Danes imamo za vas pripravljeno recenzijo Metro Exodus Complete Edition, ki je sicer le preobleka videoigre, izdane že leta 2019 – a nas vseeno zanima, kaj je z novim vizualnim pogonom naslednje generacije uspelo izsitniti iz igre razvijalcem.
Smo v letu 2035 po tem ko je svet opustošila nuklearna vojna. Zasnežena Rusija in postapokaliptično ozračje sta zelo dobro prikazana in res sem počutil kot, da sem v sredini dogajanja. Poleg tega ima Metro Exodus enega mojih najljubših uvodov v igro. In že pri prvi misiji se opazi, da je nadgradnja uspela. Grafično je igra na višjem nivoju kot izdaja iz 2019 kar me ni presenetilo. Želel bi si le več integracije z novimi sposobnostmi kontrolerja.
Vrnemo se ponovno kot Artyom Alekseyevich, ki je bil glavni lik tudi v prejšnjih Metro igrah. Zadeva, ki me je vedno malce zmotila je ta, da Artyom nikoli ne govori. Ne slišimo njegovega glasu ampak pogovor kljub temu lepo teče z drugimi liki. In če smo že ravno pri temi stranskih likov, naj rečem, da so pravzaprav vsi zelo zanimivi in vsak od njih doda svoj del zgodbi. Preko njih veliko izvemo o tem kakšen odnos ima Artyom do ljudi in kako se drugi spopadajo z izzivi tega časa.
Ne glede na to, da je post apokaliptičen svet dokaj široko uporabljena zgodba je razvijalcem 4A games uspelo vpeljati dovolj svežine in drugačnosti, da imam res občutek kot, da igram prvo igro takšne zasnove.
Sedaj se posvetimo igri in mehanikam. Kot veste je Metro Exodus prvo-osebna streljačina. Ampak vseeno je tempo igre dosti počasnejši od modernih streljačin kar je definitivno prijetna sprememba. Misije na katere se podajamo so napete in nam dajejo občutek nevarnosti in občutek , da se nam nenehno izteka čas. Na misijah imamo vedno zraven orožja in nahrbtnik. Nahrbtnik je dober dodatek pri Metro Exodusu saj nam omogoča, da lahko na terenu menjamo med nastavki na pištolah. Orožja so zanimiva in odlično dizajnirana. Tudi vsem dobro znani kalašnik ima post apokaliptičen pridih.
V igri imamo dve dimenziji, ena je na podzemnem vlaku in druga na površju. Ko smo na površju je igra dobro zasnovana za raziskovanje in daje občutek odprtosti sveta ne glede na to, da je mapa dosti manjša kot smo jo vajeni pri drugih igrah tega tipa. Všeč mi je ker igra nagrajuje raziskovanje a vseeno če želim iti samo direktno do cilja nimam občutka, da sem za to kaznovan.
V svetu bomo srečali dve vrsti nasprotnikov. Imamo mutante, ki so zaradi radiacije gensko spremenjeni. Drugi so navadni ljudje, ki imajo vsi različne motive. Vse od kultov do odpadnikov in seveda strašnih mutantov so nasprotniki zanimivi in se razlikujejo drug od drugega.
Igra se razlikuje glede na to ali je zunaj svetlo ali tema. Podnevi so večji problem ljudje, ki imajo postavljene patrulje in nam povzročajo težave pri misijah. Medtem ko ponoči so dejavnejši in tudi bolj agresivni mutanti. Več se jih poda na odprto in opravljanje misij je zelo oteženo.
Zgodba Metro Exodusa je odlična in edinstvena, zato vam nebom izdal preveč podrobnosti. Je brez standardnega zaključka, ki ga poznamo v tovrstnih igrah. Zgodba je dobesedno pot na katero se podamo. Rekel bi, da je celo unikatna ker ni centralnega zlikovca proti katerem se borimo. Običajno se tovrstne igre končajo tako, da premagamo glavnega zlikovca in smo s tem rešili svet ali kaj podobnega. A tukaj se igra zgolj konča. Ne razumite me narobe s koncem sem popolnoma zadovoljen in upam, da dobimo še kakšno igro stila Metro Exodus ampak bilo je nedvomno malce nanavadno.
Veliko vprašanje, ki se poraja je ali se izplača kupiti Metro Exodus za PS5 oz. ga ponovno preigrati na novi generaciji? Moj odgovor je, vsekakor! Svetloba, sence, vizualni efekti so na res višjem nivoju in v 4K resoluciji je igra čudovita.
Torej če povzamemo je Metro Exodus ena izmed mnogih post apokaliptičnih iger, ki nedvomno izstopa in doda žanru svoj sijaj in sveže ideje. Raznolikost v nasprotnikih, terenu in zanimiva zgodba skupaj prinašajo odlično izkušnjo na novi generaciji konzol, ki jo priporočam vsem.