konkretno me bega odločitev razvijalcev, da Six postane stranski lik, ki ga ne moremo upravljati.
V uvodnem poglavju nas igra nauči dvoje – kako prijeti Six za roko in kako jo poklicati, da nam pomaga. Obe mehaniki se zdita smiselni za povprečnega NPC pajdaša, a je (kakor že omenjeno) umetna inteligenca, ki jo igra uporablja za Six, precej samostojna. Odgovor, zakaj so razvijalci dodali te mehanike, odkrijemo šele na koncu igre, ko dočakamo pričakovani preobrat v zgodbi. Kljub temu mi zdi, da je AI spremljevalec kot tudi zbiranje Monovih čepic, slabo izkoriščen, ali celo nepotreben element, ki ne doprinese veliko k zgodbi.
Zaključek
Če imate radi mehanske in umske izzive, občudujete groteskno estetiko, uživate v napetosti in vas ni strah Doctor Who ihtečih angelov, je Little Nightmares 2 dobra izbira za vas. V sebi združuje vse najbolj priljubljene elemente prvega dela in jih podvoji. Dva junaka, večje lokacije, in dve dodatni uri igranja. Vprašanje je le, če je več res tudi bolje?
Vroča ponudba za gamerje
LITTLE NIGHTMARES II – DAY ONE EDITION PS4
34,99 €